Fizioterapija in rehabilitacija
Podrobno vam predstavljamo najpogostejše poškodbe hrbtenice. Vsaka patologija oz. poškodba hrbtenice ima opisane splošne zanimivosti, vzrok nastanka poškodbe, značilnosti simptomov, diagnostiko ter potek zdravljenja.
Hernija diska oz. hernija medvretenčne ploščice je pogosto boleče patološko stanje hrbtenice, ki spada med specifične vzroke za bolečine v križu. Medvretenčni diski so želatinaste strukture med vretenci hrbtenice, ki so zgrajeni iz mehkega (pulpoznega) jedra in trdega (fibroznega) obroča. Funkcija medvretenčnih diskov je blaženje sil v hrbtenici.
Pri herniji diska pride do vrivanja pulpoznega jedra v razpoke vezivnega obroča, ki nastanejo kot posledica degenerativnih sprememb. Najpogosteje pride do hernije medvretenčne ploščice na nivoju L5S1 in L4L5, manj pogoste so hernije na nivoju L3L4, medtem ko so herniacije v višjih segmentih hrbtenice redkejše. Medvretenčna ploščica se izboči najpogosteje v posterolateralni smeri, kjer je vezivni obroč najšibkejši. Od smeri hernije je odvisno katera živčna korenina je prizadeta.
Med simptome diskus hernije v ledvenem delu spadajo bolečine v križu različne intenzitete, ki lahko sevajo navzdol po nogi in zmanjšana mišična moč. Večinoma se večji problemi pojavljajo pri stoječem položaju in ob sedenju. V ležečem položaju se simptomi navadno izboljšajo.
Vzrok nastanka diskus hernije so dlje trajajoče nepravilne drže in lege telesa, npr. sedenje v pisarni, sedenje na kolesu, sedenje med vožnjo itn. Nastanek diskus hernije je redko povezan z enkratno situacijo, pogosto gre za dlje trajajoči proces kombinacije neprimernega življenjskega sloga in slabe mišične funkcije. Tvegani gibi za nastanek diskus hernije so: prepogibanje s telesom naprej, sedenje in tehnično nepravilno dvigovanje uteži.
Bolečine se pojavijo med aktivnostjo, ki je povezana s prepogibanjem naprej ali nazaj, s stranskimi odkloni levo ali desno, ob dvigovanju bremen, ob kihanju in kašljanju.
Jakost bolečine je odvisna od položaja telesa in od lokacije diskus hernije, načeloma pa gre za eno močnejših bolečin ortopedskega izvora.
Bolečino pacient čuti v ledvenem delu, pogosto pa se prenese tudi v zadnjico, dimlje, stegno, golen ali celo do stopala.
Bolečinska in nevrološka simptomatika je prisotna v eni ali v obeh nogah, lahko se pojavi izrazito zmanjšana mišična moč spodnjih okončin, spremenjena občutljivost kože in mravljinčenje. Pri hujših poškodbah diska prihaja tudi do motnje v zadrževanju urina in blata.
Diskus hernijo se pri večino pacientov zdravi konzervativno, saj ima specialna konservativna rehabilitacija z vajami dobro prognozo zdravljenja.
Absolutne indikacije za kirurško zdravljenje so redke, npr. nezmožnost zadrževanja blata in urina ali popolna izguba občutka za dotik v spodnjih okončinah. Kljub jasnim indikacijam za kirurško zdravljenje ostaja odločitev za izvedbo operativnega posega težavna. Izvedba operativnega posega pomeni takojšnje izboljšanje bolečine, ki je pogosto neznosna, zato se številni pacienti odločijo za kirurško zdravljenje.
Konservativno zdravljenje pomeni, da bolečinska simptomatika v jakosti upada počasneje in lahko obsega več mesecev, preden izzveni. V vsakem primeru je 6 mesečno rehabilitacijsko zdravljenje s specialno vadbo nujno za dolgoročno uspešnost in se izvede postoperativno ali pa kot celosten proces konservativnega zdravljenja.
V kolikor ni prisotne spinalne stenoze je konzervativno zdravljenje v večji meri uspešno in hitrejše.
Protruzija medvretenčne ploščice je začetna oblika diskus hernije, kjer gre za ekscentrično izbočenje medvretenčnega diska. Protruzija medvretenčnega diska je najpogostejša izmed vseh herniacij medvretenčnih diskov. Pri protruziji diska pulpozno jedro ne prebije vezivnega obroča, vendar so na njem prisotne mikropoškodbe.
Vzrok nastanka protruzije diska so dlje trajajoče nepravilne drže in lege telesa, npr. sedenje v pisarni, sedenje na kolesu, sedenje med vožnjo itn.
V kolikor se izboklina pojavi direktno v smeri nazaj (centralna protruzija), se pojavi simptomatska bolečina v ledvenem delu. V kolikor se izboklina pojavi v smeri nazaj in vstran (postero-lateralna protruzija), se bolečina pojavi v križu in ritnici, seva lahko po nogi navzdol do nivoja stopala.
V kolikor protruzija diska zdrsne skrajno lateralno v smeri ishiadičnega živca (lateralna protruzija), pa je značilna simptomatska bolečina, ki seva le v spodnje okončine. Večinoma se večji problemi pojavljajo pri stoječem položaju in ob sedenju. V ležečem položaju se simptomi navadno izboljšajo.
Protruzijo diska se pri večini pacientov zdravi konservativno, saj ima specialna konservativna rehabilitacija z vajami dobro prognozo zdravljenja. Absolutne indikacije za kirurško zdravljenje protruzije diska so redke, npr. nezmožnost zadrževanja blata in urina ali popolna izguba občutka za dotik v spodnjih okončinah.
Kljub jasnim indikacijam za kirurško zdravljenje ostaja odločitev za izvedbo operativnega posega težavna. Izvedba operativnega posega pomeni takojšnje izboljšanje bolečine, ki je pogosto neznosna zato se številni pacienti odločijo za kirurško zdravljenje.
Naš sistem konservativnega zdravljenja protruzije diska obsega 4 faze:
Osteoporoza je bolezen kosti, za katero je značilna postopna izguba mineralne gostote kosti in organske mreže kolagenske strukture, ki se izrazi kot krhkost kosti.
Kdaj se osteoporoza pojavi in zakaj?
Osteoporoza se sicer v redkih primerih lahko pojavi že zgodaj v mladosti, vendar se prvi simptomi najpogosteje pokažejo po 50. letu starosti. V prvi polovici življenja kostna masa narašča (najhitreje med 11. in 20. letom starosti), vrhunec kostne gostote v povprečju dosežemo do 25. leta starosti. Po 35. letu starosti se pri obeh spolih prične počasen upad kostne mase, ki je pri ženskah pospešen prvih nekaj let po menopavzi zaradi manjšega izločanja ženskih spolnih hormonov.
Osebe z osteoporozo imajo večje tveganje za:
Ključno ob postavitvi diagnoze osteoporotičnih kosti je, da pacient prične s specialno vodeno vadbo, ki bo upočasnila redčenje kostne mineralne gostote ter ohranjala primerno aktivnost mišičnega sistema.
V sklopu vadbe za management osteoporoze izvajamo vaje za izboljšanje aktivne stabilnosti sklepov, vaje za učenje zavedanja položaja medenice, vzdrževanje aerobne kondicije ter progresivni program vadbe moči, ki obsega tako izolacijske kot kompleksnejše vaje moči. Priporočena je tudi prilagojena strategija uživanja prehranskih dodatkov ter opustitev faktorjev, ki pospešujejo izgubo kostne mase.
Artritis je splošno poimenovanje za večje število vnetnih bolezni sklepov.
Artritis sodi med revmatične bolezni in je pogosta bolezen sklepov, ki najpogosteje prizadene populacijo po 65. letu starosti.
Najpogostejši obliki sklepnega artritisa sta:
Simptomi artritisa so sklepne bolečine visoke intenzitete s pogosto oteklino in rdečico na mestu vnetja. Pogosti simptomi so tudi otrdelost in negibljivost sklepov, zveriženost malih sklepov, splošna utrujenost, povišana telesna temperatura, občutek škrtanja v prstih.
Za sklepni artritis je značilno, da je otrdelost sklepov najintenzivnejša zjutraj, bolečina pa se pojavi kasneje skozi opravljanje različnih dnevnih aktivnosti.
Zdravljenje sklepnega artritisa se izvaja s kombinacijo instrumentalne terapije in terapevtske vadbe, najbolj učinkovita je nizko pulzirajoča elektromagnetna terapija in terapija z laserjem. V kolikor ima pacient povečano telesno težo se izvaja aerobna vadba v kombinaciji z individualno prilagojeno strategijo prehranjevanja za doseganje nižjih vrednosti telesne mase.
Je pogosta vrsta sklepnega artritisa, ki izvira iz obrabe hrustanca v sklepu.
Obraba oz. artroza sklepa privede do neravnih površin hrustanca ter kostnih izrastkov na robu sklepnih površin, ki povzročajo vnetje.
Obraba hrustanca je naraven starostni proces in prizadane 60% starejših od 65 let, ki se posledično soočajo s simptomi osteoartritisa (OA).
Osteoartritis najpogosteje prizadene sklepe, ki nosijo telesno težo torej kolenski in kolčni sklep, tveganje za nastanek osteoartritisa predstavljajo tudi pretekle poškodbe sklepov. Pogosto je prizadeta tudi ledvena in vratna hrbtenica.
Za osteoartritis je značilno, da so znaki vnetja manj intenzivni kot pri revmatoidnem artritisu, krajša je tudi jutranja otrdelost sklepov.
Simptomi osteoartritisa se značilno poslabšajo z obremenjevanjem prizadetega sklepa.
Za osteoartritis je značilno, da bolečina v začetni fazi patologije ni stalno prisotna vendar jo izzove le obremenjevanje specifičnega giba.
S progresijo obrabe hrustanca se pojavi tudi mišična ohlapnost, ki povzroča dodatno obremenitev za sklepe. Simptomatika zajema občutljiv in rahlo povečan sklep z omejeno gibljivostjo. V kolikor se osteoartritis pojavi v kolenih je značilna slabša kontrola sklepa oz. nestabilnost kolena.
Osteoartritis se obvladuje s konservativnim pristopom terapevtske vadbe ter instrumentalne fizioterapije.
V končnih fazah sklepne obrabe je možna menjava oz. rekonstrukcija sklepa vendar se v zgodnejših fazah artroze sklepov ter osteoartritisa priporoča zdravljenje z vadbo in terapijami.
Konservativno zdravljenje osteoartritisa je usmerjeno v upočasnitev sklepnih degeneracij ter v zmanjšanje akutnega vnetja oz. simptomatike. Pomembna je edukacija pacienta o bolezni ter ohranjanje mobilnosti in gibljivosti sklepov.
V kolikor ima pacient povečano telesno težo se izvaja aerobna vadba v kombinaciji z individualno prilagojeno strategijo prehranjevanja za doseganje nižjih vrednosti telesne mase.
Spinalna stenoza je patološko zoženje hrbteničnega kanala, ki ga povzročajo degenerativne spremembe medvretenčnih diskov, fasetnih sklepov in vretenc.
Degenerativne spremembe hrbtenice so naravni proces staranja, ki pa ga lahko pospešijo dejavniki neprimernega življenjskega sloga. Degenerativne spremembe hrbtenice so po 50. letu starosti prisotne pri 95% posameznikov.
Simptomi spinalne stenoze se pojavljajo predvsem pri starejših ljudeh, navadno po 60. letu starosti. Velikost hrbteničnega kanala je dedno pogojena, posamezniki z ozkim hrbteničnim kanalom so bolj nagnjeni k pojavu spinalne stenoze ob razvoju degenerativnih sprememb hrbtenice.
Zoženje hrbteničnega kanala postopoma povzroči mehanično utesnitev živčnih vlaken in hrbtenjače, kar povzroča izrazite bolečine in funkcionalne motnje spodnjih okončin.
Išias je poimenovanje za skupek simptomov v spodnjih okončinah, ki izhajajo iz kompresije ishiadičnega živca (nervus ischiadicus), ki je največji oz. najdebelejši živec v človeškem telesu.
Nervus ischiadicus je sestavljen iz posamičnih živčnih korenin, ki se združujejo v glavno živčno vlakno, ki poteka navzdol po spodnjih okončinah.
Četrti in peti ledveni živec se skupaj s tremi križnimi živci združijo v ishiadični živec.
Simptomi išiasa zajemajo:
Simptomi se lahko pojavljajo od zadnjice do stopala, odvisno od stopnje kompresije ishiadičnega živca.
Pri progresivnih oblikah simptomov išiasa lahko pride do padajočega stopala oz. izgube nevrološke funkcije stopala.
Bolečina pri išiasu izvira iz ledvene hrbtenice in se širi preko zadnjice navzdol po nogi, bolečina je lahko prisotna tudi izolirano le v spodnji okončini.
Išias se redko pojavlja pred 20. letom starosti, najpogosteje se pojavi med 40. in 50. letom starosti.
Zdravljenje simptomov išiasa je odvisno od vrste in progresije degeneracije, ki jih povzroča.
Pomembno je, da se zavedamo, da išias ni bolezen, ampak le poimenovanje za simptomatiko, ki spremlja degenerativne spremembe na hrbtenici, ki jih v začetnih stadijih zdravimo z instrumentalno fizioterapijo ter terapevtsko vadbo.
Kirurško zdravljenje se izvede, kadar konservativne terapije v obdobju od 3 – 6 mesecev ne izboljšajo znatno simptomov in kakovosti življenja pacienta.
Obstajajo tudi nekatere indikacije (sindrom kavde ekvine) za hitro izvedbo kirurškega posega. Večina pacientov izboljša simptome išiasa z ustreznim gibalnim programom, ki je usmerjen v učenje pravilnih vadbenih tehnik, v krepitev jedra in nadzor gibanja medenice.
Spondiloza hrbtenice je degeneracijsko obolenje, ki opisuje nastanek kostnih deformacij oz. izrastkov (osteofiti) na robovih vretenc hrbtenice, kjer ti mejijo na medvretenčne ploščice.
Za spondilozo pogosto uporabljamo izraz osteoartritis hrbtenice.
Simptomatika spondiloze hrbtenice je odvisna od segmenta hrbtenice na katerem je prisotna.
Spondiloza vratne hrbtenice pogosto povzroča bolečino na hrbtni strani glave, ki lahko izžareva v čeljust, ramena ter ušesne mečice, posledično se lahko zmanjša mobilnost vratne hrbtenice, mišična moč ter mišična masa vratnega segmenta. Možne so močnejše migrene.
Za zdravljenje spondiloze je ključna postavitev ustrezne diagnoze z MRI in/ali rentgenskim slikanjem.
V začetnih stadijih spondiloze se priporoča izvedba konservativnega zdravljenja, ki se prilagaja glede na nivo spondiloze in povzročeno simptomatiko.
Vadbeni del konservativnega zdravljenja spondiloze je usmerjen v:
V zgodnjih fazah spondiloze so konservativne terapevtske tehnike visoko učinkovite pri upočasnitvi širjenja spondiloze ter zmanjševanju akutne simptomatike.
Kirurško zdravljenje spondiloze se izvede kadar spondiloza povzroča disfunkcijo notranjih organov in vitalnih funkcij, močno utesnitev hrbteničnega kanala ali večje nevrološke motnje v okončinah.
Fasetni sklepi so mali sklepi hrbtenice med vretenci, nahajajo se postero-lateralno na lokih vretenc, fasete zgornjih in spodnjih vretenc v vsakem paru se stikajo med seboj.
Vsako vretence hrbtenice ima skupno 4 fasete, dve na vsaki strani, spodaj in zgoraj.
Na male fasetne sklepe se naraščajo vlakna mišične skupine multifidus, ki imajo pomembno vlogo pri stabilizaciji hrbtenice. Sklepni ovojnici fasetnih sklepov se pripisuje tudi pomembno proprioceptivno funkcijo zaradi bogate prisotnosti mehanoreceptorjev.
Pred pričetkom zdravljenja bolečin, ki izvirajo iz poškodbe ali obrabe fasetnih sklepov je potrebna izvedba natančne diagnostike, saj več različnih degenerativnih stanj hrbtenice povzroča podobno simptomatiko.
Bolečine, ki izvirajo iz degeneracij fasetnih sklepov postanejo intenzivnejše s specifičnimi gibi kot so obračanje trupa ali glave, medtem ko gre pri diskus herniji za draženje simptomatike predvsem s sedenjem, ki je pogosto najhujša v jutranjih urah.
Pri diskus herniji se bolečina pojavlja na nasprotni strani izbokline, medtem ko gre pri poškodbi fasetnega sklepa za istostransko bolečinsko simptomatiko. Pri poškodbi fasetnega sklepa vratne ali prsne hrbtenice nevrološki simptomi ne sevajo v roke, kot je to pogosto pri diskus herniji na istem nivoju.
Bolečine, ki so posledica degeneracije ali poškodbe fasetnega sklepa so običajno prisotne v neposredni bližini poškodovanega tkiva tik ob hrbtenici, v primeru vratnih faset bolečina lahko seva na hrbtni strani glave, v primeru poškodbe torakalnih faset je bolečina pogosta med lopaticami.
Bolečina je običajno pekoča ali zbadajoča ob hitrih in sunkovitih gibih vratne ali prsne hrbtenice, pri dolgotrajnih držah bolečina pogosto postane topa in težje definirana.
Zdravljenje simptomov, ki so posledica obrabe fasetnih sklepov se izvaja po začetni MRI in/ali rentgenski diagnostiki ter po izvedenih kliničnih testih.
Konservativno zdravljenje je usmerjeno v upočasnitev degeneracij kostnih in hrustančnih površin ter v zaustavljanje nižanja medvretenčnih ploščic.
Pomembno je, da se izvaja primerna instrumentalna fizioterapija za blaženje akutne simptomatike ter vadba za krepitev globokih stabilizatorskih mišic hrbtenice in ohranjanje mobilnosti v ključnih prizadetih segmentih.
Konservativni program naj se izvaja intenzivno v obdobju 3 – 6 mesecev, nato naj preide v fazo vzdrževanja oz. managementa degeneracije, ki naj poteka dolgoročno v manj intenzivnem programu npr. 2 x tedensko.
Sakroiliakalni sklep je sklep med križnico in črevnico, odgovoren je za optimalen prenos sil s predela ledvene hrbtenice na spodnje okončine in je prvenstveno zasnovan za zagotavljanje stabilnosti v lumbalno – križničnem predelu hrbtenice.
Stabilnost sakroiliakalnega sklepa zagotavljajo glutealne mišice ter mišice skupine erector spinae.
Vzrok za večino bolečinske simptomatike v ledvenem predelu hrbtenice so degeneracije medvretenčnih diskov, v 20% simptomatskih primerov ledvenega predela pa je vzrok povezan z okvarami sakroiliakalnega sklepa.
Bolečina, ki izvira iz sakroiliakalnega sklepa je lahko posledica travmatske poškodbe, ponavljajočih obremenitev, zatrditve ledvene hrbtenice, poroda ali pa nastane kot posledica degenerativnih sprememb.
Simptomatika je lahko enostranska ali obojestranska. Bolečine sakroiliakalnega sklepa se pogosto pojavijo pri mladih ženskah po porodu zaradi razmikanja medeničnih kosti.
Simptomatika, ki izvira iz sakroiliakalnega sklepa zajema nelagodje ob polni obremenitvi spodnje okončine v stoječem položaju, bolečine lahko sevajo do nivoja kolena in se lahko pojavijo že po krajši prehojeni razdalji. Značilna simptomatika je nezmožnost ležanja na boku na strani prizadetega sklepa. Disfunkcija SI sklepa lahko povzroča simptome podobne IŠIASU, kar pomeni, da bolečine sevajo preko zadnjice v spodnje okončine.
Pred pričetkom zdravljenja disfunkcije SI sklepa je potrebna natančna diferencialna diagnostika, s katero izločimo nekatere degenerativne poškodbe hrbtenice, ki povzročajo sorodno simptomatiko. Težave s SI sklepom se v večini primerov zdravijo s konservativno terapijo in spremembo življenjskega sloga. V primeru hujše travmatske poškodbe SI sklepa je možna operativna zatrditev sklepa s pomočjo titanijevih vsadkov oblikovanih za učvrstitev nestabilnega sakro-iliakalnega sklepa.
Glede na pomanjkljivo ali preveliko gibljivost SI sklepa se predpisuje primerno rehabilitacijsko vadbo. Ob premajhni mobilnosti SI sklepa se priporoča raztezanje in manipulacijo skrajšanih mehkih struktur, ob preveliki mobilnosti pa se izvaja predvsem krepitev mišičnih skupin, ki so primarni stabilizatorji SI sklepa.
Progresivni režim kineziološke vadbe je ključen skozi celotno obdobje rehabilitacije bolečin oz. poškodb SI sklepa, večina simptomov patoloških sprememb SI sklepa izzveni v obdobju do treh mesecev po izvajanju ustrezno individualno prilagojenega programa rehabilitacije, ki zajema kombinirano ambulantno fizioterapijo ter kineziološko vadbo.
Povečana ali izravnana prsna kifoza označujeta nenaravno patološko lego torakalne hrbtenice, ki običajno prizadane odraslo populacijo kot posledica dolgotrajnih nepravilnih drž.
Večina poudarjenih prsnih kifoz je pridobljenih skozi adolescenco ali kasneje v odrasli dobi, poznamo pa tudi Scheuermannovo bolezen in s tem prirojeno poudarjeno prsno kifozo za katero je značilna tudi anatomska sprememba vretenc.
Najpomembnejši vzrok za nastanek povečane prsne kifoze je nesimetrična togost mehkih struktur, ki omogočajo pokončno telesno držo in izteg prsnega dela hrbtenice.
Kadar so upogibalke trupa na sprednji strani prekomerno toge prihaja do poudarjene prsne kifoze, kadar je toniziranost patološko povečana na zadnji strani trupa pogosto prihaja do izravnane prsne kifoze oz. do vojaške drže.
Vzrok patološke krivine torakalne hrbtenice pa je lahko tudi nepravilna krivina ledvene hrbtenice, ki po principu verižne reakcije kinetičnih verig vzpostavi kompenzacijski vzorec v prsni hrbtenici, ki zavzame nepravilen položaj.
Simptomi nepravilne lege torakalne hrbtenice lahko v blažji obliki vključujejo:
Progresivna simptomatika pri dolgotrajni prisotnosti poudarjene ali izravnane prsne kifoze lahko zajema anatomsko spremembo hrbtenice, ki je ni več mogoče korigirati z vadbo, nevrološke motnje v zgornjih okončinah in razvoj sekundarnih degenerativnih stanj torakalne hrbtenice, kot so diskus hernije, obrabe fasetnih sklepov, spinalne stenoze,..
Poudarjeno ali izravnano prsno kifozo se zdravi z usmerjeno kineziološko vadbo, ki mora temeljiti na individualnem programu vadbe glede na specifične vzroke porušene lege torakalne hrbtenice pacienta.
V kolikor gre za poudarjeno kifozo se priporoča krepitev kompleksa ekstenzorjev hrbtenice v torakalnem predelu ter manualno sproščanje togih struktur na anteriorni strani, običajno prsne mišice, upogibalke trupa, posredno lahko tudi upogibalke kolka.
V kolikor gre za izravnano prsno kifozo se priporoča krepitev globokih stabilizatorjev hrbtenice, upogibalk trupa ter sproščanje ekstenzorjev hrbtenice. Vadba naj bo usmerjena v vzpostavitev mišičnih ravnovesij ter nadgradnjo vzdržljivosti v moči.
Skolioza je tridimenzionalna deformacija hrbtenice in telesa.
Zdrava hrbtenica ima v koronalni ravnini izravnano vertikalno lego z obojestransko simetrijo. Pri hrbtenici, ki ima skoliozo se pojavi stranski odklon od normalne vertikalne osi, nastopi osna rotacija vretenc in fiziološke krivine prsne ali ledvene hrbtenice.
Nastane lahko zaradi prirojenih napak pri razvoju vretenc in hrbtenjače, zaradi dednih bolezni živčno-mišičnega tkiva, zaradi močne travme (prometna nesreča) ali zaradi prirojenih in kasneje nastalih napak v vezivnem tkivu.
Skolioza v večini primerov nima negativnega vpliva na kakovost življenja, ključno je, da se njen razvoj ugotovi zgodaj v otroštvu, saj s primernim pristopom lahko ustavimo napredovanje patologije, ki bi brez zdravljenja v odrasli dobi lahko povzročala simptomatske težave.
Skolioza najpogosteje nastane pri otrocih do 16. leta starosti in pospešeno napreduje v obdobju rasti telesa. Povprečna prevalenca skolioze je 2-3% pri otroški populaciji.
Skolioza pogosto ne povzroča težav in negativnih posledic na življenjskem slogu posameznika.
Kadar je skolioza nezdravljena v otroštvu oz. presega 45 stopinj krivine iz naravne vertikalne lege hrbtenice lahko povzroča hude posledice kot so pljučne in srčne okvare.
Z rednim opazovanjem skolioze zgodaj v otroštvu lahko ob izvajanju prilagojenih terapij skoliozo pravočasno zaustavimo.
Pri skoliozah med 20 in 45 stopinj odklona obstaja večje tveganje za pojav bolečin v hrbtenici ter pospešeno nastajanje degenerativnih stanj, zato se priporoča redno izvajanje prilagojene vadbe za vzdrževanje primerne moči stabilizatorjev mišic in ohranjanje mišičnih ravnovesij.
Pri posameznikih s skoliozo, ki nastane kot posledica travme ali nepravilnega življenjskega sloga je izvajanje prilagojene kineziološke vadbe pomembna strategija zdravljenja stanja.
Pred zdravljenjem skolioze je priporočena izvedba rentgenskega (RTG) slikanja hrbtenice za pridobitev natančnih razsežnosti in strukture skolioze. Po RTG slikanju se pri specialistu ortopedije določi vzorec oz. tip krivine, stopnjo skolioze ter stanje fizioloških krivin. Skolioza je opredeljena kot diagnoza, ko je deformacija hrbtenice v odklonu od vertikalne osi večja od 10 stopinj.
Skolioze z zamikom hrbtenice med 10 in 20 stopinj se opazuje, če skolioza doseže zamik med 20 in 45 stopinj se zdravi s konservativnim pristopom ambulantne fizioterapije ter terapevtske vadbe, ki je individualno prilagojena tipu skolioze, starosti pacienta, ter individualnim značilnostim krivin hrbtenice. Pri skoliozah večjih od 45 stopinj se izvaja kirurško zdravljenje.
