Študije primera

Obravnavali smo primer 17-letnega tenisača, ki nas je obiskal 5 mesecev po šivanju bucket-handle rupture lateralnega meniskusa. Post-operativni potek je bil nekoliko težaven, saj je pacient zaradi obsežnega otekanja moral štirikrat na punkcijo kolena, rehabilitacije v toplicah pa zaradi šolskih obveznosti ni opravljal.

Ob inspekciji smo opazili dobro zaceljeni operativni brazgotini, palpatorno je bilo koleno brez posebnosti. Gibljivost je bila polna in brez bolečin, ob maksimalni fleksiji se je pojavljal le občutek zategovanja. Vsi provokacijski testi za medialni in lateralni meniskus so bili negativni. Pri testiranju maksimalne izometrične moči smo ugotovili približno 29 % deficit zadnjih stegenskih mišic in 18 % deficit sprednje stegenske mišice desne noge, iz česar so najverjetneje tudi izhajali simptomi in nesigurnost pacienta.

V prvem mesecu zdravljenja smo izvedli krepitev sprednje in zadnje stegenske muskulature uni- in bilateralno, tako v odprti kot zaprti kinetični verigi. Zaradi relativno krhke strukture pacienta je bil naš fokus prve faze zdravljenja dvig splošne moči in skeletne mišične mase. Tekom desetih terapij je po zaslugi stopnjevane vadbe moči pridobil 1,5 kg skeletne mišične mase. V naslednjih 10 seansah je sledil prehod v pliometrične vaje poskokov, teka in menjave smeri, ki se je zaključil s testno baterijo Medicofit.

Mladega nogometaša smo sprejeli po nepopolni rehabilitaciji po opravljeni rekonstrukciji sprednje križne vezi s pridruženim šivanjem medialnega meniskusa. Ob pregledu smo opazili zmanjšano gibljivost v smeri fleksije za 25 stopinj in velik deficit izometrične moči sprednjih in zadnjih stegenskih mišic.

V prvih 4 tednih je bil fokus usmerjen na krepitev sprednjih in zadnjih stegenskih mišic in stabilizatorjev gležnja, kolena in jedra. Po 4 tednih se je postopoma začela vpeljevati progresija skakalnih in tekaških vaj, zadnja pa je sledila vadba menjave smeri.

Proces rehabilitacije se je iz predvidenih 4 mesecev podaljšal za približno 4 tedne, saj je bil šivani meniskus precej občutljiv na ekscentrično-koncentrične obremenitve, ki jih je bilo potrebno previdno dozirati. Enkrat je na obremenitev reagiral medialni meniskus, enkrat pa se je pojavilo blago vnetje na pes anserinus. V obeh primerih akutnega vnetja smo aplicirali laser in Tecar terapijo in prilagodili vadbeni proces, ki kljub reakciji ni bil nikoli prekinjen. Prav tako je bila vadbena rehabilitacija ves čas zdravljenja suplementirana s HiTop visokofrekvenčno elektrostimulacijo za pospešitev procesov celjenja.

Po 5 mesecih je bila uspešno izvedena Medicofit testna baterija in vrnitev v trenažni proces v času pripravljalnega obdobja na sezono 2022/23. Sodelovanje s kliniko Medicofit nadaljuje v sklopu kondicijske priprave na naslednjo sezono v 2. SNL.

Obravnavali smo bolečine po poškodbi desnega kolena. Gospodu se je približno 3 tedne pred pregledom pri brazilskem jiu-jitsu zgodila poškodba desnega kolena. Mehanizem je bil kontaktni, udarec v zunanjo stran kolena. Poleg poškodbe je gospod omenil še občasne bolečine na obeh distalnih narastiščih patelarnega ligamenta. Zdravstvena anamneza je razkrila tudi predhodno rekonstrukcijo sprednje križne vezi desne noge, ki je predstavljala dodaten dejavnik tveganja za razvoj ipsi- in kontralateralnih patologij.

Glede na neakutno fazo poškodbe in blago simptomatiko smo začeli s kineziološko obravnavo. V prvem mesecu smo se posvetili predvsem krepitvi ekstenzornega mehanizma kolena in krepitve zadnjih stegenskih mišic v statičnem in ekscentričnem režimu. Glede na izboljšanje simptomatike in povečano samozavest smo v drugem mesecu smo izvedli prehod na kompleksne gibalne vzorce in osnovne pliometrične obremenitve.

Čeprav je bila pacientova poškodba kontaktne narave, so zaradi predhodnje operacije mišične asimetrije predstavljale povišan nivo tveganja za ponovno poškodbo. Še posebej smo se posvetili vadbi zadnjih stegenskih mišic kot mišičnih sinergistov sprednje križne vezi.

Po 10 tednih je gospod uspešno odpravil mišične asimetrije, opravil interno testno baterijo za spodnji ud in se vrnil v trenažni proces brazilskega jiu jitsa.

Mladega boksarja smo v našo kliniko sprejeli 1 teden po opravljenem operativnem posegu. Ugotovili smo pribl. 5 cm razlike v obsegu stegna med operirano in ne operirano nogo. Gibljivost operiranega kolena je bila bolečinsko zavrta na pribl. 60°aktivne in 70° pasivne fleksije, ekstenzija je bila polna, a za neoperirano nogo v zaostanku za pribl. 5° hiperekstenzije. Kontrakcija kvadricepsa je bila šibka in nevzdržljiva. Pri tesiranju smo opazili skrajšavo zadnjih stegenskih mišic obojestransko.  Na dan pregleda je prisoten obsežnejši edem sklepa. Čas rehabilitacije do popolne vrnitve v  tekmovalne treninge boksa smo ocenili na obdobje 8 mesecev.

Prvo fazo rehabilitacije smo izvajali v okviru ambulantne fizioterapije, gibljivost smo izboljšali na razpon med 130-140° fleksije kolena. Eden izmed ciljev akutne post operativne rehabilitacije je bil zmanjšanje edema, ki se je občutno zmanjšal  in do  druge faze rehabilitacije ostal prisoten le še v minimalno. 

Protokol obremenjevanja kolena po HYALOFAST metodi dovoljuje polno obremenitev kolena po 6-8 post operativnih tednih, ko je pacient tudi uspešno opustil bergle in pričel z izvajanjem vaj v zapri kinetični verigi. Bolečine so se v začetku pojavljale predvsem pri enonožnih obremenitvah zaprte kinetične verige pri 40-60° fleksije kolena. V prvih post operativnih tednih smo stegensko muskulaturo aktivirali s HiTop elektrostimulacijo in BFR treningom (Blood flow restriction), ter kljub nizki mehanični obremenitvi uspeli zmanjšati mišično atrofijo.

V drugi fazi rehabilitacije je gospod izvajal progresivno obremenjevanje zaprte kinetične verige, sprva v nizkih kotih fleksije kolena, ki so postopoma dosegli tudi 90° in 120° fleksije pod polno mišično obremenitvijo. Agresivno smo aplicirali tudi izolacijske vaje v odprti kinetični verigi in dosegli 2/3 telesne teže enonožne ekstenzije kolena. Izvedli smo testno baterijo Medicofit za koleno in opravili učenje tehnike teka ter prehod na zahtevne pliometrične vaje, ki vključujejo odrive, skoke, obračanje in hitre spremembe smeri. Gospod je celoten čas rehabilitacije izvajal tudi kondicijski trening za bolj učinkovit povratek v šport.

Na zadnji dan rehabilitacije je pacient pozitivno opravil 5 funkcijskih testov klinike Medicofit za koleno in pri vseh presegel 95% simetrijo med nogama, kar pomeni zeleno luč za uspešno opravljene ”return to sport” zaključne protokole rehabilitacije.

Na dan diagnostičnega pregleda sta bili ugotovljeni rekonstrukciji križnih vezi na obeh nogah v obdobju enega leta. Mehanizem poškodbe desnega kolena je bil kontakten, levega nekontakten. Ugotovljena je bila  izrazita aktivna in pasivna hiperekstenzija na obeh kolenih, ligamentarni aparat je bil čvrst. Kot ene izmed ciljev rehabilitacije smo postavili zmanjšanje telesne teže, izboljšanje moči, učenje pravilne tehnike počepanja in doskakovanja. 

Izvajali smo 3 x tedenski program sekundarne rehabilitacije, glede na popolno odsotnost bolečinskih simptomov se je zdravljenje pričelo v kinezioterapiji. Ugotovljena je bila šibkost stegenskih mišic, ne kontrolirana stabilnost kolena in  hujši valgusni položaj kolena pri  počepanju in odrivanja pri skokih. 

Začeli smo z vadbo moči enonožnih vaj in izboljšali mišično moč ekstenzije in fleksije kolenskega sklepa za več kot 150% ter dosegli 95% simetrijo obeh nog. Progresivno smo obremenjevali vzorce počepanja in dvigovanja bremen s tal s čimer smo uspešno dosegli minimalne standarde za izvedbo pliometričnega dela rehabilitacije. 

Pacientka je pri nas uspešno opravila prehod v tek, hitre spremembe smeri ter bolj napredne oblike pliometrične vadbe kot so variacije enonožnih poskokov in skokov z uporabo boxa. Pacientka je uspešno opravila vseh 5 funkcijskih testov klinike Medicofit za kolenski sklep. 

Pacientka je v okviru rehabilitacije telesno maščobo zmanjšala za 11% in pridobila 3 kg mišične mase.

Gospa je prišla na diagnostični pregled zaradi poškodbe mišičnih skupin zadnje lože pri atletski disciplini tek čez ovire. Gospa slikovne diagnostike ni opravila. Bolečina je bila prisotna predvsem v lateralnem delu srednje tretjine desne zadnje lože. Od poškodbe dalje je pacientka prenehala s tekom in izvaja le vadbo za moč in gibljivost ter skippinge v bazenu. 

Pri inspekciji pacientke je bil palpatorno boleč lateralni predel srednje tretjine zadnje lože, kar odgovarja nahajališču mišice biceps femoris. Gibljivost zadnjih stegenskim mišic je bila pri SLR testu primerljiva z nepoškodovano stranjo. Pri testiranju mišične moči upogiba kolena in iztega kolka se je pojavila bolečina.

Pri pacientki smo ocenili, da gre za poškodbo zadnjih stegenskih mišic, natančneje srednje tretjine biceps femoris caput longum. Za pospeševanje celjenja smo izvajali TECAR in LASER terapijo ter aplicirali izometrične vaje za moč v različnih kotih skozi fleksijo kolenskega sklepa in ekstenzijo kolčnega sklepa. Opravili smo skupno 6 tedensko rehabilitacijo po sistemu 4 + 2. 4 tedenskemu programu progresivnega obremenjevanja mišičnih skupin zadnje lože z vajami za moč smo dodali 2 tedenski program športe rehabilitacije s pliometričnimi vajami in return to sport testnimi protokoli za zadnjo ložo.

Program rehabilitacije smo zaključili z višje intenzivnimi atletskimi vajami, pacientka se je po končani rehabilitaciji vključila v program telesna priprava Medicofit.

Bolečina v ledvenem delu je bila prisotna predvsem po daljših obdobjih stanja na mestu, občasno tudi pri drugih gibih. Pacient je v preteklosti opravil že slikanje z MRI, ki je pokazalo degenerativne spremembe, predvsem na nivojih od L4 do S1. Za sanacijo bolečin je do obiska naše klinike že poskusil manualno terapijo, ki ni bila uspešna. Bolečine v gležnjih so bile prisotne predvsem ob obremenjevanju s telesno težo stoje ali leže na hrbtu. Slikanje z MRI je pokazalo posteriorni utesnitveni sindrom z os trigonum. Preteklo zdravljenje s FTH in infiktracijo blokade je bilo neuspešno. 

Ugotovili smo blago ekstenzijsko intoleranco hrbtenice in tudi, da je sekvenca proženja ekstenzornih mišic kolka in hrbta ob aktivnem iztegu kolka pri pacientu neustrezna. Ob inspekciji smo zaznali tudi neenakomerno razvitost ekstenzorne muskulature hrbtenice, predvsem kavdalni del ekstenzorjev je bil v primerjavi z ostalimi deli občutno manj razvit.  

Izvedli smo progresiven program terapevtske vadbe s krepitvijo muskulatore jedra skozi antirotacijske vaje, vaje za nadzorovanje položajev medenice in antiekstenzijske vaje. Postopoma smo v program vključili različne variacije vaje deska. 

Usmerjeno smo krepili abduktorje kolčnega sklepa, ki so bili atrofirani ter pridobili polno toleranco na ekstenizjo hrbtenice. Izvedli smo tudi učenje sekvence aktivacije ekstenzornih mišic kolka in hrbta ter za tem obremenili kompleksne gibalne vzorce kot so počep, mrtvi dvig, predklon z bremenom za glavo in nošenje težjih bremen.

Pacient se je želel vključiti v samostojno vadbo za fitnes višje intenzivnosti, zato smo izvedli podaljšano fazo zadnje rehabilitacije in dosegli obremenitev 90 kg počepa za 10 ponovitev brez pojavljanja bolečinske simptomatike.

Ob sprejemu gospoda v kliniko Medicofit opazimo zadebelitev ahilove tetive in atrofijo leve mečne muskulature, izmerimo jo na 2,5 cm razlike obsega v primerjavi z drugo nogo. Gleženj je bil omejen v smeri dorzalne fleksije, pribl. 5-10°. Pri testiranju  mišične moči ugotovimo velik deficit moči dvigovanja na prste, leva (operirana) noga – 11 dvigov, desna noga – 39 dvigov. Pacient je bil na dan prihoda po naši oceni kronološko na polovici post operativne rehabilitacije ahilove tetive, vendar je funkcijsko bil v zaostanku glede na pričakovanja in protokole rehabilitacije rupture ahilove tetive.

Pričeli smo zdravljenje v kinezioterapiji s ciljnimi vajami za korekcijo deficita muskulature mečne mišice. Dorzalno fleksijo smo izboljšali v obdobju 4 tednov z vajami aktivne mobilizacije gležnja, krepili smo tudi mišične skupine tibialis anterior za izboljšanje moči v pridobljenem obsegu giba dorzalne fleksije. Mišične skupine gastrocnemius in soleus smo krepili v začetku izometrično v različnih kotih plantarne fleksije s submaksimalnimo obremenitvijo v časovnem razponu do 60 sekund. Postopoma smo vključili submaksimalne ekscentrične vaje, ki smo jih aplicirali tudi v negativnih kotih plantarne fleksije in ahilovo tetivo obremenili z nateznimi silami. Izvajali smo tudi vaje za stabilizacijo gležnja v medialno-lateralni smeri.

Gospod je po prb. 8 tednih dosegel 80 % mišične simetrije moči, po 12 tednih je bila simetrija 90%, teden za tem je gospod pozitivno opravil funkcijsko testno baterijo Medicofit in pričel s prehodom na pliometrično vadbo. 

”Low impact” pliometrijo smo izvedli na koordinacijski lestvi ter z različnimi variacijami skippingov z uporabo stepperja. Po uvodni vadbi pliometrije ni bilo negativnih reakcij ahilove tetive, zato smo izvedli prehod na nizko intenziven tek na tekaški stezi in v nadaljevanju tudi na površini z umetno travo. 

Po 16 tednih je pacient pričel z izvedbo ”high impact” pliometrične vadbe, ki je vključevala hitre ekscentrično-kontentrične kontrakcije ahilove tetitve skozi bilateralne in unilateralne povezan poskoke iz gležnja, kjer je bil cilj čim krajši kontaktni čas s podlago. 

Po 20 tednih je pacient uspešno opravil pliometrično testno baterijo Medicofit in pozitivno dosegel ”return to sport” protokole za ponovno igranje košarke. V procesu same rehabilitacije smo izvajali tudi kondicijsko vadbo in vadbo za moč zgornjega dela telesa za pripravo pacienta na igranje košarke.

Gospoda srednjih let smo obravnavali zaradi močnejših bolečin globoko v vratu in mravljinčenja v levi roki. Bolečine so sevale na notranjo stran lopatice, mravljinčenje pa je bilo prisotno predvsem v palcu, kazalcu in sredincu leve roke. Gospod je pred obiskom naše klinike že opravil MRI diagnostiko, ki je pokazala degenerativne spremembe vratne hrbtenice med nivoji C5-C7. Gospod je ob pregledu navedel tudi težave s kolenom in ahilovo tetivo.

Gospod je v okviru fizioterapije pri nas opravil najprej manualno terapijo, saj so kot posledica degenerativnih sprememb mišične skupine levator scapulae in trapezius postale prekomerno tonizirane, ugotovljena je bila določena mera simptomatike iz miofascialne togosti. Instrumentalna terapija je bila aplicirano minimalno.

V okviru fizioterapije je bila izvedena tudi osnovna stabilizacija vratne hrbtenice skupaj s korektivnimi vajami za držo teleso, saj je bila ugotovljena tudi povečana ukrivljenost vratne hrbtenice (cervikalna lordoza). Gospod je  v nadaljevanju izvajal nevrodinamične vaje za sprostitev živčnih poti, po odpravi mravljinčenja smo muskulaturo vratne hrbtenice krepili z dinamičnimi vajami in izvedli zaključek rehabilitacije z učenjem preventivnih tehnik. 

Po uspešni sanaciji težav z vratno hrbtenico je gospod nadaljeval v okviru osebne vadbe Medicofit, kjer so bile izvedene vaje za krepitev stegenskih mišic in mišičnih skupin gležnja, vzpostavljen pa je bil tudi dolgoročni model vaj za management degeneracij vratne hrbtenice.

Obravnavali smo bolečine, ki so se sprva pojavile v komolcu, pričele so se po daljšem obdobju dela od doma. Bolečine so se preselile na področje nadlahti in rame  z največjo intenziteto ponoči in zjutraj. Predpisana farmakološka protibolečinska terapija bolečine ni omilila. 

Ob naši inspekciji je bila prisotna intenzivna bolečina na področju mišic triceps brachii, infraspinatus in trapezius ter na celotnem področju ramenskega sklepa. Aktivna gibljivost ramenskega sklepa je bila bolečinsko zavrta v smeri antefleksije in v smeri abdukcije na pribl. 80°. Pasivna gibljivost je bila nekoliko boljša, izvedljiva do 110° v smeri elevacije skozi abdukcijo in skozi antefleksijo. Ob izvedbi  Spurlingovega testa se je pojavila lokalna bolečina v cervikalni hrbtenici, brez radikulopatiskih znakov. 

Glede na prisotne simptome smo postavili mnenje, da gre pri pacientki za težave povezane s kalcinacijo v kitah mišice infraspinatus in težave povezane z miofascialnim bolečinskim sindromom prizadetega predela. 

Izvajali smo protibolečinsko ambulantno terapijo s TECAR in LASER instrumentalno metodo. Vaje so bile v akutni faze le izometrične, pasivno smo izvajali mobilizacijo ramenskega sklepa. Aplicirali smo tudi udarne valove vendar v nižji intenziteti. Gospa je po 4 tednih pričela z bolj dinamičnimi vajami za izboljšanje moči rotatorne manšete predvsem skozi zunanjo rotacijo ramena. Izvedli smo tudi stabilizacijsko vadbo vratne hrbtenice in ramenskega sklepa. Povrnitev polne gibljivosti je bila dosežena po 6 tednih. Mišična funkcija večjih mišičnih skupin ramena je bila po 12 tednih primerna  za izvedbo testne baterije medicofit, ki jo je gospa opravila pozitivno.

Mladi nogometaš je pri nas pričel z zdravljenjem po akutni poškodbi levega gležnja, ki se je zgodila pri igranju nogometa. Gospod je bil predhodno oskrbljen na urgentnem centru, kjer so postavili daignozo inverzijskega zvina gležnja. Ob naši inspekciji smo ugotovil, da gre pri pacientu najverjetneje za t. i. visoki zvin gležnja ob prisotnem anteromedialnem utesnitvenem sindromu gležnja. 

Pri pacientu smo izvajali HiTop protibolečinsko terapijo, saj je bila v začetku močno zavrta plantarna fleksija kot tudi dorzalna fleksija. Za pospeševanje celjenja smo izvajali tudi LASER in TECAR terapijo, s pasivnim razgibavanjem gležnja ter aktivnim v mejah ne bolečih razponov giba. Muskulaturo mečne mišice smo ohranjali z aplikacijo elektrostimulacije ter izometrično aktivacijo v ne boleči intenziteti v kotih, ki so dopuščali aktivacijo.

Ob naši inspekciji je bila prisotna oteklina, ki smo jo občutno zmanjšali  v prvem tednu. Ker je pacient vrhunski športnik smo izvajali 10 terapij tedensko v okviru katerih je bil izveden tudi kondicijski trening, vadba za moč zgornjega dela telesa in vadba za moč stegenske muskulature. 

Do drugega tedna smo že izboljšali toleranco na gib dorzalne in plantarne fleksije ter postopoma pričeli s progresivnimi dinamičnimi vajami za izboljšanje moči vseh funkcijskih smeri gležnja.  Bolečina je ostala prisotna še v skrajni dorzalni fleksiji. V drugi polovici drugega tedna smo že pričeli z ”low impact” pliometrično vadbo, pacient pa se je ob koncu drugega tedna tudi že vrnil v igranje nogometa vendar v omejeni intenzivnosti. 

Ob koncu rehabilitacije, tretji teden je ostala še minimalna bolečinska simptomatika pri forsirani globoki plantarni fleksiji v začetni poziciji iz negativnega kota, oz. ekscentrično forsirane dorzalne fleksije. Simptomatika je posledica anteromedialnega utesnitvenega sindroma gležnja zato smo pacientu predpisali redno izvajanje preventivnih vaj za gleženj, pacient se je že vključil v polno tekmovalno igranje nogometa.

Kronične bolečine v ledveni hrbtenici je gospod opisal kot nadležne občutke togosti in zategovanja. V preteklosti so bile prisotne tudi hujše epizode bolečine v ledvenem delu, zadnja pred kratkim, zaradi katere je gospod moral vzeti analgetike.  Sevajoče bolečine v noge niso bile prisotne. 

Pri inspekciji ledvene hrbtenice smo opazili nekoliko izravnano ledveno lordozo. Pri palpaciji je bil zaznan močno povečan mišični tonus iztezalk hrbtenice, ki so bile tudi palpatorno bolečinsko občutljive. Gibljivost hrbtenice je bila močno omejena v smeri fleksije, predklon je bil izvedljiv le do polovice goleni, stranski nagibi so bili izvedljivi do pribl. 3 cm nad kolenom, ekstenzije hrbtenice je bila primerna. Pri testiranju provokativnih vzorcev smo zaznali občutljivost na desnostransko rotacijo in antifleksijo. Gibljivost obeh kolčnih sklepov je bila nekoliko omejena v smeri notranje rotacije, ostale smeri so bile primerno gibljive. Pri testu dviga iztegnejene noge smo zaznali izrazito omejeno gibljivost zadnjih stegenskih mišic ter mečnih mišic. Gibljivost vratne hrbtenice je bila omejena v vseh smereh, brez prisotnosti bolečine. Kompresijski testi za torakalno in cervikalno hrbtenico so bili negativni.

Pri pacientu smo v okviru ambulantne fizioterapije izvedli manualno sproščanje povišanega tonusa iztezalk hrbtenice s sočasno vadbo za krepitev muskulature jedra v kinezioterapiji. Začetno aktivacijo smo izvedli v statičnih položajih usmerjenih v krepitev antirotacije in antiekstenzije hrbtenice. Izvedli smo tudi vadbo mobilnosti za kolčne sklepe ter stabilizacijsko vadbo vratne hrbtenice. Gospod je imel prisotno slabo kontrolo nad gibanjem medenice pri izvajanju osnovnih vaj moči, zato smo v program vključili vaje za izboljšanje živčno-mišičnega nadzora sakro-lumbalnega predela hrbtenice. Z maksimalnimi izometričnimi kontrakcijami smo krepili abduktorje kolka, vzdržljivost glutealne muskulature smo izboljšali za 200%. Ob inspekciji je bil opazen tudi aktivacijsko močno zavrt glutealni predel. 

Gospod je pri nas pričel tudi z izvajanjem bolj dinamičnih vaj moči kot so obremenjeno počepanje in dvigovanje bremen od tal. Glede na daljše obdobje kroničnih bolečin v preteklosti smo gospodu svetovali vključitev v dolgoročno preventivno vadbo v kliniki Medicofit katero gospod obiskuje 2 x tedensko pod nadzorom kineziologa. 

2 leti trajajoče kronične težave mlade pacientke s kolki smo obravnavali od diagnostičnega pregleda dalje. MR artrografija je pokazala lezijo anterosuperiornega labruma obeh kolkov. Bolečine so se pojavljale že pri krajši prehojeni razdalji in tudi pri ležanju na boku. Z začetno protivnetno terapijo TECAR in LASER smo dosegli pogoje za pričetek aplikacije izometričnih aktivacij globokih kolčnih mišičnih skupin. 

Ker so se bolečine primarno pojavljale v smeri fleksije in notranje rotacije kolka smo pričeli s krepitvijo ne bolečih gibov iz kolčnega sklepa in postopoma tudi izvajali progresijo izometričnih specialnih vaj za pridobivanje tolerance na obremenitev v smeri fleksije in notranje rotacije. 

Po pridobljeni mišični vzdržljivosti se je bolečina v prej simptomatskih smereh zmanjšala, zato smo naredili progresijo na koncentrične oblike vadbe v kolčnem sklepu in začeli tudi s postopno pripravo kolkov na daljše razdalje srednje hitre hoje. 

Manjša degenerativna stanja kolčnega sklepa uspešno zdravimo z izboljšanjem mišičnih kapacitet globoke kolčne muskulature ter krepitvijo vzdržljivosti v moči ključnih večjih mišičnih skupin, ki izvajajo fleksijo, ekstenzijo, abdukcijo in addukcijo v kolku.

Gospod je v naši kliniki izvajal pred operativno pripravo kolčnega sklepa pred totalno endoprotezo kolka (menjava sklepa). Gospod je na dan prihoda imel zdravstveno dokumentacijo v kateri navajajo degeneracije medvretenčne ploščice na nivoju L4-L5, prav tako tudi spinalno stenozo na nivoju L3-L4 ter artrozo fasetnih sklepov. Ob posvetu in pregledu ugotavljamo, da je najverjetnejši vzrok bolečin skupek celotne patološke slike in neoptimalna mehanika gibanja, ki jo povzroča močno obrabljen kolčni sklep. Pri pregledu ugotovimo nezmožnosti zadrževanja posteriornega nagiba medenice in zmanjšano moč glutealne mišične skupine, predvsem na desni strani.

Gospod je v naši kliniki izvajal krepitev lumbopelvične muskulature v začetku smo izometrično krepili ekstenzijo hrbtenice in muskulaturo jedra vendar v obsegu giba, ki ni izzval simptomatike v obrabljenem kolčnem sklepu. Izboljšali smo mišično-živčni nadzor na gibanjem medenice ter izvajali aktivacijsko vadbo za globoko kolčno muskulaturo.  Gospod je pri nas izvajal tudi fizično pripravo zgornjega dela telesa in zdrave spodnje okončine, saj je bil eden izmed ciljev hitra vrnitev v igranje tenisa po opravljeni menjavi kolka. 

Ekstenzija kolka je bila ves čas rehabilitacije močno simptomatsko občutljiva zato smo jo izvajali v omejenem obsegu giba, postopoma smo toleranco na obremenitev tudi povečali, vendar nismo izvedli bolj intenzivne vadbe. Apliciran je bil tudi BFR (vadba z omejitvijo krvnega pretoka) trening  za stegensko muskulaturo, ki dopušča hipertrofični učinek ob manjši mehanični obremenitvi sklepov. 

Gospod je bolečine v hrbtu uspešno saniral vendar smo do menjave kolčnega sklepa odsvetovali športne aktivnosti in bolj intenzivne oblike vadbe zaradi neoptimalne mehanike gibanja celotnega kolčnega in ledvenega predela, ki ga povrzoča obraba sklepa (kompenzacijski gibi).

Gospod je pri nas opravil diagnostični pregled po ponovni poškodbi desnega soleusa. Gospod si je že predhodno pred pribl. 2 mesecema pri tenisu poškodoval mečno mišico desne noge. Opravil je UZ diagnostiko, ki je pokazala obsežno rupturo soleusa desne noge v srednji tretjini (80x20x30mm). Takrat je bila opravljena punkcija hematoma in aplicirana kompresija. Gospod je po punkciji dobro napredoval. Pri kontrolnem pregledu je bila ugotovljena blaga fibrozacija poškodovanega dela s prisotnim hematomom (cca. 3mm). Po kontrolnem pregledu je gospod ponovno pričel s tekaškimi treningi, pri katerih ni imel težav, usmerjene vadbe za moč soleusa ni izvajal. Mesec po opravljenem kontrolnem pregledu je gospod pri teku na razdalji pribl. 3km poškodbo obnovil. 

Na dan pregleda palpatorno najdemo nekoliko bolj občutljivo področje v predelu medialne glave gastrocnemiusa, ki pa ni povezana s poškodbo zaradi katere gospod prihaja na pregled. Gibljivost obeh gležnjev in kolen je bila primerna v vseh smereh. Dolžina mišice soleus na desni goleni je bila enaka tisti na levi, pri maksimalnem raztegu se je čutil večji občutek zategovanja kot na levi nogi. Pri izometričnem testiranju mišične moči soleusa smo ugotovili neravnovesje med levo in desno nogo, ki je bilo močno pomaknjeno v korist desne poškodovane noge. Enonožni dvigi na prste v počepu so bili izvedljivi brez bolečine ali popuščanja v moči.  

Do pacientove težave je v osnovi prišlo zaradi izrazitega nesorazmerja med desno in levo nogo. Ponovna poškodba  je bila naverjetneje posledica prehitrega vračanja v tekaške treninge, brez ustrezne predhodne vadbe za moč, ki bi omogočila zadostno adaptacijo zaceljenega tkiva na večje obremenitve.

Pacient je pri nas izvedel progresivno vadbo za krepitev mečne muskulature skozi ekstendirano koleno in flektirano koleno. Pacient je izvajal izometrični trening moči m. Soleus in m. Gastrocnemius, kasneje smo aplicirali tudi maksimalne koncentrične obremenitve ter forsirano ekscentrično obremenitev. Gospod je pri nas opravil tudi prehod  v pliometrično vadbo, učenje tehnike teka, narejeno je bilo tudi ”high impact” testiranje po bateriji Medicofit v obliki povezanih sonožnih skokov na box s hitro kontaktno fazo med skoki. Gospod je izvedel tudi vzdržljivostno vadbo pliometrije. 

Gospa na dan pregleda pove, da so se težave začele novembra 2020 in vztrajajo z razmeroma isto intenzivnostjo do danes. Opravila je RTG slikanje in diagnostični UZ, ki sta pokazala tako prisotnost petnega trna kot tudi zadebelitev plantarne fascije na narastišču. Gospa je do našega obiska opravila cikel FTH, ki ni prinesel pomembnega izboljšanja stanja. Bila je tudi deležna aplikacije PRP, ki pa je zaenkrat stanje še nekoliko poslabšalo. V prostem času  gospa hodi na daljše ture v hribe, v službi veliko tudi prehodi, cca. 10000 korakov na dan. 

Ob inspekciji je palpatorno občutljivo področje narastišča plantarne fascije na kalkaneus nekoliko bolj na medialni strani. Gibljivost prstov na nogi je bila  primerljiva z levo nogo. Gibljivost desnega gležnja je bila v primerjavi z levim nekoliko omejena v smeri dorzalne fleksije, pribl. 5° deficit, plantarna fleksija je bila primerljiva. 

Pri testiranju mišične moči mišic gležnja smo ugotovili občuten deficit v vzdržljivostni moči plantarnih fleksorjev, na levi nogi je pacientka izvedla 18 polnih gibov dvigovanja na prste, na desni pa le 12. Pri izvedbi Windlassovega mehanizma je bila opazna povečana togost desne plantarne fascije z levo.  

Pri pacientki je šlo za stanje plantarne fasciopatije kot klasičnega plantarnega fasciitisa, na kar je nakazala dolgotrajno prisotna bolečina in neuspešnost zdravljenja težav s klasičnimi protivnetnimi sredstvi.

V okviru ambulantne fizioterapije smo izvajali terapijo z udarnimi valovi in specialne vaje za krepitev intrinzičnih mišic stopala. Odpravili smo deficite gibljivosti z aplikacijo aktivnih vaj mobilnosti, plantarno fascijo smo krepili z podaljšanimi izometričnimi kontrakcijami. Po vsaki terapiji smo na področje plantarne fascije in kalkaneusa aplicirali visokoenergijski protibolečinski LASER. V drugi fazi rehabilitacije smo opravili oceno in obnovo biomehaničnega vzorca hoje  ter pravilnosti pozicioniranja stopala med hojo. 

Po zaključku zdravljenja se je gospa vključila v preventivni program klinike Medicofit v okviru katerega izvaja splošno kondicijsko vadbo, vaje za ohrajnanje funkcionalnosti sklepov ter unilateralne in bilateralne vaje moči.

Mladi nogometni vratar si je poškodbo povzročil pri izvajanju parade žoge, ko ga je ta zadela v iztegnjeno roko. Poškodbo je sprva poizkušal sanirati neoperativno, vendar je bila rehabilitacija neuspešna. Pacient je nato  opravil operativno sanacijo SLAP lezije s tenodezo bicepsove tetive. Pooperativni potek je bil brez posebnosti, pacient na pregledu ni navajal bolečin.

Artroskopske rane so bile na dan pregleda zaceljene, brez bolečine ali občutljivosti na dotik. Opazna je bila atrofija deltoidne mišice in periskapularne muskulature leve rame. Gibljivost operirane rame je bila dobra, skoraj popolna. Deficiti v gibljivosti so se kazali predvsem v končnih obsegih giba elevacije skozi antefleksijo in elevacije skozi abdukcijo. Pri izvedbi končne elevacije so bili opazni blagi kompenzatorni gibi lopatice. Gibljivost v smeri zunanje in notranje rotacije je bila skoraj enakovredna neoperiani rami, tako v položaju ob telesu, kot tudi v položaju 90° abdukcije. Komolec in zapestje sta bila polno gibljiva v vseh smereh.

Pacient je z namenom povrnitve popolne funkcije operiranega ramenskega sklepa v naši kliniki izvajal  fizioterapevtsko obravnavo  3x tedensko in v nadaljevanju kinezioterapijo v enakem tedenskem režimu. Obravnava je obsegala intenzivno specialno terapevtsko vadbo, v začetku znotraj pooperativnih omejitev v nadaljevanju pa v polni obremenitvi. Izvajali smo vaje zunanje rotacije ramenskega sklepa v skapularni ravnini in  v položaju adduciranega komolca ob telesu. Usmerjeno smo krepili m. Serratus anteior in z aktivacijo spodnjih ter srednjih mišičnih vlaken m. Trapezius zmanjševali prisotno diskinezijo lopatice. Pacient je v sklopu kinezioterapije izvedel progresivno krepitev unilateralnih vzorcev moči za zgornji del telesa, pričeli smo v horizontalni ravnini ter postopoma vključili čiste vertikalne komponente treninga moči. 

Ker je šlo za profesionalnega športnika smo izvedli ”high impact” return to sport testno baterijo klinike Medicofit, ki jo je pacient opravil pozitivno. Že v okviru rehabilitacije smo vključili elementarne vaje z žogo in progresivno stopnjevali obremenitev ramena do lovljenja in metanja težjih medicinskih žog. Pacient je pričel postopno vključevanje v treninge nogometa že znotraj rehabilitacije v kliniki Medicofit, polnoa tekmovalna obremenitev pa je bila dovoljena po izvedbi return to sport testnih protokolov.

Mladega nogometaša smo sprejeli 5 dni po operativnem posegu parcialne meniscektomije medialnega meniskusa. Ob inspekciji je bil opažen edem desnega kolena, izmerjen na 2 cm razlike preko sredine sklepa v primerjavi s kontralateralno nogo. Aktivna ekstenzija je zaostajala za približno 5°, pasivna ekstenzija kolena je bila polna. Aktivna fleksija kolena je znašala 105°, pasivna pa 110°. 20 cm nad pogačico je bil obseg za 1,5 cm večji na neoperirani nogi. Čas zdravljenja smo ocenili na 8 tednov v režimu 5x tedensko. Ker je gospod vrhunski športnik, se je v okviru zdravljenja izvajala tudi intenzivna aerobna vadba, ki se je kasneje stopnjevala v return-to-play fazo rehabilitacije.

Prvo fazo rehabilitacije smo izvajali v okviru ambulantne in vadbene fizioterapije. V 10 terapijah se je gibljivost kolena izboljšala iz 105° fleksije na približno 130°, ekstenzija se je izboljšala iz –5° na 0°. Obseg kvadricepsa se je povečal za pribl. 2cm. Edem kolena se je zmanjšal. Pacient je pričel z uvodom v trening moči.

Po 2 tednih je sledil prehod v kineziološki del zdravljenja in progresivno obremenjevanje ekstenzorjev in fleksorjev kolena. Po demonstriranih kompetencah v moči spodnjega uda in kontralateralni simetriji smo pričeli s postopno progresijo pliometričnih obremenitev. Zaradi dobre predhodne mišične moči in splošne kondicije je bil potek samega zdravljenja poškodbe močno olajšan. Po 8 tednih je bila pozitivno opravljena testna baterija Medicofit za spodnji ud in izvedena vrnitev v trenažni proces.