Fizioterapija in rehabilitacija
Podrobno vam predstavljamo najpogostejše poškodbe gležnja. Vsaka patologija oz. poškodba gležnja ima opisane splošne zanimivosti, vzrok nastanka poškodbe, značilnosti simptomov, diagnostiko ter potek zdravljenja.
Sindrom nestabilnega gležnja oz. kronična nestabilnost gležnja je stanje, ko je zaradi ohlapnosti ali poškodbe ligamentov prizadeta funkcija pasivne stabilizacije gležnja. Značilni simptomi so občutek nenehne nestabilnosti, otekanje sklepa, zvračanje stopala, občasne bolečine ter težave pri hoji oz. spremenjen vzorec hoje.
Pogosti so ponavljajoči zvini gležnja. Sindrom nestabilnega gležnja je močno povezan z deficitom v moči mišic gležnja, mišičnimi asimetrijami in generalno pomanjkljivo funkcionalno zmogljivostjo sklepa. Ne funkcionalno mišično stanje ustvarja pogoje v katerih se skočni sklep za podporo zanaša le na statične stabilizatorje, kar pomeni pretirano obremenitev za ligamente in izpostavljenost poškodbi.
Kronična nestabilnost gležnja je posledica ponavljajočih zvinov ali neustrezne rehabilitacije zvina gležnja. Kronična nestabilnost gležnja dolgoročno predstavlja visok faktor tveganja za poškodbe hrustanca in osteoartritis sklepa zaradi večje verjetnosti pojava mikropoškodb.
Ob simptomih je ključen klinični pregled ortopeda ter izvedba diagnostike z ultrazvokom (UZ) ali slikanje z magnetno resonanco MR. V prvi fazi konservativnega zdravljenja je ključna meritev kontraktilnih lastnosti mišic s TMG metodo.
Kot prvo metodo zdravljenja priporočamo konservativne obravnave kinezioterapije s poudarkom na vadbi za izboljšanje propriocepcije in stabilizacije obeh skočnih sklepov. Z izboljšanjem moči mišic gležnja se zmanjša tveganje za ponavljajoče zvine.
Priporočamo konservativne obravnave kinezioterapije s poudarkom na vadbi za izboljšanje propriocepcije in stabilizacije obeh skočnih sklepov.
Z izboljšanjem moči mišic gležnja se zmanjša tveganje za ponavljajoče zvine. Kirurško zdravljenje se izvede v primeru hujših ligamentarnih poškodb ali pretirane funkcionalne omejitve gležnja, katero konservativno zdravljenje ne odpravi.
Kirurški poseg najpogosteje obsega rekonstrukcijo ligamenta, odstranitev brazgotine ali prešitje oz. skrajšanje vezi. Po kirurškem zdravljenju je ključna izvedba postoperativne vadbe za krepitev mišic gležnja, ki sklepu zagotavljajo funkcionalno stabilizacijo in vadbe za propriocepcijo.
Zlom gležnja označuje frakturo kosti obeh skočnih sklepov, ki se zgodi ob invazivnem zvinu gležnja, padcu ali naletu. Mehanizem nekontaktne poškodbe je praktično enak mehanizmu zvina gležnja. Največkrat zlomljeni kosti sta petnica in skočnica, ob zlomu pa se pojavita takojšnja bolečina in otekanje. Ker je poleg zloma pogosto pridružena tudi poškodba ligamentov gležnja se simptomi navadno kažejo kot zvin, zato obstaja nevarnost, da se zlome kosti spregleda.
Izpah gležnja je hujša oblika poškodbe gležnja pri kateri se vezi raztegnejo oz. deformirajo do mere, ko sklepa ne morejo več ohranjati v svoji funkcionalni anatomski legi. V primeru izpaha gležnja pride do navzven vidne deformacije sklepa. Izpah gležnja pogosto spremlja zlome kosti skočnih sklepov in potrebuje v večini diagnoz kirurško zdravljenje.
Ob zvinu gležnja je tako nujno potreben obisk zdravnika ter izvedba ustrezne diagnostike z rentgenom ali magnetno resonanco (MR)slikanje. Ob diagnosticiranem zlomu se gleženj imobilizira, imobilizaciji pa po protokolu sledi specialna vadba za krepitev mišic gležnja, ki sta ji pridružena vadba mobilnosti in ravnotežje, s čimer gležnju povrnemo funkcijo in stabilnost. Za management otekline uporabljamo instrumentalno fizioterapijo.
Specialna vadba za krepitev mišic gležnja, ki sta ji pridružena vadba mobilnosti in ravnotežja, s čimer gležnju povrnemo funkcijo in stabilnost.
Zvin gležnja predstavlja 45% vseh poškodb sklepov spodnjih okončin. Zvin gležnja je ena najpogostejših mišično-skeletnih poškodb nasploh, ki ima tudi eno najvišjih stopenj ponovljivosti. Pri 20% zvinov gležnja se deformira sklepni hrustanec, ponavljajoči zvini gležnja pa vodijo v kronično nestabilnost sklepa in dolgoročno v osteoartritis. Večinoma (85 % primerov) so poškodovane zunanje vezi gležnja. Največkrat se ob zvinu gležnja poškodujejo sprednji talofibularni ligament (ATFL), kalkaneofibularni ligament (CFL) in zadnji talofibularni ligament (PTFL).
Glede na intenziteto travme, poškodbe zunanjih vezi gležnja razdelimo na 3 stopnje:
– nateg vezi, minimalna funkcionalna prizadetost, brez podplutb, obremenitev je možna
– delna ruptura vezi, srednja funkcionalna prizadetost, prisotna zmerna bolečina in otekanje, pogoste podplutbe, polno obremenjevanje je oteženo
– popolna ruptura vezi, hujša funkcionalna prizadetost z močno izraženo oteklino in podplutbami, obremenjevanje ni izvedljivo
Velik dejavnik tveganja za zvin gležnja je oblika prirojenega anatomskega položaja stopalnega loka. Visok ali/in skrajšan stopalni lok postavi stopalo v položaj navznoter, kar ga izpostavi večji verjetnosti poškodbe. Najpogostejši mehanizem zvina gležnja je sočasno zvračanje stopala navznoter in v ”špičko”, temu rečemo strokovno inverzijski zvin gležnja s plantarno fleksijo. Inverzijska travma pomeni, da z lastno težo ustvarimo prekomerno silo na zunanjo stran gležnja, ki povzroči nateg, natrganino ali raztrganino vezi in mišic, ki izvajajo lateralno stabilizacijo.
Ob sumu na zvin gležnja je potrebno obiskati zdravnika in nemudoma opraviti ustrezno diagnostiko (Magnetna resonanca – MR, rentgensko slikanje ali ultrazvok – UZ). Ključna je izključitev hujših komplikacij kot je zlom kosti gležnja, izpah gležnja, itn. V večini primerov hujših zvinov gležnja se izvede rentgensko slikanje.
V večini primerov je zdravljenje zvina gležnja konservativno. Kirurško zdravljenje se izvede samo v primeru spremnih kompliciranih zlomov kosti, poškodb hrustanca ali kronične nestabilnosti sklepa. Zdravljenje poteka po principu RICE (počitek, hlajenje, kompresija in elevacija) prvih 72 ur po poškodbi. V primeru hujše simptomatike, se aplicira razbremenjevanje z berglami. Akutni fazi po poškodbi sledi faza funkcionalne rehabilitacije, ki vključuje specializiran program vaj, ki je za dolgoročno uspešnost zdravljenja vedno superioren v primerjavi s prvo terapevtsko fazo.
Ligamenti gležnju zagotavljajo pasivno stabilnost pri izvajanju gibanja. Poškodbe ligamentov gležnja so pogoste in spremljajo večino zvinov vsaj v manjši meri. Najpogosteje poškodovani ligamenti gležnja so naslednji, sprednja in zadnja talofibularna vez (ATFL, PTFL), ki povezujeta skočnico in mečnico, kalkaneofibularna (CFL) vez, ki povezuje petnico in mečnico, kalkaneokuboidna vez (CCL), ki povezuje petnico in kuboidno kost ter deltoidna vez (DL), ki povezuje golenico in skočnico.
Glede na intenziteto travme, poškodbe zunanjih vezi gležnja razdelimo na 3 stopnje:
– nateg vezi, minimalna funkcionalna prizadetost, brez podplutb, obremenitev je možna
– delna ruptura vezi, srednja funkcionalna prizadetost, prisotna zmerna bolečina in otekanje, pogoste podplutbe, polno obremenjevanje je oteženo
– popolna ruptura vezi, hujša funkcionalna prizadetost z močno izraženo oteklino in podplutbami, obremenjevanje ni izvedljivo
V večini primerov je zdravljenje ligamentarnih poškodb gležnja konservativno. Kirurško zdravljenje se izvede v primeru spremnih kompliciranih zlomov kosti, poškodb hrustanca ali kronične nestabilnosti sklepa gležnja. Zdravljenje poteka po principu RICE (počitek, hlajenje, kompresija in elevacija) prvih 72 ur po poškodbi. V primeru hujše simptomatike, se aplicira razbremenjevanje z berglami. Akutni fazi po poškodbi sledi faza funkcionalne rehabilitacije, ki vključuje specializiran program vaj, ki je za dolgoročno uspešnost zdravljenja vedno superioren v primerjavi s prvo terapevtsko fazo.
