Gleženj

Sindrom nestabilnega gležnja oz. kronična nestabilnost gležnja je stanje, ko je zaradi ohlapnosti ali poškodbe ligamentov prizadeta funkcija pasivne stabilizacije gležnja. Značilni simptomi so občutek nenehne nestabilnosti, otekanje sklepa, zvračanje stopala, občasne bolečine ter težave pri hoji oz. spremenjen vzorec hoje. 

Pogosti so ponavljajoči zvini gležnja. Sindrom nestabilnega gležnja je močno povezan z deficitom v moči mišic gležnja, mišičnimi asimetrijami in generalno pomanjkljivo funkcionalno zmogljivostjo sklepa. Ne funkcionalno mišično stanje ustvarja pogoje v katerih se skočni sklep za podporo zanaša le na statične stabilizatorje, kar pomeni pretirano obremenitev za ligamente in izpostavljenost poškodbi.

Kronična nestabilnost gležnja je posledica ponavljajočih zvinov ali neustrezne rehabilitacije zvina gležnja. Kronična nestabilnost gležnja dolgoročno predstavlja visok faktor tveganja za poškodbe hrustanca in osteoartritis sklepa zaradi večje verjetnosti pojava mikropoškodb.

Ob simptomih je ključen klinični pregled ortopeda ter izvedba diagnostike z ultrazvokom (UZ) ali slikanje z magnetno resonanco MR. V prvi fazi konservativnega zdravljenja je ključna meritev kontraktilnih lastnosti mišic s TMG metodo.

​Kot prvo metodo zdravljenja priporočamo konservativne obravnave kinezioterapije s poudarkom na vadbi za izboljšanje propriocepcije in stabilizacije obeh skočnih sklepov.  Z izboljšanjem moči mišic gležnja se zmanjša tveganje za ponavljajoče zvine.

Priporočamo konservativne obravnave kinezioterapije s poudarkom na vadbi za izboljšanje propriocepcije in stabilizacije obeh skočnih sklepov.

​Z izboljšanjem moči mišic gležnja se zmanjša tveganje za ponavljajoče zvine. Kirurško zdravljenje se izvede v primeru hujših ligamentarnih poškodb ali pretirane funkcionalne omejitve gležnja, katero konservativno zdravljenje ne odpravi. 

​Kirurški poseg najpogosteje obsega rekonstrukcijo ligamenta, odstranitev brazgotine ali prešitje oz. skrajšanje vezi. Po kirurškem zdravljenju je ključna izvedba postoperativne vadbe za krepitev mišic gležnja, ki sklepu zagotavljajo funkcionalno stabilizacijo in vadbe za propriocepcijo.

Zlom gležnja označuje frakturo kosti obeh skočnih sklepov, ki se zgodi ob invazivnem zvinu gležnja, padcu ali naletu. Mehanizem nekontaktne poškodbe je praktično enak mehanizmu zvina gležnja. Največkrat zlomljeni kosti sta petnica in skočnica, ob zlomu pa se pojavita takojšnja bolečina in otekanje. Ker je poleg zloma pogosto pridružena tudi poškodba ligamentov gležnja se simptomi navadno kažejo kot zvin, zato obstaja nevarnost, da se zlome kosti spregleda.

Izpah gležnja je hujša oblika poškodbe gležnja pri kateri se vezi raztegnejo oz. deformirajo do mere, ko sklepa ne morejo več ohranjati v svoji funkcionalni anatomski legi. V primeru izpaha gležnja pride do navzven vidne deformacije sklepa. Izpah gležnja pogosto spremlja zlome kosti skočnih sklepov in potrebuje v večini diagnoz kirurško zdravljenje.

Ob zvinu gležnja je tako nujno potreben obisk zdravnika ter izvedba ustrezne diagnostike z rentgenom ali magnetno resonanco (MR)slikanje. Ob diagnosticiranem zlomu se gleženj imobilizira, imobilizaciji pa po protokolu sledi specialna vadba za krepitev mišic gležnja, ki sta ji pridružena vadba mobilnosti in ravnotežje, s čimer gležnju povrnemo funkcijo in stabilnost. Za management otekline uporabljamo instrumentalno fizioterapijo.

​Specialna vadba za krepitev mišic gležnja, ki sta ji pridružena vadba mobilnosti in ravnotežja, s čimer gležnju povrnemo funkcijo in stabilnost.

Zvin gležnja predstavlja 45% vseh poškodb sklepov spodnjih okončin. Zvin gležnja je ena najpogostejših mišično-skeletnih poškodb nasploh, ki ima tudi eno najvišjih stopenj ponovljivosti. Pri 20% zvinov gležnja se deformira sklepni hrustanec, ponavljajoči zvini gležnja pa vodijo v kronično nestabilnost sklepa in dolgoročno v osteoartritis. Večinoma (85 % primerov) so poškodovane zunanje vezi gležnja. Največkrat se ob zvinu gležnja poškodujejo sprednji talofibularni ligament (ATFL), kalkaneofibularni ligament (CFL)  in zadnji talofibularni ligament (PTFL).

Glede na intenziteto travme, poškodbe zunanjih vezi gležnja razdelimo na 3 stopnje:

​– nateg vezi, minimalna funkcionalna prizadetost, brez podplutb, obremenitev je možna

​– delna ruptura vezi, srednja funkcionalna prizadetost, prisotna zmerna bolečina in otekanje, pogoste podplutbe, polno obremenjevanje  je oteženo

– popolna ruptura vezi, hujša funkcionalna prizadetost z močno izraženo oteklino in podplutbami, obremenjevanje ni izvedljivo

Velik dejavnik tveganja za zvin gležnja je oblika prirojenega anatomskega položaja stopalnega loka. Visok ali/in skrajšan stopalni lok postavi stopalo v položaj navznoter, kar ga izpostavi večji verjetnosti poškodbe. Najpogostejši mehanizem zvina gležnja je sočasno zvračanje stopala navznoter in v ”špičko”, temu rečemo strokovno inverzijski zvin gležnja s plantarno fleksijo. Inverzijska travma pomeni, da z lastno težo ustvarimo prekomerno silo na zunanjo stran gležnja, ki povzroči nateg, natrganino ali raztrganino vezi in mišic, ki izvajajo lateralno stabilizacijo.

Ob sumu na zvin gležnja je potrebno obiskati zdravnika in nemudoma opraviti ustrezno diagnostiko (Magnetna resonanca – MR, rentgensko slikanje ali ultrazvok – UZ). Ključna je izključitev hujših komplikacij kot je zlom kosti gležnja, izpah gležnja, itn. V večini primerov hujših zvinov gležnja se izvede rentgensko slikanje.

​

V večini primerov je zdravljenje zvina gležnja konservativno. Kirurško zdravljenje se izvede samo v primeru spremnih kompliciranih zlomov kosti, poškodb hrustanca ali kronične nestabilnosti sklepa. Zdravljenje poteka po principu RICE (počitek, hlajenje, kompresija in  elevacija) prvih 72 ur po poškodbi. V primeru hujše simptomatike, se aplicira razbremenjevanje z berglami. Akutni fazi  po poškodbi sledi faza funkcionalne rehabilitacije, ki vključuje specializiran program vaj, ki je za dolgoročno uspešnost zdravljenja vedno superioren v primerjavi s prvo terapevtsko fazo.

Ligamenti gležnju zagotavljajo pasivno stabilnost pri izvajanju gibanja. Poškodbe ligamentov gležnja so pogoste in spremljajo večino zvinov vsaj v manjši meri. Najpogosteje poškodovani ligamenti gležnja so naslednji, sprednja in zadnja talofibularna vez (ATFL, PTFL), ki povezujeta skočnico in mečnico, kalkaneofibularna (CFL) vez, ki povezuje petnico in mečnico, kalkaneokuboidna vez (CCL), ki povezuje petnico in kuboidno kost ter deltoidna vez (DL), ki povezuje golenico in skočnico.

Glede na intenziteto travme, poškodbe zunanjih vezi gležnja razdelimo na 3 stopnje:

​– nateg vezi, minimalna funkcionalna prizadetost, brez podplutb, obremenitev je možna

– delna ruptura vezi, srednja funkcionalna prizadetost, prisotna zmerna bolečina in otekanje, pogoste podplutbe, polno obremenjevanje  je oteženo

​– popolna ruptura vezi, hujša funkcionalna prizadetost z močno izraženo oteklino in podplutbami, obremenjevanje ni izvedljivo

V večini primerov je zdravljenje ligamentarnih poškodb gležnja konservativno. Kirurško zdravljenje se izvede v primeru spremnih kompliciranih zlomov kosti, poškodb hrustanca ali kronične nestabilnosti sklepa gležnja. Zdravljenje poteka po principu RICE (počitek, hlajenje, kompresija in elevacija) prvih 72 ur po poškodbi. V primeru hujše simptomatike, se aplicira razbremenjevanje z berglami. Akutni fazi po poškodbi sledi faza funkcionalne rehabilitacije, ki vključuje specializiran program vaj, ki je za dolgoročno uspešnost zdravljenja vedno superioren v primerjavi s prvo terapevtsko fazo.

Trn v peti je izraz za izrastek na peti, ki je prisoten v obliki naloženega kalcija ali kostnine oz. osteofita. Trn v peti ima splošno prevalenco 15%, pogostejši je pri starejših in sicer ima v starostni skupini 60 – 69 let, 35% posameznikov prisoten trn v peti. Trn v peti je lahko tudi asimptomatski, to pomeni, da ne povzroča nobenih bolečin, vendar ga je vedno potrebno zdraviti s fizioterapijo saj  predstavlja dejavnik tveganja za zagon bolečin. Trn v peti običajno boli na eni strani, čeprav ima 2/3 pacientov prisoten tudi trn na drugi peti, kar navajajo kot težave z drugo peto v preteklosti.

Trn v peti zraste do velikosti 1 cm, nastane lahko na zadnji strani pete (spina calcanei superior), kot posledica preobremenitve narastišča ahilove tetive ali pa na spodnji strani pete (spina calcanei inferior), kot posledica preobremenitve narastišča plantarne fascije. Plantarni trn v peti, na spodnji strani pete, je posledica plantarnega fasciitisa, je bolj pogost in običajno “trn v peti”, ki ga navajajo pacienti ob obisku.

Dejavniki tveganja za nastanek trna v peti so ploska stopala, povišana telesna teža, nošenje visokih pet, športna preobremenitev predvsem skoki in teki, diabetes oz. sladkorna bolezen in starost. Pogosteje se pojavlja pri ženskah, športnikih, starejših med 60 in 69 letom starosti in sladkornih bolnikih.

Trn v peti ima značilno sliko simptomov, zato ga je lahko ločiti od drugih patoloških stanj, ki povzročajo bolečine na področju petnice. Bolečina trna v peti je ostra in intenzivna, pojavi se predvsem zjutraj ob prvih korakih na področju petnice. Značilno za trn v peti je, da po krajši prehojeni razdalji bolečina izzveni oz. se zmanjša. Za trn v peti je značilna poststatična diskinezija, kar pomeni, da po fizični neaktivnosti oz. počitku prvih nekaj korakov peta vedno intenzivno boli.

Simptomi stanja trn v peti so sicer odvisni od velikosti, oblike in lokacije trna, v večini primerov pa gre za bolečino, ki je najmočnejša zjutraj, ponoči se namreč plantarna fascija skrajša in razširi. Simptomi se značilno poslabšajo tudi ob teku in hoji.

Trn v peti je eno izmed patoloških stanj, ki potrebujejo celostni konzervativni pristop fizioterapije in kineziologije. To pomeni, da v kolikor bomo izvajali izolirano le eno vrsto terapije trna v peti ne bomo odpravili. Celostno zdravljenje vključuje udarne globinske valove, TECAR terapijo, LASER terapijo, manualno terapijo in kineziološko vadbo.

Zdravljenje trna v peti traja običajno med 16 – 24 tednov, v primeru, da je trn v peti prisoten več kot leto dni se zdravljenje podaljša. Za zdravljenje trna v peti se pogosto izolirano izvajajo udarni globinski valovi, ki so sicer najučinkovitejša metoda “razbijanja” oz. odpravitve trna v peti, vendar morajo biti izvajani s specialnimi vajami in manualno terapijo skupaj.

Zdravljenje trna v peti mora vključevati tehnike za izboljšanje kakovosti vezivnega tkiva plantarne fascije, kar dosežemo z vajami za krepitev intrinzičnih mišic stopala in, vajami za vzdržljivost v moči golenske muskulature.

V kliniki Medicofit kot vodilno metodo zdravljenja stanja trn v peti uporabljamo EMS fokusne globinske udarne valove, ki so v klinični praksi najučinkovitejšo orodje rehabilitacije trna v peti, pacienti protibolečinske učinke opazijo običajno že po prvi izvedeni terapiji. Udarni globinski valovi naložen kalcij razgradijo v manjše enote, ki se nato absorbirajo in razgradijo v okoliškem tkivu. Udarni globinski valovi morajo biti izvajani v kombinaciji s specialnimi vajami za krepitev stopalnega loka, kar v kliniki Medicofit vedno upoštevamo.