Zvin gležnja predstavlja 45% vseh poškodb sklepov spodnjih okončin. Zvin gležnja je ena najpogostejših mišično-skeletnih poškodb nasploh, ki ima tudi eno najvišjih stopenj ponovljivosti. Pri 20% zvinov gležnja se deformira sklepni hrustanec, ponavljajoči zvini gležnja pa vodijo v kronično nestabilnost sklepa in dolgoročno v osteoartritis. Večinoma (85 % primerov) so poškodovane zunanje vezi gležnja. Največkrat se ob zvinu gležnja poškodujejo sprednji talofibularni ligament (ATFL), kalkaneofibularni ligament (CFL) in zadnji talofibularni ligament (PTFL).
Glede na intenziteto travme, poškodbe zunanjih vezi gležnja razdelimo na 3 stopnje:
– nateg vezi, minimalna funkcionalna prizadetost, brez podplutb, obremenitev je možna
– delna ruptura vezi, srednja funkcionalna prizadetost, prisotna zmerna bolečina in otekanje, pogoste podplutbe, polno obremenjevanje je oteženo
– popolna ruptura vezi, hujša funkcionalna prizadetost z močno izraženo oteklino in podplutbami, obremenjevanje ni izvedljivo
Velik dejavnik tveganja za zvin gležnja je oblika prirojenega anatomskega položaja stopalnega loka. Visok ali/in skrajšan stopalni lok postavi stopalo v položaj navznoter, kar ga izpostavi večji verjetnosti poškodbe. Najpogostejši mehanizem zvina gležnja je sočasno zvračanje stopala navznoter in v ”špičko”, temu rečemo strokovno inverzijski zvin gležnja s plantarno fleksijo. Inverzijska travma pomeni, da z lastno težo ustvarimo prekomerno silo na zunanjo stran gležnja, ki povzroči nateg, natrganino ali raztrganino vezi in mišic, ki izvajajo lateralno stabilizacijo.
Ob sumu na zvin gležnja je potrebno obiskati zdravnika in nemudoma opraviti ustrezno diagnostiko (Magnetna resonanca – MR, rentgensko slikanje ali ultrazvok – UZ). Ključna je izključitev hujših komplikacij kot je zlom kosti gležnja, izpah gležnja, itn. V večini primerov hujših zvinov gležnja se izvede rentgensko slikanje.
V večini primerov je zdravljenje zvina gležnja konservativno. Kirurško zdravljenje se izvede samo v primeru spremnih kompliciranih zlomov kosti, poškodb hrustanca ali kronične nestabilnosti sklepa. Zdravljenje poteka po principu RICE (počitek, hlajenje, kompresija in elevacija) prvih 72 ur po poškodbi. V primeru hujše simptomatike, se aplicira razbremenjevanje z berglami. Akutni fazi po poškodbi sledi faza funkcionalne rehabilitacije, ki vključuje specializiran program vaj, ki je za dolgoročno uspešnost zdravljenja vedno superioren v primerjavi s prvo terapevtsko fazo.