Utesnitveni sindrom rame (impingement syndrom) je patologija ramenskega sklepa, ki se pojavi ob stisku mehkih struktur (mišična narastišča, tetive supraspinatusa in rotatorne manšete, burza in sklepna ovojnica) v subakromialnem prostoru (med glavo nadlahtnice in akromionom).
Pogost vzrok utesnitvenega sindroma rame sta šibki mišični skupini supraspinatus in infraspinatus v kombinaciji s premočno deltasto mišico, kar povzroči premik glave nadlahtnice proti akromionu lopatice. Mišična nesorazmerja so poleg slabe telesne drže generalno glavni krivci za pojav utesnitvenega sindroma rame. Premik glave nadlahtnice navzgor povzroči biomehanično neoptimalno gibanje v ramenskem sklepu, omejeno gibljivost ter večje trenje med sklepnimi strukturami, kar vodi v vnetja in bolečine. Na pojav utesnitvenega sindroma rame vplivajo tudi anatomski faktorji, ter tip športne aktivnosti.
Najpogosteje pride do utesnitve tetive supraspinatusa, subakromialne burze ali tetive dolge glave bicepsa, ki se kot posledica utesnitve vnamejo in še dodatno zmanjšajo subakromialni prostor. Dolgoročno obstaja verjetnost za pojav rupture vnetih in utesnjenih kit, v kolikor sklep ne rehabilitiramo ustrezno.
Za utesnitveni sindrom rame je značilna simptomatika, ki obsega šibkost mišic, omejeno gibljivost sklepa, športno oz. delovno specifično bolečino, ki je prisotna le pri določenem gibu, pokanje znotraj sklepa ter sevajočo bolečino, ki se širi v vrat in navzdol po roki. Za bolečino je značilno, da je topa, obstojna in izrazitejša ponoči.
Pomembno je, da se pacient naroči na diagnostični pregled, na katerem zdravnik izvede klinične teste in potrdi diagnozo utesnitveni sindrom rame. Smiselna je tudi izvedba magnetno resonančnega slikanja (MR) za izključitev potencialnih preostalih oz. spremnih poškodb in izvedba Ultrazvoka (UZ) za natančno določanje mesta vnetja.
V prvi fazi rehabilitacije izvajamo različne instrumentalne in mehke manualne tehnike s katerimi povečamo mobilnost ramena ter odpremo subakromialni prostor.
V drug fazi rehabilitacije izvajamo korektivno vadbo za telesno držo in postopoma odpravimo mišična neravnovesja, ki so povzročila pojav utesnitvenega sindroma rame. Rehabilitacije se lotimo z vadbo gibljivosti in specialnimi vajami, s katerimi sprostimo skrajšane mišice in okrepimo šibke mišične skupine.
Pomembno je, da vzpostavimo pravilno gibanje lopatice in optimalen anatomski položaj ramenskega sklepa v kolikor je ta porušen.
Dolžina rehabilitacije je odvisna od stopnje telesne aktivnosti, diagnoze vzroka ter jakosti bolečinske in vnetne simptomatike. Običajno v obdobju 2 – 4 mesecev odpravimo simptomatiko ter vzroke nastanka utesnitvenega sindroma rame.