Operacija hrbtenice je pogosto videna kot zadnja možnost za reševanje hudih težav s hrbtenico, vendar lahko za veliko ljudi pomeni korak do izboljšanja kakovosti življenja.
Kronične bolečine v križu, ki po konzervativnem zdravljenju niso prenehale, hernija diska s simptomi, ki segajo v nogo, spinalna stenoza, ki povzroča klavdikacijsko bolečino v spodnjih udih po prehojeni razdalji in vrste nestabilnosti so le nekateri izmed vzrokov, zaradi katerih se ljudje odločajo za operativni poseg.
Beseda operacija ima pogosto neprijeten prizvok, vendar nenehno napredovanje v medicini omogoča, da so sodobne tehnike manj invazivne, prinašajo boljše končne rezultate in potrebujejo krajši čas okrevanja.
Članek se bo osredotočal na razložitev poteka operacij, kakšne vse vrste operacij poznamo, kakšna so morebitna tveganja, potek rehabilitacije in kaj lahko prav za prav pričakujemo.
Če se spopadate z dolgotrajnimi težavami v hrbtu je razumevanje postopka operacije prvi korak k aktivnemu življenju brez bolečin!
Kako poteka operacija hrbtenice?
Potek operacije je odvisen od vrste posega in težave, ki jo ortoped obravnava. Sodobne operacije hrbtenice so pogosto minimalno invazivne, z manjšim številom potrebnih rezov, manj bolečine in hitrejšim okrevanjem.
Pred operacijo je potrebna priprava nanjo s primerno anamnezo, pregledom in podkrepljeno s slikovno diagnostiko. Sledi izbira anestezije in kirurškega pristopa ter izvedba operacije.
Po uspešno zaključeni operaciji je pomembna tudi ustrezna pooperativna nega, saj je uspeh posega odvisen od natančnosti operacije in kakovostne rehabilitacije po operaciji hrbtenice.
Operacija hrbtenice je kompleksen in strukturiran postopek, ki zahteva sodelovanje izkušenega medicinskega tima!
Vrste operacij hrbtenice
Vsaka vrsta operacije je prilagojena specifičnim potrebam pacienta in temelji na vrsti poškodbe.Pred odločitvijo za operativni poseg, ortopedi svetujejo uporabo različnih konzervativnih metod, ob neuspešnosti pa je svetovana operacija. Operacije se razlikujejo glede na vrsto težave, predstavili bomo najpogostejše.
Mikrodiscektomija
Mikrodiscektomija je minimalno invazivni kirurški poseg, ki se uporablja za zdravljenje diskus hernije, stanja, ki nastane zaradi degenerativnih sprememb medvretenčnih ploščic.
Medvretenčne ploščice sčasoma izgubljajo vsebnost vode in s tem svojo elastičnost, kar zmanjšuje njihovo sposobnost blaženja obremenitev. V primeru prevelikih obremenitev ali degenerativnih procesov lahko jedro medvretenčne ploščice zdrsne iz svojega običajnega mesta in pritiska na živčne korenine ali celo na hrbtenjačo, kar povzroča bolečine, nevrološke težave in v nekaterih primerih celo motnje delovanja mehurja in črevesja.
Mikrodiscektomija se izvaja pod splošno anestezijo. Kirurg skozi majhen rez na prizadetem delu hrbtenice odstrani herniran del diska, ki pritiska na živčne strukture. Pri tem si kirurg prizadeva ohraniti kar največ zdravega dela medvretenčne ploščice ter minimalno posegati v okoliška tkiva.
Operacija je posebej indicirana v primerih, ko magnetnoresonančna slikanja (MRI) potrjujejo utesnitev živčnih korenin, bolnik pa poroča o močnih bolečinah, ki sevajo v spodnji ud.
Druge indikacije za operacijo vključujejo motnje občutljivosti, oslabelost mišic, zmanjšano sposobnost gibanja ter v hujših primerih sindrom kavde ekvine, pri katerem lahko pride do izgube nadzora nad funkcijami mehurja in črevesja, kar zahteva nujni kirurški poseg.
Pri mikrodiscektomiji v predelu vratne hrbtenice je pogosto potrebna dodatna stabilizacija vretenc s ploščicami in vijaki, saj je ta del hrbtenice bolj mobilen in podvržen večjim obremenitvam. Mikrodiscektomija ima visoko stopnjo uspešnosti, pri čemer bolniki po operaciji pogosto poročajo o znatnem zmanjšanju bolečin in izboljšanju kakovosti življenja.
Spondilodeza – Fiksacija Hrbtenice
Spondilodeza je kirurški poseg, namenjen stabilizaciji hrbtenice in preprečevanju gibanja med vretenci, ki povzroča bolečine ali nevrološke simptome. Poseg je še posebej indiciran pri spondilolistezi, stanju, kjer pride do zdrsa enega vretenca glede na sosednje. Zdrs je lahko usmerjen naprej (anterolisteza), nazaj (retrolisteza) ali vstran (laterolisteza). Ta nepravilnost lahko povzroči nestabilnost hrbtenice in pritisk na živčne korenine, kar vodi do bolečin, motenj občutljivosti in oslabelosti mišic.
Spondilodeza se izvaja tudi pri spondilolizi, ki pomeni prekinitev oziroma zlom loka vretenca (pars interarticularis), strukture, ki povezuje zgornje in spodnje sklepne odrastke vretenc. To stanje pogosto vodi do nestabilnosti hrbtenice in zahteva kirurško zdravljenje.
Operacija vključuje fiksacijo prizadetega dela hrbtenice s pomočjo kovinskih ploščic, vijakov in drugih vsadkov, ki vretenca stabilizirajo in omogočijo, da se sčasoma med seboj zrastejo. Spondilodeza je indicirana predvsem pri hujših oblikah spondilolisteze, kadar so prisotni nevrološki simptomi, kot so motnje hoje, pareze ali druge funkcionalne motnje.
Postopek lahko vključuje tudi odstranitev deformiranih ali poškodovanih tkiv, ki dodatno prispevajo k težavam bolnika.
Dekompresija – Laminektomija
Laminektomija je kirurški poseg, namenjen dekompresiji spinalnega kanala, ki je zožen zaradi degenerativnih sprememb, poznanih kot spinalna stenoza.
Spinalna stenoza je pogojena z obrabnimi spremembami medvretenčnih ploščic, fasetnih sklepov in vezi, zlasti ligamenta flavuma, ki sčasoma postane zadebeljen in prispeva k dodatnemu zoženju spinalnega kanala. Ta zožitev lahko povzroči pritisk na živčne strukture, kar vodi do bolečin, otrplosti, parez in drugih nevroloških simptomov, predvsem v spodnjih udih.
Operacija laminektomije vključuje odstranitev dela kostne plošče na zadnji strani vretenca, kar omogoči sprostitev pritiska na živčne korenine.
Postopek se pogosto izvaja pri bolnikih, katerih težave trajajo več kot šest mesecev in se niso izboljšale z neinvazivnimi metodami zdravljenja, kot so fizioterapija, zdravila proti bolečinam ali epiduralne injekcije. Poleg tega je operacija indicirana pri izrazitih nevroloških motnjah, kot so pareze ali motnje delovanja mehurja.
V nekaterih primerih laminektomijo dopolnijo s stabilizacijo hrbtenice, še posebej, če je zaradi odstranitve večje količine kostnega tkiva ogrožena stabilnost hrbtenice. Ta stabilizacija vključuje uporabo kovinskih vsadkov, ki preprečujejo nenadzorovano gibanje vretenc in omogočajo dolgoročno stabilnost.
Cilj laminektomije je olajšanje simptomov, izboljšanje funkcionalnosti in povrnitev bolnika k bolj kakovostnemu življenju.
Operacija hrbtenice, čeprav pogosto nujna in učinkovita, nosi določena tveganja.
Največje tveganje pri operacijah hrbtenice so različne infekcije, ki se pojavijo na mestu reza ali globje. Na njihovo pojavnost naj bi vplivala starejša starost pacienta, spol (pri ženskah se razvijejo pogosteje), debelost, prisotnost sladkorne bolezni itd. Tudi različni kirurški pripomočki naj bi vplivali na to.
Možne so tudi poškodbe živcev, razne krvavitve in hematomi, tromboza, degeneracija sosednjih sklepov in brazgotine po operaciji.
Zanimivost! Študije so ugotovile, da so zapleti pogostejši na predelu prsne kakor vratne hrbtenice.
Cilj rehabilitacije po operaciji hrbtenice je obnova funkcionalnosti pacienta, zmanjšanje bolečine, izboljšanje gibljivosti in mišične moči ter dolgoročno preprečevanje težav. Rehabilitacija temelji na intenzivnem programu fizioterapije, ki je ključna za doseganje uspešnega izida.
Po operaciji hrbtenice je potrebno, da osebe čimprej vstanejo in shodijo. Pomembno je slediti priporočilom in prepovedim ortopeda in se nekaj časa izogibati dvigovanju bremen, velikim obsegom gibov v hrbtenici, dolgotrajnemu sedenju in delu v prisilnih položajih.
V akutni fazi se svetuje protibolečinska Wintercare Tecar terapija in vaje za sklepno stabilizacijo in pridobivanje osnovne mišične moči. Priporoča se gibanje, predvsem hoja po ravni in mehkejši podlagi. Osebam je po odpustu iz bolnišnice dan tudi program vaj za doma, ki jih morajo redno dnevno izvajati.
Na začetku se spodbuja tudi vajo venske črpalke (zaporedne dorzalne fleksije gležnja). Pomembno je izvajanje vaj za gibljivost in mišično moč spodnjih okončin, vaj za stabilizacijo trupa (predvsem napenjanje transversus abdominisa) in dihalnih vaj.
V drugi fazi si kineziologi prizadevajo vas čim bolje naučiti progresivnih vaj za sklepno stabilizacijo in progresivnih vaj za moč. Pomembno je tudi vključevanje zgornje in spodnje ekstremitete. Smiselna je obravnava za izboljšanje drže s posturalnim treningom, primernim pozicioniranjem lopatice in zmanjšanjem mišičnih asimetrij.
Sledijo tudi težje vaje za moč jedra in naučitev pravilnega vzorca hoje in korekcija gibalnih vzorcev. Pomembno je nadaljevanje z redno aerobno aktivnostjo in postopno stopnjevanje iz izometrične v koncentrično in ekscentrično vadbo. Sledi učenje teka in pliometričnih vzorcev, za kasneje varen return to sport.
Preventivno vzdrževanje skrbi za dolgoročno vzdrževanje funkcionalnosti sklepov in fizične kondicije. Prav tako je pomembno vzdrževanje optimalne sklepne moči in preprečitev nastanka degenerativnih stanj in pojava kronične bolečine.
Pomembna je tudi ergonomska prilagoditev bivalnega in delovnega okolja, vzdrževanje zdrave telesne teže in primerno obvladovanje stresa. Ti preventivni ukrepi bodo zmanjšali tveganje za ponoven pojav težav in morebitno novo operacijo.
Rehabilitacija je ključna za doseganje dolgoročnega uspeha operacije hrbtenice, zato je redno sodelovanje s fizioterapevtom in sledenje individualnemu načrtu bistvenega pomena!
Prognoza in pričakovanja
Prognoza po operaciji hrbtenice je odvisna od vrste posega, resnosti težav pred operacijo in pacientovega splošnega zdravja. Pri uspešnih posegih in sledenju rehabilitacijskem programu so pričakovanja večinoma dobra.
Celoten proces lahko traja od 3 do 12 mesecev, odvisno od vrste operacije in stopnje same poškodbe.
Pravilno izvedena operacija hrbtenice v kombinaciji s kakovostno rehabilitacijo v Kliniki Medicofit pogosto bistveno izboljša kakovost življenja pacienta!
Naročite se na rehabilitacijo po operaciji hrbtenice
Viri in literatura
Deyo, R. A. in Mirza, S. K. (2006). Trends and Variations in the Use of Spine Surgery. Clinical Orthopaedics and Related Research (1976-2007), 443, 139–146. https://doi.org/10.1097/01.blo.0000198726.62514.75/
Hussein, Mohsen (2021). Ortopedija za fizioterapevte. URN:NBN:SI:DOC-W6P9NIHD from http://www.dlib.si
Nasser, R., Yadla, S., Maltenfort, M. G., Harrop, J. S., Anderson, D. G., Vaccaro, A. R., Sharan, A. D. in Ratliff, J. K. (2010). Complications in spine surgery: A review. Journal of Neurosurgery: Spine, 13(2), 144–157. https://doi.org/10.3171/2010.3.SPINE09369/
Österman, H., Seitsalo, S., Karppinen, J. in Malmivaara, A. (2006). Effectiveness of Microdiscectomy for Lumbar Disc Herniation: A Randomized Controlled Trial With 2 Years of Follow-up. Spine, 31(21), 2409. https://doi.org/10.1097/01.brs.0000239178.08796.52/
Reis, R. C., de Oliveira, M. F., Rotta, J. M. in Botelho, R. V. (2015). Risk of Complications in Spine Surgery: A Prospective Study. The Open Orthopaedics Journal, 9, 20–25. https://doi.org/10.2174/1874325001509010020/
Schuster, J. M., Rechtine, G., Norvell, D. C. in Dettori, J. R. (2010). The Influence of Perioperative Risk Factors and Therapeutic Interventions on Infection Rates After Spine Surgery: A Systematic Review. Spine, 35(9S), S125. https://doi.org/10.1097/BRS.0b013e3181d8342c/
