Diamagnetoterapija je neinvazivna in neboleča metoda zdravljenja, ki ne prodira v telo (kakor operacija, igla ali tableta).
Sodobna terapevtska metoda temelji na proizvajanju visoko-intenzivnega magnetnega polja in radiofrekvenčnih valovih.
Visoko-intenzivno magnetno polje na celični ravni spodbuja hitrejše celične procese (ustvarjanje energije, poraba kisika, odplakovanje odpadnih snovi), kar vodi v hitrejše celjenje tkiva, zmanjšanje vnetja, otekline in bolečine.
Inovativen terapevtski pristop se uporablja pri zdravljenju mišično-skeletnega sistema, pri celostnem zdravljenju, v predoperativni in pooperativnem zdravljenju.
Fizikalno delovanje diamagnetne terapije
Diamagnetoterapija deluje po principu mehanizma odbijanja delcev, ki se ustvarja znotraj celic zaradi visoko-intenzivnega magnetnega polja. Mehanizem odbijanja delcev v celici povzroči aktivacijo celičnega delovanja.
Fizikalno delovanje diamagnetoterapije deluje na podlagi feromagnetnih, paramagnetnih in diamagnetnih fizikalnih lastnosti.
Feromagnetne snovi privlačijo zunanje magnetno polje, ki vpliva na njihovo magnetno prepustnost (le ta variira).
Paramagnetne snovi ostanejo nevtralne ob prisotnosti zunanjega magnetnega polja, saj se sile privlačnosti in odbojnosti izenačijo.
Diamagnetne snovi oslabijo zunanje magnetno polje z magnetnim gibanjem v nasportni smeri, kar ustvarja učinek odbojnosti (mehanizem odbijanja snovi).
Visoko-intezivno magnetno polje (2 Tesla) proizvaja diamagnetni učinek, nizko-frekvečno valovanje (7Hz) preprečuje poškodbo tkiv in nastavljiva amplituda omogoča različne stopnje stimulacije tkiva.
Mehanizmi delovanja diamagnetne terapije
Glavni mehanizmi delovanja diamagnetoterapije vplivajo na gibanje tekočin, proizvajajo biostimulacijo, vplivajo na kontrolo bolečine in omogočajo vnos zdravila v telo s pomočjo naprave.
Vpliv na gibanje telesnih tekočin
Voda omogoča nemoteno izvajanje naravnih bioloških celičnih procesov v telesu.
Diamagnetoterapija vpliva ravnovesje elektrolitov in vode, kar posredno vpliva na osmotski tlak in električni potencial – dve primarni fiziološki funkciji, ki sta nujno potrebni za nevro-mišično aktivacijo in prevodnost živčnih impulzov.
Diamagnetoterapija vpliva na povečano aktivacijo drenaže tekočin, transport hranil in metabolitov, modulacijo celične homeostaze in stimulacijo tkiv.
Biostimulacija
Diamagnetoterapija proizvaja stimulacijo, ki prodira v notranjost organizma in se enakomerno razporedi med globokimi in površinskimi strukturami.
Možna izbira selektivnega toka (izbira frekvence) omogoča, da se naprava prilagodi glede na globino tkiva in glede na frekvenco njene fiziološke stimulacije (napravo prilagodimo glede na vrsto tkiva, ki ga želimo zdraviti!).
FREKVENCA FIZIOLOŠKE STIMULACIJE
GLADKA MIŠICA
50 Hz
PROGASTA MIŠICA
100 Hz
ŽIVČNI SISTEM (POČASNA VLAKNA – SLOW-TWITCH)
Do 1.000 Hz
ŽIVČNI SISTEM (HITRA VLAKNA – FAST-TWITCH)
Do 5.000 Hz
CELIČNA AKTIVACIJA
Do 7.5000 Hz
MEMBRANSKA AKTIVACIJA
Do 10.000 Hz
TKIVO TETIVE MIŠICE
Nad 10.000 Hz
Kontrola bolečine
Posebna funkcija kontrole bolečine s frekvenco 215KHz ugodno vpliva na vzdražene bolečinske receptorje in prožilne točke v mišici, kar posledično vpliva na zmanjšanje bolečine in zmanjšano mišično napestost.
Implantacija molekul
Diamagnetoterapija poveča prepustnost kože, kar omogoča prenos zdravila v telo.
Učinki diamagnetne terapije
Glavni učinki diamagnetne terapije, ki jih ima na telo so:
zmanjšanje in kontrola bolečine,
zmanjšanje otekline,
zmanjšanje vnetja,
spodbujanje celičnega delovanja,
spodbujanje gibanja tekočin,
hitrejše celjenje tkiva.
Za katere bolezni se uporablja?
Diamagnetna terapija se uporablja za mišično-skeletne bolezni, revmatičnih in vnetnih boleznih ter športnih bolezni.
Njena učinkovitost se je izkazala pri zdravljenju akutnih in kroničnih bolezni ter v predoperativni in postoperativni fazi rehabilitacije.
Uporablja se za zdravljenje:
zlomi kosti (terapija se aplicira preko mavca in opornice),
