Utesnitveni sindrom kolka, kako ga uspešno zdravimo s fizioterapijo in vadbo

Utesnitveni sindrom kolka se lahko obravnava konzervativno s fizioterapijo in terapevtskimi vajami ali operativno.

Bolečine na področju dimelj, trohantra (vrhnji del stegnenice, ki ni usmerjen v sklepno jamico), ledvenega dela, stegen in sakroiliakalnega sklepa se pogosto pojavljajo med ljudmi vseh starosti in so lahko simptomi spregledanega predartrotičnega stanja kolčnega sklepa oz. femoroacetabularne utesnitve (FAI).

FAI je bolezensko stanje kolčnega sklepa, ki se kaže z bolečino in zmanjšano gibljivostjo zaradi preobremenitvenih sprememb sklepa. Skoraj 30 % splošne populacije ima morfološke nepravilnosti kolčnega sklepa, ki jih uvrstimo med FAI utesnitve.

Zaskrbljujoče je število mlajših s simptomi, še posebej mlajših športno aktivnih saj lahko športna aktivnost v dobi rasti pripomore k degeneracijskim poškodbam kolčnega sklepa kot je FAI. Hale in sodelavci (2021) so preiskovali incidenco FAI pri ljudeh z bolečinami v kolčnem predelu in ugotovili, da ima 38 % od teh FAI. Ugotovili so tudi, da je v času njihovega raziskovanja (2000-2016) naraslo število operacij kolčnega sklepa zaradi FAI.

Članek je nastal z namenom informiranja o femoroacetabularnih utesnitvah  (FAI) zaradi vedno večjega števila FAI poškodb v splošni populaciji in nujnosti čim hitrejšega odkrivanja stanja za učinkovitejše zdravljenje in preprečevanje nastanka artroze kolčnega sklepa.

Warwick Agreement je mednarodni dogovor kirurgov za diagnosticiranje FAI utesnitev in je bil sprejet leta 2016. Določa, da so primarni simptomi utesnitvenega sindroma kolka:

–        bolečina povezana s položajem ali gibanjem (notranja rotacija, fleksija kolka) v dimljah ali področju velikega trohantra;
–        bolečina v hrbtnem predelu, predelu zadnjice ali stegen;
–        občutenje zatikanja, pokanja, zategovanja, negibljivosti v kolčnem predelu.

Diagnozo utesnitvenega sindroma kolka (FAI)  se določi s pomočjo slikovnih preiskav in specifičnih testov za testiranje fleksije in notranje rotacije kolčnega sklepa, ki sta pri FAI utesnitvah omejeni.

–        Cam ali stegnenični tip: poškodbe hrustanca acetabuluma (sklepa ponvica) zaradi nepravilne oblike stegneninčne glavice. Najpogostejša pri moških starih 20-30 let in je tudi najpogostejša oblika utesnitve.
–     Pincer ali acetabuarni tip: poškodba labruma (sklepno vezivno tkivo) zaradi preglobokega ali nazaj usmerjenega acetabuluma. Najpogostejša pri ženskah srednjih let.
Cam in pincer tipa utesnitve sta posledica prirojenih ali pridobljenih (zlomi) nepravilnosti acetabuluma (jamice) ali stegnenične glavice in vratu in sta pogosto prisotna skupaj.
Ter
–         Asimptomatska utesnitev pri kateri oseba ne občuti simptomov kot so bolečina ali zmanjšanje obsega gibljivosti, vendar so na radioloških slikah vidni znaki FAI utesnitve. Casartelli in sodelavci (2016) so ugotovili, da do takega stanja pride zaradi neaktivnosti globokih kolčnih mišic, ki ne zagotavljajo stabilnosti kolčnega sklepa in preobremenjujejo večje mišične skupine, ki zaradi substitucijske naloge stabilizacije ne opravljajo primarne naloge, izvedbe giba. Ta vrsta utesnitve, torej nima vzroka v morfoloških nepravilnostih.

Utesnitveni sindrom kolka lahko nastane zaradi:

– Intrinzičnih dejavnikov, kot so morfologija sklepa in obsklepnih struktur, slabe mišične aktivacije,
– genetske predispozicije,
– izpostavljenosti določenim gibom v dobi rasti (športniki: hokejisti, nogometaši, smučarji itd.),
– otroških bolezni, ki vplivajo na kosti in sklepe (displazije, Legge-Calve-Perthes in Parthesova bolezen),
– slabo zaceljenih zlomov stegnenice ali medenice,
– nepravilnih kirurških korekcij kolčne displazije.

Carton in Filand (2019) sta ugotovila, da pincer tip utesnitve nastane med odraščanjem oziroma v puberteti in ostane večinoma nespremenjena po zaključeni dobi rasti skeleta. Cam tip utesnitve se razvije zaradi vleka, drgnjenja in abrazije kolčne kapsule, zone orbicularis in ilifemoralnega ligamenta ob glavico in vrat stegnenice med ekstenzijo in notranjo rotacijo kolka.

Cam tip je lahko posledica športov pri katerih se izvaja tek in brcanje, odrivanje ter zvijanje iztegnjenega kolka (šprinti, tek na daljše razdalje, skok v daljino, tek čez ovire, hokej, nogomet in podobni). Bolečino zaradi cam tipa utesnitve poveča daljše sedenje ali aktivno izvajanje fleksije kolčnega sklepa daljši čas (tek, hoja, brcanje).

Hitrejše napredovanje stanja z izraženimi simptomi utesnitve kolka je mogoč pri ljudeh s prirojeno displazijo kolkov, kjer se sklepne površine ne skladajo in s časom nastanejo osteoartritične spremembe sklepih površin ali pri aktivnih športnikih in fizično zahtevnih poklicih.

Simptomi utesnitve sindroma kolka se hitreje izrazijo oziroma vodijo do obrab zaradi specifičnih gibov, ki jih izvajamo med športi, ki vključujejo šprinte, brce, skoke, zavijanja kot so atletika, gimnastika, smučanje, hokej, nogomet in drugi. Do utesnitve lahko pride tudi pri delavcih, ki prenašajo težje predmete oziroma se z njimi sklanjajo, kot so gradbinci, kuharji, mizarji, selitveni delavci, skladiščniki in podobni.

Če opazimo simptome FAI se čimprej naročimo na slikovno MRI preiskavo za diagnosticiranje stanja in obiščemo fizioterapevta, ki nam bo pomagal pri lajšanju bolečin in preprečil nadaljnje poškodbe sklepa. Do nastopa obravnav se izogibamo hoji v hrib, sedenju dalj časa in športom, ki bi lahko izzvali bolečino.

Večinoma je potrebno kirurško zdravljenje za odpravo nepravilnosti sklepa zaradi katerih bi prišlo do artoze kolčnega sklepa vendar lahko s prilagoditvijo aktivnosti poseg odložimo na kasneje.

Utesnitveni sindrom kolka se lahko obravnava konzervativno s fizioterapijo in terapevtskimi vajami ali operativno. Operativno se lahko pristopi artroskopsko ali klasično in se odstrani poškodovano tkivo ter prilagodi obstoječe strukture, da se prepreči ponoven nastanek poškodb in obrab. Potrebna je temeljita pooperativna fizioterapevtska obravnava za pridobivanje polne gibljivosti kolčnega sklepa in povrnitev optimalnega vzorca hoje.

Konzervativno se pristopa z izobraževanjem osebe z utesnitvijo, prilagoditvijo življenjskega stila in fizioterapijo, pri kateri se osredotočamo na izboljšanje stabilnosti kolčnega sklepa, nevromišični nadzor, mišično moč ter zmogljivost, izboljšanje obsega gibljivosti sklepa in izboljšanje vzorcev gibanja.

Dober rehabilitacijski pristop vključuje obe vrsti obravnave in ju združuje. Konzervativni pristop je potrebno vključiti za preventivo pri osebah z večjo verjetnostjo nastanka utesnitve, kot predpripravo na operativni poseg in po operativnem posegu. Po operativnem posegu je potrebno čim prej začeti proces mišične reaktivacije in lajšati bolečino.

Konzervativna obravnava je pomembna skozi celoten proces rehabilitacije FAI, prav tako je pomembna pri preprečevanju razvoja FAI pri osebah z dejavniki tveganja, to so:

–        osebe s prirojeno displazijo kolkov,
–        osebe z bolečinami v dimeljskem, kolčnem predelu, ki izžarevajo v koleno, ledveni del ali zadnji del stegen,
–        športniki,
–        delavci s težkimi bremeni.

Temeljita konzervativna obravnava za preprečevanje utesnitev je potrebna tudi po zlomih medenice, stegnenice, preobremenitvenih sindromih kot je tekaško koleno ter v primeru išialgije saj taka stanja bistveno spremenijo vzorce gibanja, ki lahko vodijo v obrabo kolčnega sklepa.

Osebam, ki se zdravijo zaradi utesnitvenega sindroma kolka, se stanje pogosto izboljša in se lahko vrnejo k aktivnostim, ki so jih izvajali pred pojavom simptomov, kar vključuje tudi njihovo vrnitev v primarne športne aktinovsti.

Brez primerne fizioterapevtske obravnave stanja se simptomi poslabšajo in vodijo v osteoartritis kolčnega sklepa, ki pogosto vodi v osteoartristis kolenskega sklepa in obrabe hrbtenice, zato je ob pojavu simptomov FAI pri ljudeh vseh starosti, potrebno čim prej strokovno ukrepati.

V primeru pozne vključitve v fizioterapevtsko in kineziološko zdravljenje femoroacetabularne utesnitve (FAI), se verjetnost vrnitve v primarne športne aktivnosti drastično zmanjša. Pomembno je, da razumemo dvo fazno modelirano rehabilitacijo, ki ločeno obravnava odpravljanje simptomov z instrumentalno terapijo in odpravljanje samih vzrokov nastanka poškodbe skozi individualno usmerjene terapevtske vaje.

Griffin D R et al. (2016). The Warwick Agreement on femoroacetabular impingement syndrome (FAI syndrome): an international consensus statement. Br J Sports Med. 50(19):1169-76. doi: 10.1136/bjsports-2016-096743.
Hale et al. (2021). Incidence of Femoroacetabular Impingement and Surgical Management Trends Over Time. Am J Sports Med. 49(1):35-41. doi: 10.1177/0363546520970914.
Carton P F, Filan D J (2019) The clinical presentation, diagnosis and pathogenesis of symptomatic sports-related femoroacetabular impingement (SRFAI) in a consecutive series of 1021 athletic hips. Hip Int. 29(6): 665–673. doi: 10.1177/1120700018825430.
Casartelli N C et al. (2016). The management of symptomatic femoroacetabular impingement: what is the rationale for non-surgical treatment? Br J Sports Med. 50(9):511-2.