Poškodbe rame so pogost razlog za obisk zdravnika. Po podatkih naj bi kar polovica ljudi vsaj enkrat v življenju utrpela poškodbo rame (6). Ramenski sklep je k poškodbam nagnjen zaradi svoje anatomske sestave, kjer v zameno za gibljivost »kompenziramo« stabilnost.
Zanimivo je, da je tveganje za poškodbo največje med najstniki moškega spola in starostniki. Prvi imajo povečano tveganje zaradi večje aktivnosti, ki vključuje športne dejavnosti, drugi pa so bolj obremenjeni s tveganji za padce in s tem zlome.
V skupini starostnikov po spolu prevladujejo ženske (1). Različnih poškodb ramena je veliko in veliko razičnih je tudi načinov zdravljenja. Vsem pa je skupno poškodovanje tkiva in njegovo celjenje. V nadaljevanju članka bomo predstavili osnovne informacije o procesu celjenja in na kakšne načine ga lahko podpremo ter s tem odpravimo samo poškodbo. Še prej pa si oglejmo kako je sestavljen ramenski sklep.
Na ramo gledamo kot na večskepni sistem, ki za celovito delovanje in gibljivost potrebuje normalno delovanje mišično-ligamentarnega aparata, vključno z normalno gibljivostjo vratne, torakalne in ledvene hrbtenice (2).
Kostni del ramena tvorijo lopatica, nadlahtnica, ključnica in prsnica. Prsnica se na sprednji strani stika s ključnico, kar imenujemo sternoklavikularni sklep. Na drugem delu se prsnica stika z akromialnim odrastkom lopatice, kar imenujemo akromioklavikularni sklep. Stik med glavo nadlahtnice in delom lopatice imenujemo glenohumeralni sklep, med prsnim košem in lopatico zadaj pa skapulotorakalni sklep. (2).
Za pravilno delovanje ramena je potrebno koordinirano gibanje v vseh štirih sklepih ramena. Fiziološki vzorec gibanja, kjer gre za sočasno gibanje lopatice in premikanje glavice nadlahtnice, imenujemo skapulo-humeralna kinematika (4). Značilno je, da se ta že v zgodnjih fazah obolenja ali poškodbe ramena poruši, kar pa povzroča še dodatno preobremenjevanje mehkih tkiv ramena (4).
Med mehko-tkivne strukture sklepa uvrščamo statične in dinamične stabilizatorje ramena. Eden od statičnih stabilizatorjev je labrum, ki poglablja hrustančno sklepno površino lopatice imenovano glenoid in tako skrbi za boljšo skladnost sklepne površine z nadlahtnico. Ostale strukture, ki podpirajo vezivno tkivo so poznane pod skupnim imenom kapsularno-ligamentni kompleks. Le ta je sestavljen iz sklepne ovojnice (kapluse) in številnih ligamentov, ki obkrožajo celotni ramenski obroč in tako zagotavljajo stabilnost sklepa (6).
Med dinamične stabilizatorje ramenskega sklepa pa uvršačmo mišice rotatorne manšete (m. supraspinatus, m. infraspinatus, m. subskapularis in m.teres minor) in še veliko drugih mišic, ki se aktivirajo, da je možno izvesti gib v vseh smereh.
Kosti in stukture mehkega tkiva imajo sposobnost celjenja, če jim omogočimo dobre pogoje. Dober rehabilitacijski proces te pogoje zagotovi in jih do neke mere lahko tudi pospeši.
Različnih poškodb ramenskega sklepa je ogromno in temu primerno je tudi veliko različnih načinov odpravljanja težav in protokolov specialnih vaj in terapij.
Kar lahko »posplošimo« so principi celjenja poškodovanega tkiva, ki jih delimo v tri faze in od njih je odvisna izbira posameznih fizikalnih terapij ter njihovih kombinacij (3). Faze se med seboj lahko prekrivajo in podaljšujejo.
Prva faza celjenja poškodovanega tkiva se imenuje inflamacija ali vnetje in traja od 1 – 6 dni. Prepoznamo jo po vročem in oteklem tkivu, prisotnosti bolečine, rdečine in zmanjšanje funkcije rame. Inflamacija je normalen, naraven in prehoden proces pri celjenju tkiva in ni problematičen, če ne preide v kronično fazo (3). Takoj pričnemo z izvajanjem protokola POLICE (protecion (zaščita), optimal load (optimalna obremenitev), ice (hlajenje), compression (kompresija), elevation (dvig uda)) (5). Poškodavno ramo je potrebno zaščiti in z njo relativno mirovati, da ne povzročimo dodatnih poškodb. Znotraj 48h lahko izvajamo hlajenje, ki zmanjšuje oteklino in bolečino, nikakor pa se ne poslužujemo gretja prizadetega tkiva (5).
Druga faza celjenja poškodovanega tkiva se imenuje faza proliferacije in traja od 3 do 20. dneva po poškodbi. V tej fazi se prične brazgotinjenje. Krepi se natezna moč novega vezivnega tkiva in to je obdobje, kjer lahko intenzivneje uvajamo instumentalno terapijo ter dodamo vaje za pridobivanje gibljivosti ramenskega sklepa (3). Preprečiti oz. zmanjšati želimo otrdelost sklepa, kontrolirati bolečino in pospeševati cirkulacijo. Učinkovite intervencije so aplikacija elektrostimulacije, uporaba terapevtskega laserja, lahko uporabljamo gretje in izvajamo specialne terapevtske vaje.
Tretja faza celjenja poškodovanega tkiva se imenuje maturacija in traja od 9. dne dalje ter lahko traja vse do dveh let po poškodbi. V tej fazi se tkivo remodelira, spremeni obliko in stukturo ter pridobiva na čvrstoti. Pomembno je, da smo aktivni in pričnemo s povečevanjem mišične moči ter obsega giba, kar poteka v načrtovanem in stopnjevanem razponu od začetnih izometričnih vaj, preko izotoničnih vaj in vaj proti uporu. Omenimo tudi vaje v odprti ali zaprti kinetični verigi.
Zaprta kinetična veriga pomeni, da imamo kontakt roke ali noge s podlago, odprta pa, da z distalnim delom roke ali noge lahko prosto gibamo (3). Obe imata določene prednosti in zakonitosti, ki jih moramo poznati preden se lotimo rehabilitacijskega programa.
V rehabilitacijski program dodajamo tudi vadbo koordinacije in nevromišične kontrole, ki temelji na sposobnosti možganov, da interpretirajo in integrirajo proprioceptivne in kinestetične informacije in pomagajo pri izvedbi usklajenih gibov (3).
Kakor vidimo je okrevanje po poškodbi rame kompleksen proces, ki zahteva veliko znanja in izkušenj. Strokovnjaki, ki vodijo vaš proces morajo obvladati anatomsko zgradbo ramenskega sklepa in njegovo biomehaniko, seznanjeni morajo biti z mehanizmom nastanka poškodbe, razumeti proces celjenja tkiva ter primerno prilagoditi različne tehnike in vadbene enote vašemu stanju.
Rehabilitacije se ne lotevajte sami, temveč pod nadzorom strokovne ekipe, ki bo spremljala vaš napredek, reakcijo telesa na terapije ter individualno sproti prilagajala specialne vaje in protokole fizioterapije. Pomembno je, da ne iščete kvazi znanja na internetnih platformah, saj lahko povzročite ireverzibilno poškodbo tkiva, ki bo trajno omejila vašo uspešnost rehabilitacije.
Pri poškodbah ramenskega sklepa opazimo številne posamznike, ki so se zadovoljili na primer s ”moja roka je super, razen v ko grem za glavo me malo zaboli”. Tak način razmišljanja vodi v kronične težave, ki kasneje lahko povzročijo kaskado težav, ki jih nato obravnava ortopedska kirurgija. Bolečinski simptom je potrebno zdraviti.
