Tek, ki spada med aerobno vadbo, s svojimi prednostmi iz kardiovaskularnega vidika daje posamezniku optimalne vitalne znake, skrbi za muskulo-skeletno funkcionalno delovanje in psihično okrepitev k boljšemu počutju. Kljub vsem dobrim lastnostim, pa lahko tek ob nepravilni tehniki izvajanja povzroči več škode kot koristi (Brown idr. 2016).
Tekaško koleno (znan tudi kot sindrom iliotibialnega trakta), ki ga mnogi povezujejo kot tipično poškodbo tekačev, je razlog za poškodbo povezano s preobremenitvijo, kjer se bolečina najpogosteje pojavi na zunanji strani kolena (področje lateralnega epikondila stegnenice), predvsem v območju 30° upogiba kolena ob prenosu teže na poškodovano nogo. Bolečina se stopnjuje, če se aktivnost ne prilagodi ali začasno ustavi. Nemalokrat se bolezensko stanje prepozna že ob pojavu otekline in/ali pekočega občutka ter možne krepitacije (Pegrum idr. 2019).
Napačno zasnovan vadbeni program in tako nenadzorovano povečan volumen npr. teka, kolesarjenja in drugih aerobnih aktivnosti, je prvovrsten dejavnik tveganja za nastanek tekaškega kolena. Zaradi kombinacije biomehanskih značilnosti gibanja in preobremenitve so običajni dejavniki tveganja tudi skrajšan iliotibialni trakt, slabša moč mišic odmikalk in zunanjih rotatorjev v kolčnem sklepu, spuščen stopalni lok in (kot že omenjeno) preobremenitev zaradi prekomerne količine in nenadne spremembe tipa treninga (na primer razgiban teren).
V kontekstu mehanizma bolečin sta trenutno v veljavi dve obrazložitvi, in sicer da vnetja in bolečin lahko pride, ker se iliotibialni trakt drgne ob lateralni epikondil stegnenice med upogibanjem in iztezanjem kolena. Medtem, ko nekatere raziskave potrjujejo obrazložitev, da se ob hkratnem gibu notranje rotacije kolena in kolka pri 30° upogibu zaradi pritiska ob maščobno blazinico pod iliotibialnim traktom vname oživčeno maščobno tkivo (Clark idr. 2014).
Tekaško koleno oz. sindrom iliotibialnega trakta se pri ženskah pojavlja pogosteje kot pri moških. Prevalenca pri moških se giblje med 16 % in 50 %, medtem, ko pri ženskah pojavnost z leti narašča in dosega tudi do 80 % pojavnost omenjene poškodbe (Aderem, 2015). V eni izmed opravljenih študij so ugotovili, da imajo ženske zaradi svoje drugačne oblike medenice povečan kot za izvajanje giba zunanje rotacije kolka, zato je s tem večja tudi notranja rotacija kolena in posledična izrazitejša dovzetnost za pojav tekaškega kolena (Phynomark idr. 2015).
Zaradi neravnovesja mišic kolka med levo in desno stranjo telesa, se lahko obremenitev na iliotibialni trakt poveča. Zavoljo neustrezne tehnike teka, kjer gre ob pristajanju na peto med tekom za podaljšan čas kontakta, se koleno znajde v večjem obsegu giba pri notranji rotaciji in zato se iliotibialni trakt drgne nelagodno ob druge strukture (Phynomark idr. 2015).
Bolečina se lahko stopnjuje pri hoji po klancu navzdol, pri kolesarjenju, teku in sicer že v manjši intenziteti. Če se nekaj časa tovrstne aktivnosti ne prakticirajo oz. izključijo, se bolečina ponovno pojavi, ko se vzpostavitev dejavnosti spet vključuje v vsakdanjik. Specialna rehabilitacija s progresivnim obremenjevanjem kolena, ki nosi diagnozo tekaško koleno je ključna za zdravljenje brez vzdraženih simptomov.
Tekaško koleno oz. sindrom iliotibialnega trakta je lahko tudi kronična poškodba, kar pomeni, da nastaja dlje časa in se pojavi zmeraj ob točno določenih aktivnostih oz. gibih. V primeru, da se bolečina pojavi naenkrat zaradi teka, ki je bil izveden izven rednih trenažnih okvirjev posameznika, pomeni, da se je oseba preobremenila, rezultat je akutno vnetje na zunanji strani kolena. Takrat je rešitev počitek, hlajenje in protibolečinska fizioterapija, ki jo v kliniki Medicofit izvajamo s Tecar in Laser terapijo. V ponavljajočih se epizodah tekaškega kolena z trajnimi vnetij, je potrebna celostna rehabilitacija prisotnih bolečinah z ambulantno fizioterapijo ter nadzorovano vadbo krepitve ključnih mišičnih skupin za dokončno odpravo vzrokov nastanka poškodbe.
Literatura v mnogih primerih navaja rehabilitacijo tekaškega kolena razdeljeno v tri faze: akutno, subakutno in fazo krepitve. V več kot 90 % se tekaško koleno pozdravi brez operativnega posega.
Fizioterapija, Faza 1
Nadvse prioritiziran izbor zdravljenja v akutni fazi vključuje ambulantno fizioterapijo, nesteroidna protivnetna zdravila in hlajenje z ledom, vendar za uspešen dolgoročni rezultat zdravljenja izbiramo specialni individualni program kineziološke vadbe sestavljen pod nadzorom strokovnjakov (Flato idr. 2017), saj je cilj rehabilitacije na izgrajevanju in pridobivanju mišične moči v področju kolčnega sklepa.
Kineziologija, Faza 2 in 3
Pridobljena moč na mišicah, ki odmikajo kolk (abduktorji kolka) vzporedno izboljša simptome tekaškega kolena. Ravno tako tveganje za nastanek tekaškega kolena povzročajo oslabljene mišice stopala – plosko stopalo, ki povzroči, da stopalo med tekom koleno »sili« v pretiran gib notranje rotacije. Cilj rehabilitacije tekaškega kolena je tudi izboljšanje biomehanike stopala z vadbo propriocepije ter specialnimi vajami moči za predel goleni (Aderem, 2015).
Proces zdravljenja tekaškega kolena traja od dva do osem tednov, v primeru kroničnega stanja tudi do 12 tednov. Tekaško koleno se lahko po nekaj dneh mirovanja umiri, vendar to velja le za akutno fazo poškodbe. V tem obdobju se stanje lahko popravi že po tem, ko koleno hladimo z namenom lajšanja in ublažitve simptomov.
V akutni fazi zdravljenja se kot kakovostna terapija priporoča TECAR (Trasferimento Energetico Capacitivo e Resistivo) terapija, kjer gre za blagodejen termo neinvaziven, a globok prenos energije do centra poškodbe. Tecar terapija zmanjšuje bolečino ter stimulira vensko in limfno drenažo. Tecar terapija odpravlja vnetja kit in burz, bolečine mehkih tkiv in pomaga pri poškodbah sklepov, kosti in mišic. Za razliko od ostalih možnosti, ki jih ponuja fizioterapevtska stroka, je TECAR terapija svoje delovanje izboljšala v načinu prenosa energije.
Prepletata se dva mehanizma delovanja, in sicer princip globinskega zvišanja temperature in ojačitev energijskega potenciala celičnih membran. Z aktivacijo ionov TECAR stimulira biološka tkiva, kar posega globlje v predel, ki ga želimo obravnavati. To pripomore boljši stimulaciji celic, krvnega obtoka in tako se fiziološki procesi pospešeno odvijajo s ciljem uravnavanja tkivne fiziologije. Izbira TECAR terapije je dovoljena vsakemu, ki se srečuje s kakršnimi koli poškodbami in obrabami sklepov, mišičnimi patologijami, kalcinacijami, raznimi vnetji kot posledica poškodb, kamor uvrščamo tudi tekaško koleno (Yeste – Fabregat, 2021). Novodobno terapijo prakticiramo tudi v kliniki fiziterapije Medicofit.
Za učinkovito izbiro zdravljenja tekaškega kolena se pogosto implementira tudi LASER terapija (Light amplification by stimulated emision of radiation), kjer gre za ojačanje laserskega žarka s stimulirano emisijo sevanja in je ena od faktorjev sestave načrta zdravljenja s fizioterapevtskimi postopki.
Laser terapija, ki deluje kot globinska terapija, pospešuje metabolne procese in procese celjenja, saj ima biološke ter fiziološke učinke zaradi svetlobe, ki prodira skozi tkiva. Terapija ne le, da spodbuja tudi mikrocirkulacijo v mehkih tkivih, ampak tudi izboljša imuno regulacijo, izboljša živčno prevodnost in stimulira celjenje poškodovanega tkiva (rane, preležanine, razjede itd.). Zraven moči, ki jo laser dostavlja v tkivo, se hkrati brez presledkov dodaja tudi termo učinek in zaradi kontinuirane oblike delovanja, obsevanje iste točke dlje časa ne pride v poštev, saj je potrebna previdnost pred morebitno možnostjo nastanka opeklin (Farivar idr. 2014).
Že po nekaj opravljenih terapijah se zmanjša napetost mišic in bolečina, ki je morda bila prisotna tudi v času počitka, preneha. V kliniki Medicofit se laser terapija uporablja kot zelo uspešna metoda zdravljenja raznih poškodb v akutni in subakutni fazi.
V primeru umiritve bolečin, ki jih povzroča tekaško koleno s pomočjo apliciranja različnih fizioterapevtskih metod pa se lahko kljub temu vzrok za nastanek tekaškega kolena ponovi. V primeru ponovitve tekaškega kolena ti. sekundarnega tekaškega kolena pride v poštev dobro zasnovan program vaj, ki pripeljejo do okrepitve mišic, program se načrtuje v subakutni in nato ti. funkcionalni, nadaljevalni fazi.
Glavni cilj v subakutni fazi rehabilitacije tekaškega kolena je doseganje ustrezne gibljivosti in tonusa tako iliotibialnega trakta, kot tudi drugih sosednjih struktur, saj le-ta služi kot dobra predpriprava za kasnejše doseganje razvoja moči. Pomemben je dovolj dolgo trajajoč (vsaj 30 sekundni) raztezni položaj določene vaje, ki je prilagojen pacientu in krepi elastičnost ter prožnost struktur v telesu. Raztezne vaje morajo biti nujno kombinirane z manualno terapijo, ki jo aplicira fizioterapevt glede na stanje pacienta.
Kot primer efektivne raztezne vaje je vsekakor manipulacija mišice tensor fascia latae: postavimo se za doseg roke stran od stene in nogo, ki je bližje steni zadaj prekrižamo ter stopalo obrnemo rahlo navznoter. Nekoliko pokrčimo sprednjo nogo in bok potisnemo ob steno ter ob tem pazimo, da je trup ves čas vzravnan. Položaj zadržimo vsaj 20 do 30 sekund.
V funkcionalni fazi rehabilitacije tekaškega kolena pride na vrsto vadba za moč, kjer je poudarek na krepitvi odmikalk kolka. Smiselno je slediti utemeljenemu programu progresivno sestavljenih krepilnih vaj. V začetku rehabilitacije se uporabljajo različne variacije dvonožne izvedbe vaj, kasneje sledi nadgradnja na enonožno izvedbo. Pri enonožni oziroma unilateralni izvedbi je aktivacija stabilizatorskih mišic kolka večja kot pri dvonožni izvedbi.
V dolgoročen pomen vadbe se skladno z zgoraj napisanim podajajo naslednji primeri vaj: abdukcija kolka, dvig bokov, spust medenice, počep v razkoraku, izpadni koraki, izpadni koraki z drsnikom, enonožni mrtvi dvig, enonožni počep. Vsi našteti primeri vaj se s postopno progresijo uteži usmerjajo po metodi vzdržljivosti v moči. Funkcionalna faza rehabilitacije tekaškega kolena poteka pod nadzorom specialistov za fizioterapijo in telesno pripravo po poškodbah.
Vaja z lastno težo, ki se že v začetni fazi rehabilitacije tekaškega kolena lahko prakticira je zunanja rotacija kolka leže: postavitev je v bočni položaj, noge so pokrčene. Zgornje stopalo je položeno na spodnje. Glava naj počiva na spodnji roki, zgornja roka pa je v boku, saj s tem preprečuje premikanje medenice nazaj. Iz začetnega položaja se nato zgornje koleno odmika od spodnjega, stopalo ob tem ostaja v izhodiščnem položaju. Vaja se lahko oteži z elastiko ali stopnjevanjem ponovitev.
Vračanje v šport po rehabilitaciji tekaškega kolena se svetuje, glede na znanstveno literaturo, ko simptomov iliotibialnega sindroma ni prisotnih vsaj 14 dni od zaključenega procesa zdravljenja. Da se stanje zares obravnava kot primerno za ponovno vračanje v športne aktivnosti se opravi tudi provokativen Noblov test, ki mora na podlagi vseh zahtev biti negativen. V primerno fizično formo se telo vzpostavi ob pravilni tehniki specialnih vaj in progresiji vadbe ter primerni individualizaciji rehabilitacije glede na stanje pacienta, kar je izredno pomembno za eliminiranje dodatnih možnih poškodb (Flato idr. 2017).
V kliniki Medicofit zasledujemo načelo popolne individualizacije fizioterapije, kar pomeni, da se pacientu prilagajamo z izbranimi vajami, ponovitvami, serijami ter variacijami izbrane vaje v progresiji obremenitve.
Prioritizacija sestave individualnega plana terapevtske vadbe za pacienta in uspešno vračanje nazaj v redne fizične aktivnosti sta komponenti, ki vodita do preprečevanja nastanka ponovnih poškodb.
Zasebna klinika Medicofit, specializirana za zdravljenje poškodb, obolenj mišic, sklepov ter vezi, zagotavlja s svojimi specialisti doprinos ne le k fizični pripravi in rehabilitaciji, ampak tudi psihični vzpostavitvi, pripravi in/ali ohranitvi nivoja posameznika po poškodbi.
– Pegrum, James, Alex Self in Nick Hall. 2019. Iliotybial badn syndrome. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/30898786/.
– Flato, Russel, Giovanni J. Passanante, Matthew R. Skalski, Dakshesh B. Patel, Eric A. White in George R. Matcuk Jr. 2017. The iliotibial tract: imaging, anatomy, injuries, and other pathology. Dostopno na: https://link.springer.com/article/10.1007%2Fs00256-017-2604-y.
– Clark, M. A., Lucett, S. C. in Sutton, B. G. 2014. NASM Essentials for Corrective Exercise Training. Arizona: National Academy of Sports Medicine.
– Aderem, Jodi. 2015. The Biomechanical Risk Factors Associated with Preventing and Managing Iliotibial Band Syndrome in Runners: A systematic Review. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4647699/.
– Phynomark, A., S. Osis, B. A. Hettinga, R. Leigh, R. Ferber. 2015. Gender differences in gait kinematics in runners with iliotibial band syndrome. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/25622800/.
– Yeste – Fabregat, Mireia, Luis Baraja – Vegas, Juan Vicente – Mampel, Marcelino Perez – Bermejo, Iker J. Bautista Gonzalez in Carlos Barrios. 2021. Acute Effects of Tecar Therapy on Skin Temparature, Ankle Mobility and Hyperalgesia in Myiofascial Pain Syndrome in Professional Basketball Players: A Pilot Study. Dostopno na: https://www.mdpi.com/1660-4601/18/16/8756.
– Weckström, Kristoffer in Johan Söderström. 2016. Radial extracorporeal shochwave therapy compared with manual therapy in runners with iliotibial band syndrome. Dostopno na: https://content.iospress.com/articles/journal-of-back-and-musculoskeletal-rehabilitation/bmr612.
– Farivar, Shirin, Talieh Malekshahabi in Reza Shiari. 2014. Biological effects of low laser therapy. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4291815/.
