Pertrohanterni zlom: vzroki, simptomi in zdravljenje
- Sep 17 -
Kazalo
Nenaden padec, katerega spremlja močna bolečina in nezmožnost obremenitve noge. V trenutku se vsakdanje gibanje spremeni v izziv, življenje pa se ustavi. Zlom zgornjega dela stegnenice je pogosta poškodba, zlasti pri starejših in predstavlja eno tistih stanj, kjer je čas ključnega pomena – tako pri operaciji kot pri začetku rehabilitacije.
Pertrohanterni zlom je zlom stegnenice v predelu med velikim in malim trohantrom. Torej gre za zlom v zgornjem delu stegnenice, tik pod kolčnim sklepom. Vzrok zloma je največkrat padecna bok, še posebej pri starejših osebah z osteoporozo. Ta predel je anatomsko in biomehansko zelo obremenjen, saj prenaša celotno težo pri hoji in stoji.
Pri ljudeh z osteoporozo so kosti lahko precej krhke in ne prenesejo večjih mehanskih sil, zato so ti posamezniki izrazito bolj dovzetni za zlome. Pri mlajših osebah se tak zlom lahko pojavi ob prometnih nesrečah ali večjih travmah.
Fizioterapija ima ključno vlogo pri okrevanju po zlomu, saj že takoj po operativnem zdravljenju začnemo z ukrepi, ki preprečujejo zaplete, zmanjšujejo bolečino in postopoma vračajo posameznika v samostojnost. Brez ciljno usmerjene rehabilitacije lahko pride do trajnih omejitev v gibanju in zmanjšane kakovosti življenja.
V nadaljevanju članka bomo podrobneje predstavili, kako poteka rehabilitacija po pertrohanternem zlomu in zakaj je pravilen pristop ključ do ponovne samostojnosti!
Pertrohanterni zlom običajno nastane kot posledica zunanje sile ob padcu neposredno na bok, pri čemer je najpogostejši vzrok padec iz telesne višine, predvsem pri starejših osebah. Ključni vzrok je pogosto oslabljena kostna gostota zaradi osteoporoze, ki povzroči, da kost poči tudi ob manjši obremenitvi.
Dejavniki tveganja
Med najpogostejše dejavnike tveganja spadajo:
osteoporoza (zmanjšana mineralna gostota kosti),
starost (pogostejše padce in zmanjšano mišično maso opažamo pri starejših),
ženski spol (zaradi hormonskih sprememb po menopavzi),
oslabljen vid, ravnotežje ali gibljivost,
sedentarni življenjski slog (pomanjkanje telesne aktivnosti),
nevrološka stanja (npr. Parkinsova bolezen) in
predhodni padci ali zlomi.
Do pertrohanternega zloma pride zaradi kombinacije več dejavnikov in ne zgolj enega. Že na videz nedolžen padec lahko povzroči resno poškodbo, ki zahteva takojšnjo medicinsko obravnavo in skrbno načrtovano rehabilitacijo.
Značilni simptomi
Pertrohanterni zlom se običajno kaže z nenadno in močno bolečino v kolku ali zgornjem delu stegna, najpogosteje po travmatskem dogodku. Poškodovanec pogostone more več vstati ali hoditi, prizadeta noga pa je lahko vidno deformirana, skrajšana ali zasukana navzven. Prisotna je lahko tudi oteklina, modrica ter izrazita občutljivost na dotik.
Aktivno gibanje kolka je močno omejeno ali celo nemogoče zaradi bolečine. Zaradi resnosti simptomov in možnosti dodatnih zapletov je hitro prepoznavanje in potrditev diagnoze z RTG ključnega pomena za uspešno zdravljenje.
Zaradi značilnih bolečin, deformacije noge in onemogočene hoje je hitro prepoznavanje pertrohanternega zloma ključno za pravočasno in učinkovito zdravljenje! Prvi ukrep je obisk urgentnega zdravnika, kateremu najverjetneje sledi operativni poseg.
Diagnoza pertrohanternega zloma temelji na kliničnem pregledu in slikovni diagnostiki. Specialist že ob pregledu posumi na zlom zaradi značilne drže noge (zunanja rotacija in njena skrajšava) in močne bolečine ob dotiku kolka. Ključno diagnostično orodje je RTG, ki jasno prikaže linijo zloma v predelu med velikim in malim trohantrom stegnenice.
V primeru kompleksnejših ali nejasnih primerov se uporabi CT, saj natančneje prikaže obseg poškodbe, morebitno razmikanje kostnih fragmentov ter omogoča boljšo pripravo na operativni poseg. Diagnoza mora biti postavljena hitro, saj ima neposreden vpliv na izid zdravljenja in uspešnost rehabilitacije.
Sodobona medicina omogoča hitro in učinkovito prepoznavo pertrohanternega zloma ter ustrezno kirurško stabilizacijo poškodovanega področja.
Zdravljenje
Zdravljenje pertrohanternega zloma je večinoma operativno, saj omogoča stabilizacijo zloma in čim hitrejšo mobilizacijo. Fizioterapija ima pri tem zelo pomembno vlogo že takoj po operaciji, ko začnemo s postopnim vračanjem v aktivno življenje.
V akutni fazi rehabilitacije v kliniki Medicofit poskrbimo za nadzor bolečine, preprečevanje zapletov zaradi ležanja in zgodnjo vertikalizacijo. Wintecare TECAR terapija in Summus laser uporabljamo za pospešeno regeneracijo tkiv, ob tem pa postopoma uvajamo osnovne terapevtske položaje in vaje za aktivacijo mišic, da preprečimo atrofijo.
V nadaljevanju izvajamo usmerjene terapevtske vaje, ki vključujejo krepitev mišic kolka in trupa, vaje za ravnotežje in korekcijo hoje. Ključno je, da dolgoročno vzpostavimo zanesljiv in ekonomičen vzorec hoje brez pripomočkov.
Zaključno fazo namenimo preventivnemu programu z individualno prilagojeno vadbo, ki vključuje napredne kineziološke vaje za moč, stabilnost in koordinacijo. S tem dolgoročno zmanjšamo tveganje za ponovne padce in poškodbe.
Kirurško zdravljenje je pri pertrohanternem zlomu pogosto najbolj priporočena metoda, saj omogoča stabilizacijo zloma s kovinskimi implantati, kot so vijaki ali intramedularni žeblji, kar omogoča zgodnjo mobilizacijo in hitrejšo rehabilitacijo.
Prognoza in trajanje rehabilitacije
Prognoza pri pertrohanternem zlomu je vveliki meri odvisna od starosti, splošnega zdravstvenega stanja in hitrosti uvedbe rehabilitacije. Pri večini ljudi aktivna rehabilitacija traja od 6 do 12 tednov, pri starejših in manj gibalno aktivnih pa tudi dlje.
Z dobro načrtovanim fizioterapevtskim programom, ki vključuje zgodnje obremenjevanje, krepitev mišic in izboljšanje ravnotežja, lahko ponovno dosežemo samostojno hojo in funkcionalnost. Pomembno je, da proces vodimo postopno, prilagojeno posamezniku in z jasno usmeritvijo v dolgoročno samostojnost.
Díaz, A. R. in Navas, P. Z. (2018). Risk factors for trochanteric and femoral neck fracture. Revista Española de Cirugía Ortopédica y Traumatología (English Edition), 62(2), 134–141. https://doi.org/10.1016/j.recote.2018.02.002
Joglekar, S. B., Lindvall, E. M. in Martirosian, A. (2015). Contemporary Management of Subtrochanteric Fractures. Orthopedic Clinics, 46(1), 21–35. https://doi.org/10.1016/j.ocl.2014.09.001
Selim, A. A. H. A., Beder, F. K., Algeaidy, I. T., Farhat, A. S., Diab, N. M. in Barakat, A. S. (b. d.). Management of unstable pertrochanteric fractures, evaluation of forgotten treatment options. SICOT-J, 6, 21. https://doi.org/10.1051/sicotj/2020020
