Ko pomislimo na zdravje kolkov, največkrat pomislimo na spremljajoče težave v križu ali težave s hojo, redkeje pa na to kako pomembno je, da se kolčni sklep pravilno razvije.
Displazija kolka ali acetabularna displazija je mišično-skeletna patologija povezana z bolečino v kolku, nestabilnostjo in osteoartritisom. Displazija je izraz, ki predstavlja spekter motenj zaradi nepravilnosti velikosti, oblike in usmerjenosti glavice stegnenice ali kolčne jamice. Navadno je displazija predhodnik osteoartitisa, saj se pojavlja pri 20 – 40 % bolnikov z osteoartititsom kolka.
Delimo jo na dve obliki, razvojno displazijo kolka se pojavlja pri dojenčkih in otrocih. Druga oblika, displazija acetabuluma pa je najpogosteje diagnosticirana v adolescentni ali odrasli dobi.
Zanimivost! Do drugega leta starosti je najpogostejša bolezen kolkov prav displazija acetabuluma. Splošna pojavnost displazije kolkov pa se giblje med 1,5 – 20 na 1000 rojstev, pri čemer večina displazij izzveni spontano.
Ta nepravilna razvitost prinaša številne posledice, ki vplivajo na vsakodnevne aktivnosti, udobje in kakovost življenja. Lahko se pojavi trajna zmanjšana gibljivost, slabša mišična moč in poveča se tveganje za nastanek artritisa. Zato je ključna zgodnja in intenzivna fizioterapija, ki pomaga povečati stabilnost sklepa, izboljšati gibljivost in okrepiti mišice okrog kolka!
Namen članka je ozaveščenost o tem stanju in ponuditi rešitve z rehabilitacijo za tiste, ki se s tem srečujejo.
Vzroki za nastanek displazije kolka
Mehanizmi za razvoj displazije kolkov so povezani z genetskimi in okolijskimi dejavniki. Med okoljske oziroma mehanske dejavnike uvrščamo predvsem povečano obremenitev, ki prispeva k hitrejši degeneraciji in obrabi sklepa.
Veliko vzrokov se prekriva z dejavniki tveganja, saj so kompleksni in vključujejo genetske dejavnike, vrsto poroda, hormonske vplive in nevrološke motnje.
Velikokrat nepravilen stik za daljše obdobje med glavico stegnenice in kolčno jamico povzroči kronične težave kot so hipertrofija kapsule, ligamentov in nastanek odebeljenega roba. Tako se spremeni biomehanika kolka, preobremeni se sklepni hrustanec in poveča se možnost za nastanek zgodnjega osteoartritisa.
Zgodnje prepoznavanje in obravnava sta ključna za preprečevanje nadaljnjih težav!
Dejavniki tveganja za nastanek displazije kolka
Ugotovljeni dejavniki tveganja za večjo dovzetnost displazije kolka so:
Spol (ženske 8 x večja pojavnost, razlog naj bi bili hormonski dejavniki),
genetika (družinska anamneza),
okoljski dejavniki (prekomerne obremenitve npr. nepravilno dviganje bremen ali prekomerna telesna teža),
položaj ploda v maternici (breech – sedeč položaj),
prvi porod matere (manjši prostor v maternici za premikanje),
nevrološke bolezni (npr. cerebralna paraliza),
spina bifida (prirojena okvara hrbtenice, kjer se hrbtenični kanal ne zapre pravilno),
strukturne nepravilnosti (npr. plitek acetabulum) in
pretekle poškodbe.
Zavedati se moramo, da je za razvoj dispazije kolka odgovornih več dejavnikov tveganja in ni posledica zgolj enega!
Simptomi displazije kolka
Simptomi se lahko razlikujejo glede na stopnjo in starost pacienta. Navadno so pri mlajših težje opazni, saj se bolečina v zgodnjih fazah ne pojavlja. Pri starejših otrocih, adolescentih in odraslih pa so znaki bolj izraziti.
Simptomi se med posamezniki razlikujejo, vendar večina omenja:
Nestabilnost v predelu kolkov,
omejeno abdukcijo kolkov (odmik),
zmanjšano gibljivost,
težave pri gibanju,
bolečino (ni nujno prisotna),
šepanje in
hojo po prstih.
Ko se pojavijo simptomi je priporočljivo, da pacient obišče zdravnika ali fizioterapevta, da oceni stanje in začne z ustreznim zdravljenjem!
Diagnostično terapijo v Kliniki Medicofit pričnejo z natančno anamnezo, izvedbo kliničnega pregleda leže, stoje in med hojo in izvedbo različnih relevantnih ortopedskih testov.
Diagnosticiranje stanja se razlikuje pri različnih starostih, kjer pri otrocih temelji na zaznavi prekomerne gibljivosti v kolku in kolenu, kontraktur odmikalk in pozitivnost Ortolanijevega in Balowega testa. Pri odraslih pa se osredotočamo na pozitiven Trendelburgov znak, šepanje ali hojo po prstih in skrajšanje spodnjega uda.
Pomembna je tudi klasifikacija stopnje poškodbe, saj je to odločujoč dejavnik za nadaljnjo rehabilitacijo. Ena izmed njih je Ottawa klasifikacija, ki deli displazijo kolkov na anteriorno (sprednjo), posteriorno (zadnjašnjo) in lateralno (stransko).
Slikovna diagnostika, ki se najpogosteje uporablja RTG za zaznavo poškodbene patologije, saj tako lahko ugotavljamo ali je glavica stegnjenice okrogla, globino in obliko acetabuluma, pokritost glavice in simetričnost sklepne špranje. Ultrazvok je smiseln pri ugotavljanju displazije pri otrocih in novorojenčkih, saj ne oddaja ionizirajočega sevanja. Redkeje se uporablja tudi MRI in CT.
Glede na ugotovite sledi posvet in skrbna izdelava individualnega načrta zdravljenja poškodbe.
Zdravljenje temelji na pravilni postavitvi glavice stegnenice v acetabulum, kjer se konzervativno zdravljenje z opornicami svetuje do 3. – 4. leta starosti, nato pa so učinkovitejši različni kirurški posegi.
Pri simptomatski displaziji je zdravljenje usmerjeno v operacijo – periacetabularno ali rotacijsko osteotomijo.Vstavitev endoproteze kolka pa ostaja odlična možnost za bolj artritične sklepe, saj se lahko pojavijo težave zaradi anatomskih nepravilnosti in predhodnih operacij.
Poleg operativnega zdravljenja je pomembna podporna fizioterapija, ki se v akutni fazi osredotoča na zmanjšanje simptomov, predvsem bolečine in vnetja z Wintercare Tecar terapijo in Sixtus ultrazvočno krioterapijo. Svetuje se tudi manualna terapija zaktivno in pasivno sklepna mobilizacija za ohranjanje gibljivosti in preprečevanje kontraktur.
Masaža in raztezanje sta koristni, ker pripomoreta k zmanjšanju mišične napetosti. V tej fazi so smiselne tudi vaje za mišično vezivno moč in odpravljanje mišičnih asimetrij.
Kinezioterapija je vodena s strani kineziologov, ki skrbijo za vaše napredovanje in nadzorovanje stanja. Naučili vas bodo proprioceptivnih vaj za zavedanje telesa in sklepov v prostoru in kinezioloških vaj za mišično-vezivno moč.
Svetuje se tudi nizko intenzivna aerobna vadba kot je plavanje ali kolesarjenje. Izvajajo se tudi funkcionalne vaje, ki bodo pomagale pri vrnitvi v vsakodnevne aktivnosti. Paciente je potrebno naučiti pravilnih gibalnih vzorcev, da se bodo izognili nadaljnjim poškodbam. V primeru, da so pacienti športniki se vključi v rehabilitacijo športno specifične vaje in izvede varno vračanje v šport.
Zadnja faza skrbi za dolgoročno vzdrževanje funkcionalnosti prizadetih sklepov in dosegle preventivne moči. Pomembno je tudi vzdrževanje in management degenerativnih stanj ter edukacija pacienta o novem življenjskem slogu, prilagoditvam bivalnega prostora in preventivnih ukrepih.
Zdravljenje poteka pod nadzorom usposobljenih fizioterapevtov in kineziologov, ki sproti prilagajajo rehabilitacijski program posameznikom. Trajanje in intenzivnost terapije se prilagodi glede na zmožnosti pacienta!
Prognoza in čas okrevanja
Prognoza za displazijo kolka se razlikuje glede na resnost, kdaj je bila odkrita in vrste zdravljenja. Načeloma se z zgodnjim odkrivanjem in ustreznim zdravljenjem dosega dobre rezultate. Osebe dosežejo dobro funkcionalnost in zmanjšajo dolgoročne posledice.
Čas trajanje rehabilitacije se razlikuje, pri dojenčkih in otrocih od nekaj tednov do nekaj mesecev, pri starejših otrocih, mladostnikih in pri odraslih pa od 3 – 12 mesecev. Pomembna je individualizacija rehabilitacije in strogo sledenje navodilom fizioterapevta.
Displazija kolka je kompleksen zdravstveni izziv, ki ga z ustreznim pristopom in celovito oskrbo v Kliniki Medicofit z lahkoto odpravite!
Naročite se na zdravljenje displazije kolka
Viri in literatura
Ellsworth, B. K., Sink, E. L. in Doyle, S. M. (2021). Adolescent hip dysplasia: what are the symptoms and how to diagnose it. Current Opinion in Pediatrics, 33(1), 65. https://doi.org/10.1097/MOP.0000000000000969
Gala, L., Clohisy, J. C. in Beaulé, P. E. (2016). Hip Dysplasia in the Young Adult. JBJS, 98(1), 63. https://doi.org/10.2106/JBJS.O.00109
Hussein, Mohsen (2021). Ortopedija za fizioterapevte. URN:NBN:SI:DOC-W6P9NIHD from http://www.dlib.si
Wilkin, G. P., Ibrahim, M. M., Smit, K. M. in Beaulé, P. E. (2017). A Contemporary Definition of Hip Dysplasia and Structural Instability: Toward a Comprehensive Classification for Acetabular Dysplasia. The Journal of Arthroplasty, 32(9, Supplement), S20–S27. https://doi.org/10.1016/j.arth.2017.02.067
