Sinistrokonveksna deviacija hrbtenice: simptomi in fizioterapija
Sep 3 -
Kazalo
Če ste kdaj opazili, da nekdo stoji z nagnjenimi rameni ali pa, da ima eno lopatico bolj izrazito od druge, je možno, da gledate v eno izmed oblik skolioze. Sinistrokonveksna deviacija hrbtenice pomeni, da se hrbtenica ukrivlja v levo stran, pogosto neopazno, dokler se stanje ne poslabša. Gre za več kot le estetski problem, saj stanje neposredno vpliva na gibanje, dihanje in lahko povzroča kronične bolečine.
Sinistrokonveksna deviacija hrbtenice je stranskaukrivljenost hrbtenice, kjer konveksnost krivine poteka v levo. To ni diagnoza sama po sebi, temveč opis skoliotične ukrivljenosti, ki lahko prizadene torakalni ali lumbalni delhrbtenice. Pojavi se kot posledica nepravilne drže, prirojenih nepravilnosti, nevroloških obolenj ali pa brez znanega vzroka – idiopatska skolioza.
V klinični praksi opažamo, da se pri številnih posameznikih težava začne zelo neopazno, z rahlo asimetrijo telesa, ponavljajočimi se bolečinami v hrbtu ali neprijetnostjo ob daljšem sedenju. Zgodnje prepoznavanje in ustrezno ukrepanje sta ključnega pomena za preprečevanje napredovanja deformacije. Prav tu nastopi fizioterapija kot ena najbolj učinkovitih in celostnih oblik zdravljenja.
S ciljno usmerjenimi vajami, korekcijo drže, izboljšanjem mišičnega ravnovesja ter nadzorom gibanja lahko s fizioterapevtskim pristopom bistveno zmanjšamo simptome, izboljšamo funkcionalnost in kakovost življenja.
Ta članek je namenjen vsem, ki želijo razumeti, kaj pomeni sinistrokonveksna deviacija hrbtenice in zakaj je fizioterapevtska obravnava ključnega pomena pri obvladovanju tega stanja!
Ko govorimo o sinistrokonveksni ukrivljenosti hrbtenice, imamo v mislih specifično obliko skolioze, ker se hrbtenica v določenem segmentu ukrivlja prot levi strani. Namesto, da bi potekala ravno, kot bi pričakovali pri zdravi hrbtenici, hrbtenica opisuje lok, katerega izbočeni del sega v levo. Ta sprememba v liniji hrbtenice ni zgolj estetski pojav, saj pogosto vpliva tudi na mišično ravnovesje, gibanje in samo dihalno funkcijo, še posebej, če je krivina prisotna v prsnem delu.
Takšna oblika skolioze ni vedno tako očitna, zlasti če gre za blažjo stopnjo. Pogosto se razvija počasi, sčasoma pa lahko povzroči asimetrijo v ramenih, bokih, poravnavi medenice ali celo spremembe v hoji ali dihanju. Zelo pomembno je, da takšne ukrivljenosti ne zanemarimo, saj je zgodnje odkrivanje ključno za uspešno obvladovaje in preprečevanje napredovanja težav.
Sinistrokonveksna krivina torej ni ločeno stanje, ampak specifičen način, kako se skolioza pri posamezniku kaže. Ravno smer ukrivljenosti je podatek, ki fizioterapevtom pomaga oblikovati najprimernejši ciljno usmerjen rehabilitacijski načrt.
Zakaj pride do ukrivljenosti?
Do sinistrokonveksne ukrivljenosti hrbtenice lahko pride iz različnih razlogov, pri čemer gre pogosto za kombinacijo dejavnikov, ki vplivajo na strukturo in funkcijo hrbtenice.
V številnih primerih gre za idiopatsko skoliozo, kar pomeni, da jasnega vzroka ni mogoče določiti. Ta oblika se najpogosteje razvije v obdobju rasti, zlasti v adolescenci. V drugih primerih pa je ukrivljenost posledica nepravilne drže, enostranskih obremenitev, različne dolžine nog, nevroloških stanj, mišične oslabelosti ali poškodb, ki vplivajo na simetrično delovanje mišic in vretenc.
Pri odraslih se ukrivljenost pogosto razvije kot kompenzacija zaradi degenerativnih sprememb (obrabe medvretenčnih diskov, zožitev medvretenčnega prostora ali artroze), ki povzročajo neravnovesje sil v hrbtenici. V nekaterih primerih pa pride do sinistrokonveksne deformacije tudi po operativnih posegih, kjer se telo prilagaja novi biomehaniki.
Sinistrokonveksna ukrivljenost hrbtenice se pogosto razvije postopoma, pri čemer lahko različni dejavniki tveganja močno vplivajo na potek razvoja. Ker gre za stanje, ki se pogosto začne že v otroštvu ali mladostništvu, je prepoznavanje dejavnikov tveganja ključnega pomena za pravočasno obravnavo.
Za razvoj sinistrokonveksne deviacije so najbolj dovzetni:
mladostniki v obdobju hitre rasti,
otroci in odrasli s pretežno sedečim življenjskim slogom,
posamezniki z genetsko predispozicijo za skoliozo,
osebe z mišičnimi neravnovesji ali nevromišičnimi motnjami,
posamezniki, ki opravljajo enostranske ali ponavljajoče se gibe in
osebe z neustrezno telesno težo in slabo aktivacijo stabilizacijskih mišic.
Simptomi sinistrokonveksne deviacije
Simptomi sinistrokonveksne ukrivljenosti hrbtenice se lahko kažejo zelo različno, od skoraj neopaznih znakov do izrazitih sprememb telesne drže. Pogosto opazimo neenakomerno višino ramen ali lopatic, rahlo nagnjeno telo v levo stran ter razliko v višini pasu.
Nekateri posamezniki občutijo tudi utrujenost mišic ob daljšem sedenju ali stoji, občasne bolečine v hrbtu ter omejeno gibljivost. Zaradi sprememb v poravnavi hrbtenice lahko pride tudi do neenakomernega pritiska na vretenca in mišice, kar lahko sčasoma vodi do neprijetnih občutkov ali kroničnih težav.
Potrebno je izpostaviti, da se v primeru sinistrokonveksne deviacije bolečina običajno izraziteje kaže na eni strani hrbtenice, čeprav je možno tudi, da so bolečine obojestranske.
Pomembno je, da simptome pravočasno prepoznamo in ukrepamo, saj lahko zgodnja obravnava prepreči napredovanje ukrivljenosti in izboljša kakovost življenja.
Diagnoza in zdravljenje
Diagnoza
Pri diagnostiki sinistrokonveksne deviacije hrbtenice začnemo s podrobno klinično oceno drže, mišične napetosti in gibljivosti ter analizo bolečine. Za oceno ukrivljenosti v praksi uporabljamo meritev, pri kateri določimo t. i. Cobbov kot skolioze.
V večini primerov se izvedejo še radiološke preiskave, ki nam pomagajo natančneje razumeti stopnjo in naravo ukrivljenosti.
Zdravljenje
V akutni fazi se osredotočimo na lajšanje bolečine in zmanjšanje mišične napetosti s pomočjo sodobnih fizikalnih agensov. Z Wintecare TECAR terapijo spodbujamo optimalno regeneracijo tkiv, kar pospeši obnovo in zmanjša vnetje. Učinke TECAR terapije pogosto dopolnjujemo tudi z ostalimi instrumentalnimi terapijami. Terapijo vedno kombiniramo z manualnimi tehnikami za sprostitev mišic in mobilizacijo vretenc.
V kinezioterapevtski fazi strokovnjaki klinike Medicofit izvajamo individualno prilagojene vaje, s katerimi krepimo globoke stabilizatorje hrbtenice, izboljšujemo gibljivost in vzdržljivost. Pri tem uporabljamo vaje proti uporu, napredne kineziološke pristope ter terapevtsko vadbo, prilagojeno specifičnim potrebam naših pacientov.
Vadbena terapija za sinistrokonveksno deviacijo hrbtenice je specifična in ciljno usmerjena. Gre za napredno vrsto vadbe, pri kateri se izvajajo vzorci gibanja, ki so usmerjeni v korekcijo hrbtenične krivulje.
Preventivno vzdrževanje je ključno za dolgotrajno zdravje hrbtenice. S celostnim, individualnim programom vadbe, ki vključuje korektivne in stabilizacijske vaje, preprečujemo nadaljnje napredovanje ukrivljenosti. Ergonomski nasveti so pomemben dodatek in jih vedno vključujemo v program celostnega zdravljenja za ohranjanje zdravja na dolgi rok.
Prognoza in trajanje rehabilitacije
Prognoza je običajno dobra, če se zdravljenje začne pravočasno in je celovito. Učinkovitost zdravljenja je odvisna predvsem od stopnje deviacije. V resnejših primerih se lahko pojavi potreba po operativni korekciji hrbtenice.
Trajanje rehabilitacije je odvisno od resnosti ukrivljenosti in vključuje več tednov do mesecev aktivne terapije ter nadaljnjega aktivnega preventivnega vzdrževanja stanja.
Naročite se na fizioterapevtsko zdravljenje
Viri in literatura
Beely, F. (1891). A contribution to the pathological anatomy of scoliosis. JBJS, s1-4(1), 343.
de Reuver, S., de Block, N., Brink, R. C., Chu, W. C. W., Cheng, J. C. Y., Kruyt, M. C., Castelein, R. M. in Schlösser, T. P. C. (2023). Convex–concave and anterior–posterior spinal length discrepancies in adolescent idiopathic scoliosis with major right thoracic curves versus matched controls. Spine Deformity, 11(1), 87–93. https://doi.org/10.1007/s43390-022-00566-w
de Vries, A. A. B., Mullender, M. G., Pluymakers, W. J., Castelein, R. M. in van Royen, B. J. (2010). Spinal decompensation in degenerative lumbar scoliosis. European Spine Journal, 19(9), 1540–1544. https://doi.org/10.1007/s00586-010-1368-z