Hoja je ena najbolj samoumevnih vsakodnevnih aktivnosti, dokler ne postane otežena. Pri ljudeh s padajočim stopalom se hoja spremeni v izziv, ki ne vpliva le na stopalo, temveč na celoten vzorec gibanja. Nenadoma postane vsak korak negotov, hoja manj učinkovita, pogosto tudi boleča. Namesto gladkega prenosa teže se pojavi značilen zvok zabijanja stopala ob tla, kar ne vpliva le na funkcijo, temveč tudi na samozavest.
Padajoče stopalo je nevrološko ali mišično pogojena motnja, pri kateri posameznik ne more aktivno dvigniti sprednjega dela stopala med hojo ali funkcionalnimi nalogami. Gre za oslabljeno dorzalno fleksijo – gib, s katerim dvignemo prste in stopalo od tal. To se zgodi, zaradi motenj v delovanju mišic, predvsem tibialis anterior.
Zaradi težav s padajočim stopalom pride do kompenzatornega mehanizma s pretirano fleksijo kolka ali kolena, z namenom, da posameznik prepreči spotikanje. Glavna nevarnost te kompenzacije je, da se posledično spremeni normalen vzorec hoje, kar negativno vpliva na stabilnost ter učinkovitost gibanja.
Vzroki za padajoče stopalo so različni: od nevroloških obolenj (npr. poškodbe peronealnega živca, hernije ledvenih diskov ali multipla skleroza) do mišičnih poškodb, pooperativnih stanj ali travm.
Fizioterapija je pri zdravljenju padajočega stopala zelo pomembna. S celostnim pristopom, od nevromišične aktivacije, specifične vadbe za stabilizacijo, do učenja pravilnega vzorca hoje, omogočimo posamezniku ponovno vzpostavitev varne, tekoče in funkcionalne hoje.Usmerjena rehabilitacija ne odpravi le simptomov, temveč aktivno vpliva na kakovost življenja posameznika.
V nadaljevanju članka bomo podrobneje razložili, kako s sodobno fizioterapevtsko obravnavo izboljšujemo vzorec hoje pri padajočem stopalu in zakaj je vsak korak v rehabilitaciji ključnega pomena za dolgoročno okrevanje!
Padajoče stopalo pomeni, da posameznik ne more aktivno dvigniti sprednjega dela stopala med hojo, kar vodi do značilnega pljuskanja stopala ob tla. Ta motnja je posledica oslabitve ali ohromelosti mišic, ki omogočajo dorzalno fleksijo.
Najpogosteje gre za prizadetost mišice tibialis anterior ali njenih živčnih povezav. Zaradi nezmožnosti normalnega dviga stopala se hoja močno spremeni – pogosto opažamo visok dvig kolena, s čimer oseba prepreči spotikanje. Padajoče stopalo ni zgolj lokalna težava, temveč vpliva na celoten gibalni vzorec in kakovost življenja.
Zanimivo je, da se lahko padajoče stopalo pojavi tudi pri ljudeh, ki nimajo očitnih poškodb nog, kar poudarja, kako pomembna je natančna diagnostika in celosten pristop k zdravljenju!
Vzroki za nastanek
Do padajočega stopala pride zaradi poškodbe ali oslabitve živčno-mišičnega sistema, ki nadzoruje dviganje stopala. Najpogostejši vzrok je poškodba peronealnega živca, ki oživčuje mišice, odgovorne za dorzalno fleksijo. To se lahko zgodi pri daljšem sedenju s prekrižanimi nogami, pri pritisku na živec med spanjem, nošenju mavca ali po operaciji kolena ali kolka.
Drugi vzroki vključujejo hernijo ledvenega diska, pri kateri utesnjene živčne korenine povzročijo šibkost v stopalu, nevrološka obolenja in poškodbe hrbtenjače. Padajoče stopalo se lahko razvije tudi pri mišičnih distrofijah ali kot posledica travme, zlomov in dolgotrajne imobilizacije. Ne glede na vzrok gre vedno za motnjo, ki pomembno vpliva na varno in funkcionalno hojo.
Vzorec hoje se zaradi padajočega stopala bistveno spremeni; izgubimo fazo nadzora spusta stopala ob stiku s podlago, kar vodi v nestabilnost, preobremenitve drugih struktur ter pogoste kronične bolečine v kolenih, kolkih ali križu.
Kdo je najbolj ogrožen za nastanek padajočega stopala?
Najbolj ogroženi za razvoj padajočega stopala so posamezniki, pri katerih pride do pritiska ali poškodbe peronealnega živca ali drugih delov živčnega sistema, ki nadzorujejo mišice za dvig stopala.
Med najbolj dovzetne posameznike za nastanek padajočega stopala sodijo:
osebe po ortopedskih operacijah (zlasti kolka, kolena in hrbtenice, kjer lahko pride do nevroloških zapletov),
ljudje s sladkorno boleznijo (pri katerih je pogosta periferno živčna okvara – diabetična nevropatija),
nevrološki pacienti (npr. z multiplo sklerozo, po možganski kapi ali z degenerativnimi boleznimi živčevja),
posamezniki s poškodbami ledvene hrbtenice (ali hernijo diska, kjer je utesnjen živčni koren) in
starejši in nepokretni ljudje (tisti, ki dlje časa preživijo v prisilnih položajih ali nosijo opornice oz. mavce, kar lahko povzroči mehanski pritisk na živec).
Značilni simptomi in sprememba vzorca hoje
Simptomi padajočega stopala so na prvi pogled pogosto subtilni, a izrazito vplivajo na vzorec hoje in varnost gibanja. Najznačilnejši simptomjenezmožnost aktivnega dviga prstov in sprednjega dela stopala, kar med hojo povzroča značilen pljusk stopala ob tla.
Posamezniki s padajočim stopalom običajno razvijejo t. i. petelinji vzorec hoje, torej, da koleno in kolk močno pokrčijo, da lahko posledično stopalo dvignejo višje od tal in se izognejo spotikanju. Sčasoma ta način hoje postane neučinkovit, utrujajoč in lahko povzroči dodane težave, kot so bolečine v križu, bokih ali kolenih.
Pogosto se pojavijo tudi sprememba drže, zmanjšana stabilnost in povečano tveganje za padce. V mirovanju pa lahko osebe občutijo mravljinčenje, otrplost ali šibkost v sprednjem delu goleni ali stopalu.
Diagnozo padajočega stopala postavimo s podrobnim kliničnim pregledom, pri katerem preverimo oslabitev mišic, predvsem tibialis anterior, odgovornih za dvig stopala. Ocenjujemo tudi gibljivost samega gležnja, moč mišic in opazujemo značilen vzorec hoje. Pomembno je tudi testiranje občutka na sprednjem delu goleni in stopalu ter preverjanje refleksov, da izključimo nevrološke vzroke.
Za potrditev diagnoze pogosto uporabljajo elektromiografijo (EMG) in živčne prevodne teste, ki natančno določijo mesto in obseg poškodbe peronealnega živca ali drugih živcev, ki nadzorujejo dvig stopala. V določenih primerih je priporočljiva slikovna diagnostika, kot je MR, da odkrijemo morebitne pritiske na živce (npr. hernijo diska) ali mišične poškodbe. Takšen specifičen pristop omogoča natančno prepoznavo vzroka in bolj ciljno usmerjeno zdravljenje.
Zdravljenje
Rehabilitacija padajočega stopala zahteva ciljno usmerjen pristop, ki presega običajne postopke. Normalni vzorec hoje vključuje koordinirano dvigovanje sprednjega dela stopala in mehek pristanek na peto, kar omogoča varno in učinkovito hojo. Pri padajočem stopalu ta mehanizem odpove, zato oseba kompenzira z visokim dvigom kolena, kar povzroča dodatne napetosti in neekonomično hojo. Temeljni cilj zdravljenja je obnoviti naraven vzorec hoje s celostnim rehabilitacijskim pristopom, ki temelji na specifični in progresivni stimulaciji mišic in živcev.
V akutni fazi se osredotočamo na spodbujanje regeneracije prizadetih živcev in mišic z napredno Wintecare TECAR terapijo, ki pospešuje prekrvavitev in pospešuje celjenje tkiv in visokotonsko HiTop elektrostimulacijo, ki stimulira poškodovana področja. Učinke instrumentalnih terapij dopolnjujemo z natančno ciljanim manualnim delom in nevrološko stimulacijo, da preprečimo atrofijo mišic in facilitiramo funkcijo.
Ko stanje ustrezno napreduje, kinezioterapevtsko vadbo usmerimo v specifične vaje za krepitev mišice tibialis anterior in drugih dorzalnih fleksorjev. Pri tem vključujemo temeljne terapevtske vaje za aktivacijo mišic ter postopoma tudi izboljšanje mobilnosti gležnja, kot tudi korektivne vaje za stabilizacijo kolena in kolka. S temi vajami v prvi vrsti krepimo nevromišično aktivacijo, posledično pa tudi mišično moč in vzdržljivost.
Tekom rehabilitacije progresivno izboljšujemo propriocepcijo in usklajenost gibanja, kar postopoma vrača normalen vzorec hoje. Terapevtsko vadbo pogosto kombiniramo s sočasno električno stimulacijo, ki z nizkofrekvenčnimi električnimi impulzi aktivira oslabljene mišice. S tem pripomoremo k izboljšanju mišične moči in kontroli dviga stopala med hojo. Poleg tega ta spodbuja živčne poti, kar lahko pospeši okrevanje in zmanjša tveganje za atrofijo mišic.
Z namenom preprečevanja ponovitve težav za vsakega pacienta pripravimo tudi individualiziran program postrehabilitacije, ki združuje redno terapevtsko vadbo z naprednimi kineziološkimi vajami za krepitev spodnjih okončin ter specifične vaje za stabilizacijo in propriocepcijo.
Poleg omenjenega izpostavimo tudi prilagoditve vsakdanjih aktivnosti in ergonomske ukrepe, ki sicer niso v ospredju, a dopolnjujejo celostni pristop rehabilitacije. Tako zagotovimo trajno izboljšanje hoje in zmanjšamo tveganje za sekundarne zaplete ali ponovne poškodbe.
Prognoza in trajanje rehabilitacije
Rehabilitacija padajočega stopala običajno traja od več tednov do več mesecev, odvisno od poškodbe živca in intenzivnosti rehabilitacije.
S pravočasnim in specifičnim zdravljenjem je prognoza dobra, saj lahko z usmerjenimi vajami izboljšamo nevromišično aktivacijo ter posledično tudi hojo in preprečimo ponovitve.
Naročite se na fizioterapevtsko zdravljenje
Viri in literatura
Elisabeth Carolus, A., Becker, M., Cuny, J., Smektala, R., Schmieder, K. in Brenke, C. (2019). The Interdisciplinary Management of Foot Drop. Deutsches Ärzteblatt International, 116(20), 347–354. https://doi.org/10.3238/arztebl.2019.0347
Melo, P. L., Silva, M. T., Martins, J. M. in Newman, D. J. (2015). Technical developments of functional electrical stimulation to correct drop foot: Sensing, actuation and control strategies. Clinical Biomechanics, 30(2), 101–113. https://doi.org/10.1016/j.clinbiomech.2014.11.007
Waseem, S., Kyriakides, J., Amiri, A. R., Shetty, R., Shetty, N. in Chammaa, R. (2023). Management strategies for the painless foot drop: a systematic review of the literature. European Spine Journal, 32(4), 1099–1105. https://doi.org/10.1007/s00586-023-07534-6
York, G. in Chakrabarty, S. (2019). A survey on foot drop and functional electrical stimulation. International Journal of Intelligent Robotics and Applications, 3(1), 4–10. https://doi.org/10.1007/s41315-019-00088-1
