Ko slišimo izraz spina bifida, večina najprej pomisli na hudo prirojeno okvaro, ki je vidna že ob rojstvu. A obstaja tudi oblika, ki je mnogo bolj prikrita – tako imenovana skrita spina bifida (spina bidifa occulta). Zanjo pogosto posameznik dolgo niti ne ve, dokler se ne pojavijo bolečine v hrbtu, nevrološke težave ali druge povezan spremembe. Prav ta nepredvidljivost jo dela posebno zanimivo in pomembno za zgodnje odkrivanje.
Spina bifida je stanje, kjer se hrbtenični loki med razvojem ploda ne zaprejo popolnoma. Pri skriti obliki spine bifide so te spremembe pogosto majhne, brez izrazite izbokline ali odprtine, zato jih ni mogoče zaznati s prostim očesom. Vzrok se skriva v kombinaciji genetskih dejavnikov in vplivov med nosečnostjo – od pomanjkanja folne kisline do določenih zdravil ali bolezni matere.
Čeprav je skrita spina bifida pogosto asimptomatska, je lahko pomembna, kadar se pojavijo bolečine, šibkost, motnje občutkov ali deformacije hrbtenice. Tu svojo ključno vlogo prevzame fizioterapija z natančno izbranimi vajami, izboljšanjem stabilnosti trupa in edukacijo o pravilnem gibanju. S tem lahko bistveno zmanjšamo tveganje za napredovanje težav in izboljšamo kakovost življenja.
Članek predstavlja pregled skrite spina bifide – od tega, kaj pravzaprav pomeni, do razumevanja vzrokov, možnih simptomov ter pomena fizioterapevtskega pristopa pri dolgoročni oskrbi!
Spina bifida occultanastane zaradi nepopolnega zapiranja zadnjega dela vretenca, pri čemer hrbtenjača in živčne strukture ostanejo znotraj spinalnega kanala. Ker hrbtenjača praviloma ni izpostavljena, ta oblika običajno ne povzroča hudih nevroloških težav.
Vendar pa lahko pride do t. i. sindroma privezane hrbtenjače (ang. tethered cord syndrome), kjer je hrbtenjača nenormalno pritrjena, kar sčasoma vodi do bolečin, šibkosti in težav z mehurjem. Na koži nad okvaro je pogosto viden majhen znak (vdolbina, pigmentacija ali poraščenost).
Klinična slika
Pri večini ljudispina bifida ne povzroča večjih težav in je dolgo časa neopažena. Kljub temu se lahko pojavijo značilni zunanji znaki na spodnjem delu hrbta, kot so vdolbina ali jamica v koži, manjši čop temnih dlak, mehke maščobne zatrdline ali rdečkasto-vijolične spremembe.
V nekaterih primerih se pridružijo ortopedske in nevrološke težave, kot so bolečine v križu, mišična oslabelost nog, spremembe drže, deformacije stopal ali motnje pri nadzoru mehurja in črevesja. Simptomi se običajno razvijejo postopoma in so odvisni od stopnje utesnitve živčnih struktur.
V večini primerov pa otrok nima nevroloških težav, zato stanje pogosto ostane spregledano. Po podatkih raziskav se spina bifida occulta pojavi pri približno 10–20 % splošne populacije, vendar le manjši delež razvije simptome, ki zahtevajo obravnavo!
Prepečevanje zapletov
Preprečevanje zapletov pri spini bifidi occulti vključuje več kot le krepitev telesa – nujno je tudi zgodnje prepoznavanje nevroloških sprememb in redno spremljanje funkcionalnega stanja. Pogosti zapleti, kot so t. i. sindrom privezane hrbtenjače, ponavljajoče se okužbe sečil, preležanine zaradi spremenjene občutljivosti ter nevrogeni mehur, lahko dolgoročno vplivajo na kakovost življenja.
Pri slednjem se kot obetavne kažejo sodobne metode tkivnega inženirstva in nevromodulacije, ki skušajo izboljšati delovanje mehurja, a so še v razvoju. Zato v klinični praksi največjo vlogo ohranja redna fizioterapevtska vadba za stabilizacijo trupa, ohranjanje pravilnih gibalnih vzorcev ter edukacija pacienta in staršev o drži in ergonomiji.
Pri spini bifidi occulti je diagnoza pogosto klinična in temelji na oceni mišične moči in opazovanju značilnih kožnih sprememb v ledvenem delu, kot je vdolbina, temen šop dlak ali t. i. »ognjeno znamenje« oz »vinski madež« (ang. port-wine nevus; lat. nevus flammeus). Dodatno se uporabljajo slikovne preiskave, predvsem MR, s katerim ocenimo stanje živčnih struktur in izključimo hujše nevrološke zaplete. V sklopu fizioterapevtskega zdravljenja je ključno, da diagnozo razumemo kot izhodišče za individualno načrtovanje terapevtskih in vadbenih programov.
V akutni fazi v kliniki Medicofit pristopimo z izobraževanjem posameznika o pravilnem gibanju ter preprečevanju preobremenitev hrbtenice. Pri otrocih, kjer je tveganje za napačne gibalne vzorce večje, posvečamo pozornost osnovni drži, pravilnim vzorcem gibanja in nadzoru telesa med vsakodnevnimi aktivnostmi. S tem ustvarjamo pogoje, da se hrbtenica razvija čim bolj funkcionalno in brez dodatnih obremenitev.
V kinezioterapevtski oz. vadbeni fazi se posvečamo predvsem temeljnim terapevtskim vajam za stabilizacijo trupa, vajam za izboljšanje mobilnosti kolkov in korektivnim vajam za držo. Vključujemo tudi vaje proti uporu, kadar opazimo mišično neravnovesje, ter postopno uvajamo naprednejšo terapevtsko vadbo, ki otroku ali odraslemu omogoča boljšo kontrolo gibanja in preprečuje kompenzacijske vzorce. Naš cilj je, da posameznik aktivno razvija gibalne sposobnosti in se nauči nadzorovati svojo telesno držo.
V fazi preventivnega vzdrževanja je v ospredju dolgoročen individualen program vadbe, ki zmanjšuje možnost ponovitve težav, kot so bolečine v križu ali napačni vzorci gibanja. Poudarek dajemo na vsakodnevnih vajah za krepitev mišic trupa in spodnjih okončin ter rednemu spremljanju drže. V praksi to pomeni, da osebo vključimo v strukturiran preventivni program, pri čemer ergonomske prilagoditve (npr. primerno nastavljen stol pri šolarjih) obravnavamo kot podporni ukrep, nikoli pa kot glavno rešitev.
Prognoza in trajanje rehabilitacije
Prognoza pri sini bifidi occulti je večinoma dobra, saj veliko posameznikov ostane brez večjih funkcionalnih omejitev. Kadar pa se pojavijo nevrološki simptomi, je potek dolgotrajnejši in zahteva natančno voden fizioterapevtski program, ki dopolnjuje zdravniški nadzor nad stanjem.
Rehabilitacija običajno poteka postopno, več mesecev, pri čemer je trajanje odvisno od stopnje prizadetosti in ciljev pacienta. Ključ je v rednem spremljanju in vzdrževanju funkcionalnih sposobnosti na dolgi rok.
Li, W., Xiong, Z., Dong, C., Song, J., Zhang, L., Zhou, J., Wang, Y., Yi, P., Yang, F., Tang, X. in Tan, M. (2021). Distribution and imaging characteristics of spina bifida occulta in young people with low back pain: a retrospective cross-sectional study. Journal of Orthopaedic Surgery and Research, 16(1), 151. https://doi.org/10.1186/s13018-021-02285-w
Palaskar, P., Naik, K., Shinde, D. in Desale, G. (2022). Spina Bifida and Physiotherapeutic interventions: Review Article. NeuroQuantology, 20(6), NA-NA.
