Nateg mišice – Kako poteka okrevanje?

Poškodbe mišic, predvsem nategi so daleč najpogostejše poškodbe v športu. Te se lahko zgodijo tako vrhunskim športnikom kot rekreativcem. Že napačen gib ali preobremenitev pri vadbi lahko privede do te poškodbe.

Nateg mišice se zgodi, ko mišična vlakna niso kos zahtevam, ki jih od njih zahteva preobremenitev pri vadbi. Gre za poškodbo, ki se pripeti med mišično kontrakcijo, kjer se mišična vlakna pretrgajo zaradi prekomernega mehanskega stresa.

Čeprav se nateg mišice na prvi pogled ne zdi resna poškodba, lahko ta povzroči dolgotrajne posledice. Nekatere najpogostejše so:

• Togost mišice,
• mišična oslabelost,
• slaba drža,
• povečano tveganje za ponovne poškodbe in
• zmanjšana kakovost življenja!

Kako se temu izogniti, kako prepoznati simptome, kakšno je zdravljenje in mnogo več boste lahko prebrali v nadaljevanju tega članka!

Vzroke za nastanek lahko razdelimo na notranje in zunanje:

Notranji: mišično neravnovesje, slaba gibljivost, pretekle poškodbe in utrujenost.

Zunanji: neprimerno ogrevanje, prekomerna obremenitev in vadba v hladnem okolju.

Mehanizem poškodbe je navadno močna ekscentrična kontrakcija ali prekomeren razteg mišice.

Za koga je značilna ta vrsta poškodbe? Predvsem je pogosta pri nekontaktnih športih z veliko dinamičnimi značilnostmi kot sta šprint in skoki.

Dejavniki tveganja za nastanek poškodbe

Dejavniki tveganja za nateg mišice vključujejo več različnih elementov, pri čemer so med najpogostejšimi dvo-sklepne mišice, ki so zaradi svoje anatomske in funkcionalne zgradbe bolj obremenjene.

K temu prispevajo tudi aktivnosti, ki vključujejo ekscentrično vadbo, saj ta povečuje obremenitev mišičnih vlaken. Pomemben dejavnik tveganja je slaba telesna pripravljenost, ki pogosto vodi v nepravilno izvajanje gibov in večjo dovzetnost za poškodbe.

Med najbolj ranljivimi skupinami so tekači, saj dolgotrajno in ponavljajoče obremenjevanje povečuje verjetnost poškodb, še posebej ob uporabi neprimerne obutve, ki ne nudi zadostne opore.

K tveganju prispevajo tudi predhodne poškodbe, ki ob neustreznem zdravljenju povečajo možnost ponovnega natega mišic. Starejši posamezniki so prav tako bolj izpostavljeni, saj s staranjem pride do naravne izgube mišične elastičnosti in moči.

Razumevanje teh dejavnikov tveganja in ustrezni preventivni ukrepi so ključni za preprečevanje mišičnih nategov!

Simptomi natega mišice se lahko razlikujejo med posamezniki in so odvisni od stopnje poškodbe. Najpogosteje vključujejo:

• Bolečina, ki je lahko blaga do huda, pogosto se poveča ob premikanju ali pritisku na prizadeto območje.
• Rdečica in modrice, ki nastanejo zaradi poškodbe kapilar in izliva krvi v tkivo.
• Oteklina na območju prizadete mišice, ki je posledica vnetnega odziva telesa.
• Zmanjšana mišična moč, zaradi poškodovanih mišičnih vlaken, kar lahko oteži izvajanje običajnih gibov.
• Omejena funkcionalnost, ki se kaže v nezmožnosti pravilnega premikanja ali uporabe prizadete mišice.
• Zmanjšan obseg giba, ki je posledica bolečine, otekline in zmanjšane prožnosti mišičnih tkiv.

Simptomi se lahko postopoma razvijajo ali pojavijo nenadno, odvisno od narave poškodbe. V primeru hudih simptomov je priporočljivo takojšnje posvetovanje z zdravstvenim strokovnjakom.

Naročite se na zdravljenje natega mišice

Diagnozo lahko v večini primerov postavimo na podlagi anamneze in kliničnega pregleda. Slikanje z MR se svetuje le, ko gre za sum za morebitno dodatno poškodbo. Potrebna je tudi klasifikacija glede na resnost poškodbe, ki bo v rehabilitaciji igrala pomembno vlogo.

Natege mišice lahko razdelimo na tri stopnje, glede na število prekinjenih mišičnih vlaken:

• stopnja (blaga oblika, prizadene majhno število mišičnih vlaken, moč in obseg gibanja sta ohranjena),
• stopnja (zmerna oblika, natrganih je polovica mišičnih vlaken, simptomi so izrazitejši) in
• stopnja (huda oblika, popolno pretrganje mišice, značilni so hudi simptomi in izguba funkcije).

Nato je potreben posvet in skupna izdelava načrta zdravljenja.

Fizioterapevtsko zdravljenje

Zdravljenje oziroma okrevanje po nategu mišice se na podlagi natančne diagnoze sestoji iz individualnega programa rehabilitacije. Večino mišičnih poškodb je mogoče zdraviti konzervativno s fizioterapijo, popolne rupture z izgubo funkcije pa je treba zdraviti kirurško. Zdravniki navadno v primarni fazi predpišejo nesteroidne antirevmatike (NSAR) za lajšanje bolečine.

V akutni fazi je ključen pristop PRICE (zaščita, počitek, hlajenje, kompresija in elevacija uda), ki je že vrsto let osrednji element zdravljenja poškodb mehkih tkiv.

Nedavno ga je nadomestil novejši pristop, ki temelji na rezultatih študij – POLICE (zaščita, primerna obremenitev, hlajenje – le v prvih 48 h, kompresija in elevacija) in ima nekaj ključnih sprememb, ki bodo omogočile hitrejšo in bolj celostno okrevanje.

Smiselna je tudi uporaba kineziotapinga za zmanjšanje otekline in apliciranje Sixtus ultrazvočne krioterapije. Začnejo se tudi nežne tehnike sklepne mobilizacije s postopnim stopnjevanjem, ki vplivajo na primerno orientacijo mišičnih vlaken in boljšo prekrvavitev območja.

Kinezioterapevtska faza se osredotoča na izvajanje kinezioloških vaj za mišično koordinacijo in za mišično-vezivno moč, da bi preprečili atrofijo zaradi neaktivnosti. Za uspešno regeneracijo se svetujejo obremenitve v izometrični, koncentrični in ekscentrični vadbi, ki bodo pacientu prinesle možnost funkcionalnega delovanja v vsakodnevnem življenju. Študije navajajo, da sta vzdržljivostna vadba in proprioceptivni trening odlični metodi v naprednih fazah rehabilitacije.

Kineziologi poskrbijo tudi za varen return to sport, kjer je potrebno doseči 90 % moč v primerjavi z nepoškodovano okončino.

Preventivna faza vzdrževanja je pomembna za dolgoročno vzdrževanje funkcionalnosti, fizične kondicije in sklepne moči. Prispeva k preprečevanju ponovitve poškodbe in skrbi za preventivne ukrepe.

Po prvi pomoči je treba fizioterapijo prilagoditi glede na resnost poškodbe!

Dolgoročni izid po poškodbi zaradi natega mišice je običajno odličen, zapletov pa je relativno malo. Seveda je prognoza odvisna od stopnje poškodbe in ustreznosti zdravljenja. Pri blagem nategu je čas okrevanja do 3 tedne, pri zmernem 3 – 6 tednov in pri hudem tudi do nekaj mesecev.

S pravilnim zdravljenjem in postopnim vračanjem k aktivnostim, ki ga ponuja Klinika Medicofit, je mogoče doseči odlične trajne rezultate!

Ardila, T. A., Raharjo, S., Adi, S. in Andiana, O. (2020). Management of Physiotherapy Strain Injury at PHYSIOSET Clinic in Malang, a Case Study. 144–147. https://doi.org/10.2991/ahsr.k.201107.035/

Bleakley, C. M., Glasgow, P. in MacAuley, D. C. (2012). PRICE needs updating, should we call the POLICE? British Journal of Sports Medicine, 46(4), 220–221. https://doi.org/10.1136/bjsports-2011-090297

Järvinen, T. A. H., Kääriäinen, M., Järvinen, M. in Kalimo, H. (2000). Muscle strain injuries. Current Opinion in Rheumatology, 12(2), 155.

Noonan, T. J. in Garrett, W. E. J. (1999). Muscle Strain Injury: Diagnosis and Treatment. JAAOS – Journal of the American Academy of Orthopaedic Surgeons, 7(4), 262.

Orchard, J. W. (2001). Intrinsic and Extrinsic Risk Factors for Muscle Strains in Australian Football. The American Journal of Sports Medicine, 29(3), 300–303. https://doi.org/10.1177/03635465010290030801/