Dolgotrajna bolečina na zunanji strani gležnja lahko hitro začne ovirati vsak korak, še posebej pri hoji po neravnem terenu, teku ali stoji na eni nogi. Ko se takšna bolečina pojavlja dlje časa in se postopoma stopnjuje, je preobremenitev tetiv peronealnih mišic eden najpogostejših vzrokov.
Peronealni tendinitis je vnetje peronealnih tetiv, ki potekajo ob zunanji strani goleni in omogočajo stabilizacijo stopala ter nadzor gibov v gležnju. Ta struktura je zaradi svoje funkcije izpostavljena mehanskim silam, ki nastanejo pri športnih gibanjih in ponavljajočih se obremenitvah gležnja. Med najpogostejše simptome sodijo bolečina na zunanji strani gležnja, otekanje in občutek nestabilnosti.
Najpogostejši sprožilci peronealnega tendinitisa so ponavljajoči se športni gibi, neustrezna obutev, zmanjšana stabilnost gležnja po preteklih zvinih ali prirojene anatomske posebnosti stopala, kot sta visok stopalni lok ali izrazita pronacija. Nezdravljen tendinitis lahko povsem spremeni obremenitve v gležnju in vodi v kronične bolečine, zmanjšano stabilnost ter večje tveganje za ponovne poškodbe.
Uspešna obravnava temelji na postopnem zmanjševanju vnetja, rednem izvajanju specifičnih vaj za izboljšanje stabilnosti in obremenilne kapacitete gležnja, kar omogoča celostno obnovo funkcije tetiv in preprečevanje ponovitve težav.
V nadaljevanju članka so podrobneje predstavljeni simptomi, diagnostika, zdravljenje in pričakovani potek rehabilitacije, da boste razumeli, kako pristopiti k okrevanju na najučinkovitejši način!
Peronealni tendinitis se najpogosteje razvije kot posledica ponavljajoče se mehanske preobremenitve, pri kateri tetivi peronealnih mišic ne uspeta dovolj hitro okrevati med posameznimi aktivnostmi. Največ težav se pojavi pri športih, ki vključujejo hitre spremembe smeri, tek po neravnih podlagah, skoke ali rotacije gležnja, zato je stanje pogostejše pri tekačih, nogometaših, košarkarjih, plesalcih in pohodnikih.
Pomemben dejavnik tveganja so tudi pretekli zvini gležnja, saj poškodovani ligamenti zmanjšajo stabilnost sklepa, kar povzroči večjo obremenitev peronealnih tetiv. K razvoju vnetja prispevajo tudi anatomske posebnosti stopala, kot so visok stopalni lok, izrazita pronacija ali razlike v dolžini spodnjih udov, saj spremenijo biomehaniko stopala in povečajo sile na tetive.
Med dodatne dejavnike tveganja sodijo neustrezna ali obrabljena obutev, prehitro stopnjevanje treningov, trda podlaga, zmanjšana moč mišic goleni ter ponavljajoče se dolgotrajne obremenitve v stoji ali hoji. Pri nekaterih osebah k nastanku tendinitisa prispevajo tudi sistemski dejavniki, kot so zmanjšana kvaliteta vezivnega tkiva, revmatične bolezni ali nezadostna regeneracija.
Razumevanje dejavnikov tveganja je ključnega pomena za preventivno ukrepanje in preprečevanje kroničnih težav.
Značilni simptomi
Peronealni tendinitis se najprej kaže kot postopno nastajajoča bolečina na zunanji strani gležnja ali stopala, ki se pogosto pojavi med aktivnostjo in umiri v mirovanju. Z napredovanjem vnetja bolečina postane izrazitejša pri hoji po neravnih podlagah, teku in ponavljajočih se skokih, značilna pa je tudi občutljivost ob pritisku vzdolž poteka peronealnih tetiv.
Pogost simptom je občutek nestabilnosti ali šibkega gležnja, ki je posledica zmanjšane funkcije tetiv pri nadzoru gibanja stopala. Nekateri opazijo oteklino ali zadebelitev ob tetivi, jutranjo okorelost ter bolečino pri aktivni everziji (nagib stopala navzven). V hujših primerih se lahko pojavi občutek preskakovanja ali trenja za zunanjim gležnjem, kar nakazuje utesnitev ali subluksacijo peronealnih tetiv.
Kako ločimo peronealni tendinitis od drugih poškodb gležnja?
Peronealni tendinitis se od drugih poškodb gležnja razlikuje predvsem po lokaciji bolečine in značilnih gibih, ki so boleči. Medtem ko zvin gležnja povzroči akutno, takojšnjo bolečino po poškodbi z običajno prisotno modrico in oteklino, se peronealni tendinitis praviloma razvija postopno, brez jasnega trenutka poškodbe. Bolečinajenajbolj izrazita za lateralnim maleolom in se stopnjuje pri everziji, kar ni značilno pri tipičnih inverzijskih zvinih gležnja.
Od sindroma sinus tarsi se razlikuje po tem, da je bolečina bolj linearno razporejena vzdolž tetive in ne globoko v lateralnem delu stopala. Raztrganina peronealnih tetiv pa običajno povzroča ostrejšo, pekočo bolečino z občutkom nenadnega poka ter izrazito oslabelost pri premiku stopala.
Natančnejša diferenciacija vključuje tudi klinične teste, oceno hoje ter po potrebi izvedbo slikovne diagnostike z UZ ali MR, ki jasno prikažeta vnetje, zadebelitev ali degenerativne spremembe peronealnih tetiv.
Diagnoza in zdravljenje
Diagnoza
Diagnoza peronealnega tendinitisa temelji na kombinaciji natančnega kliničnega pregleda, ocene biomehanike stopala in provokativnih ortopedskih testov, ki reproducirajo bolečino vzdolž poteka tetiv.
Za oceno stanja tetive se uporablja diagnostičniultrazvok, s katerim se zazna zadebelitev, vnetje ali prisotnost začetnih degenerativnih sprememb tetiv. V kompleksnejših primerih se uporabi MR, ki omogoča izključitev raztrganin, strukturne nestabilnosti gležnja ali sindroma utesnitve.
Klinična diferenciacija je ključna, saj se simptomi lahko prekrivajo z inverzijskim zvinom gležnja, sindromom sinus tarsi ali stresnimi poškodbami kostnih struktur stopala.
Zdravljenje
Primarno zdravljenje je skoraj vedno konzervativno, pri čemer se osredotočamo na začasnorazbremenitev tetiv in odpravo mehanskih obremenitev, ki so privedle do vnetja. V akutni fazi uporabljamo kratkotrajno imobilizacijo ali zmanjšanje obremenitve s pomočjo opornic ter usmerjeno zmanjševanje draženja tkiva.
Protibolečinska elektroterapija, terapija z laserjem, TECAR terapija, ultrazvočna krioterapija ali druge instrumentalne metode so vključene kot podpora pri obvladovanju akutnih bolečin in spremljajočih simptomov, vendar ne predstavljajo glavne terapevtske intervencije.
Jedro zdravljenja peronealnega tendinitisa v Medicofit kliniki – fizioterapija v Ljubljani, predstavlja ciljno usmerjena terapevtska vadba, ki postopno izboljša obremenilno kapaciteto tetiv. V sklopu vadbene intervencije imajo pomembno vlogo ekscentrične obremenitve, katerim pridružimo vaje zakrepitev stabilizatorjev gležnja in korektivne vaje, ki preprečujejo prekomerno supinacijo.
V primerih, kjer je vnetje povezano z nestabilnostjo gležnja, dodamo specifične proprioceptivne vaje in vaje za izboljšanje dinamične stabilnosti, s katerimi zmanjšamo tveganje za ponovitve. Pri izrazitejši mehanski preobremenitvi lahko pomagajo ortopedski vložki, ki korigirajo postavitev pete in zmanjšajo lateralne obremenitve.
Preventivni ukrepi
Preventivne aktivnosti za preprečevanje razvoja ali poslabšanja peronealnega tendinitisa temelji na postopnem obremenjevanju in odpravljanju biomehanskih dejavnikov, ki preobremenjujejo peronealne tetive.
Najpogosteje gre za pretirano pronacijo, nestabilnost gležnja ali slab nadzor spodnje okončine, zato je smiselno redno izvajati vaje za krepitev peronealnih mišic, mišic stopala ter stabilizatorjev kolka. S tem se izboljša nadzor položaja gležnja, kar zmanjšuje možnost ponovnega draženja tetiv.
Pomemben del preventive so tudi proprioceptivne vaje, ki so specifično naslavljajo funkcionalne deficite gležnja, primerna obutev ter postopno povečevanje športne obremenitve, običajno ne več kot za 10% tedensko.
Z zgodnjim prepoznavanjem prvih opozorilnih znakov (lokalne bolečine, občutljivosti na zunanjem robu stopala ali nestabilnosti) lahko posameznik hitro prilagodi aktivnosti in prepreči ponovitve težav, ki se sicer pogosto razvijejo pri premalo nadzorovanem gibanju ali prehitrem vračanju v šport.
Prognoza in trajanje rehabilitacije
Prognozajepraviloma zelo dobra, če se zdravljenje začne pravočasno in če se biomehanski dejavniki, ki so sprožili preobremenitev, ustrezno korigirajo. Akutne oblike se lahko umirijo v nekaj tednih, medtem ko kroničnespremembe tetiv zahtevajodolgotrajnejši rehabilitacijski proces, saj je obnova kolagenskih struktur tetiv počasna in občutljiva na prehitro stopnjevanje obremenitev.
Rehabilitacija običajno traja od 6 do 12 tednov, pri dalj časa trajajočih ali kroničnih oblikah pa tudi 4 do 6 mesecev. V tem času postopno povečujemo obremenilno toleranco tetiv peronealnih mišic, izboljšujemo stabilnost gležnja in odpravljamo vzorce gibanja, ki bi povzročali preobremenitev.
Dolgoročni izidi so odlični, saj več kot 80 % oseb ob doslednem programu vadbe doseže popolno funkcionalno okrevanje brez ponovitve simptomov. Potrebno se je zavedati, da uspešnost v veliki meri določa aktivno sodelovanje osebe in sodelovanje s strokkovnjakom iz področja fizioterapije.
Bahad, S. R. in Kane, J. M. (2020). Peroneal Tendon Pathology: Treatment and Reconstruction of Peroneal Tears and Instability. Orthopedic Clinics, 51(1), 121–130. https://doi.org/10.1016/j.ocl.2019.09.001
Davda, K., Malhotra, K., O’Donnell, P., Singh, D. in Cullen, N. (2017). Peroneal tendon disorders. EFORT Open Reviews, 2(6), 281–292. https://doi.org/10.1302/2058-5241.2.160047
Folmar, E. in Gans, M. (2020). Conservative Treatment of Peroneal Tendon Injuries: Rehabilitation. V M. Sobel (ur.), The Peroneal Tendons: A Clinical Guide to Evaluation and Management (str. 143–171). Springer International Publishing. https://doi.org/10.1007/978-3-030-46646-6_7
