Fizioterapija in rehabilitacija
Podrobno vam predstavljamo najpogostejše poškodbe kolka. Vsaka patologija oz. poškodba kolka ima opisane splošne zanimivosti, vzrok nastanka poškodbe, značilnosti simptomov, diagnostiko ter potek zdravljenja.
Sindrom pokanja v kolku se kaže kot občutno in slišno pokanje v predelu kolka med izvajanjem gibanja. V večini primerov je pokanje v kolku nenevarno, značilno je, da ga bolečinska simptomatika ne spremlja. Običajno slišimo tesne premike kit ali vlaken iliotibialnega trakta prek kostnih izboklin in kostnih odrastkov. Občutek pokanja je moteč in zoprn, pogosto se pojavi po dolgotrajnih prisiljenih držah in izgine ob segretih mehkih tkivih pri gibanju. Pokanje v kolku, ki je posledica trenja mehkih struktur je bolj značilno za aktivno populacijo, zmanjšujemo ga s fizikalno terapijo, odpravljanjem mišičnih asimetrij in s sproščanjem skrajšanih mišic.
Pokanje v kolku najpogosteje povzroča tesno prehajanje iliotibialnega trakta preko velikega trohantra stegnenice (femur). Ko stojite pokončno z iztegnjeno nogo linija iliotibialnega trakta poteka za velikim trohantrom stegnenice, ko upognete kolčni in kolenski sklep iliotibialni trakt zdrsi preko velikega trohantra stegnenice v njegov sprednji predel. Pokanje pogosto povzroči tudi kita mišice iliopsoas, ki poteka preko kolčnega sklepa oziroma kita mišice rectus femoris, ki izvaja upogibanje kolčnega sklepa in drsi preko velikega trohantra femurja ob iztegovanju kolka.
Pokanje v kolku je v redkih primerih lahko tudi posledica poškodbe hrustanca oz. njegovih prostih fragmentov, ki se gibljejo v znotraj sklepnem prostoru in motijo njegovo naravno mehaniko. V tem primeru pokanje pogosto spremljajo bolečine in zatikanje sklepa. Pokanje v kolku je lahko tudi posledica poškodbe kostnine in prostih kostnih fragmentov, ki se gibljejo v znotraj sklepnem prostoru in motijo njegovo naravno mehaniko. Vzrok pokanja v kolku je lahko tudi poškodba acetabularnega labruma, ki jo spremljajo bolečine, otekanje, omejena gibljivost kolčnega sklepa in zatikanje kolčnega sklepa.
Ob pojavu bolečin in zatikanja kolčnega sklepa pri pokanju svetujemo izvedbo diagnostičnega magnetno resonančnega (MR) slikanja in izogibanje aktivnostim, ki vzdražijo simptomatiko. Fizikalna terapija in kineziološka vadba naj bosta prvi rešitvi pri managementu sindroma pokanja v kolku tudi v primeru, ko gre za blažje bolečine. Zdravljenje poškodb, ki ob pokanju kolka povzročajo večje omejitve kolčnega sklepa opisujemo v nadaljevanju ostalih poškodb.
Utesnitveni sindrom kolka je predartrotično stanje kolčnega sklepa, ki je posledica nepravilnih anatomskih odnosov med glavico in vratom stegnenice ter acetabulom (sklepna jamica). Utesnitveni sindrom kolka je pogosto spregledan vzrok omejene gibljivosti in bolečine v kolčnem sklepu predvsem pri športno aktivni mlajši moški populaciji in pri ženskah srednjih let. Utesnitveni sindrom kolka nastane kot posledica dolgotrajnega zadevanja sprednjega ali zunanjega dela vratu ali glave stegnenice ob priležni rob acetabuloma (sklepna jamica) zaradi prirojenih anatomskih anomalij.
Pogoste anatomske anomalije, ki povzročajo utesnitveni sindrom kolka so nepravilno zaraščen zlom vratu stegnenice, aseptična nekroza glavice kolka v otroštvu (Parthesova bolezen), subakutni, lahko asimptomatski zdrs glavice kolka, motnja v razvoju acetabuluma. Utesnitveni sindrom kolka predstavljata dva glavna tipa. Tip I – stegnenični tip utesnitve ali »cam«, ki je posledica nepravilne oblike glavice femurja. Izbočen prehod zunanjega sprednjega dela glavice stegnenice pride pri upogibu in notranji rotaciji kolka v tesen stik z zgornjim sprednjim robom acetabuluma (sklepna jamica) in labrumom.
Zaradi strižnih sil in ponavljajočih se gibov pride do poškodbe sklepnih površin. Tip II – acetabularni tip utesnitve ali »pincer«, je posledica retroverzije (nagnjenosti nazaj) in pretirane poglobljenosti acetabuluma (sklepne jamice), zaradi česar pride pri fleksiji kolka do stika sprednjega roba acetabuluma s sprednjim robom vratu stegnenice. Posledično se natrga in degenerira sprednji del labruma, kasneje pa se poškoduje hrustanec sprednjega dela acetabuluma.
Za utesnitveni sindrom kolka je značilna bolečina in omejena gibljivost kolčnega sklepa, pogosto se pojavi pri aktivni populaciji mlajših in srednjih let (15-45 let). Značilna je bolečina v dimljah, ki se pojavi pri specifičnih gibih ob obremenitvi.
Bolečina se najpogosteje pojavi pri fleksiji kolka v določenih specifičnih kotih pri aktivnostih kot je na primer tek, kolesarjenje, stopanje navzgor in sunkovito obračanje. Bolečina je lahko topega značaja (zaradi poškodbe hrustanca) ali pa je močna in zbadajoča (zaradi poškodbe labruma), seva lahko po sprednji strani stegna vse do nivoja kolena. V poznih fazah utesnitvenega sindroma kolka se lahko rezka bolečina pojavi že pri dvigovanju noge ali vsakodnevni hoji med hišnimi opravili. Pri napredovalih primerih, s posledično artrozo sklepa, so lahko boleči tudi preostali gibi v kolčnem sklepu, npr. kombinacija fleksije, zunanje rotacije in abdukcije kolka.
Za potrditev diagnoze se priporoča klinično testiranje kolčnega sklepa pri specialistu otropedu ter magnetno resonančno (MR) diagnostiko. Klinično testiranje je pozitivno, kadar je manever v položaju upogiba kolka za 90 stopinj v smeri notranje rotacije boleč. Priporoča se tudi izvedba RTG slikanja.
Zdravljenje naj bo v začetku konservativno z izločitvijo aktivnosti, ki povzročajo bolečino. V okviru manualne terapije se priporočajo artikulacijske tehnike na kolku s kombinacijo vaj za ohranjanje mobilnosti kolčnega sklepa in odpravljanje mišičnih neravnovesij. Pomembno je, da okrepimo mišice, ki omogočajo primerno stabilnost kolčnega sklepa s čimer zmanjšamo pritisk na labrum acetabuluma med obremenjevanjem kolka pri hoji.
Kirurško zdravljenje se svetuje kadar konservativni režim zdravljenja v obdobju 3 do 6 mesecev ne izboljša simptomatike utesnitvenega sindroma kolka.
Glavni namen kirurškega zdravljenja utesnitvenega sindroma kolka je odstraniti strukturne ovire, ki preprečujejo gib kolčnega sklepa v smer fleksije in notranje rotacije, odstraniti ali ponovno pričvrstiti poškodovan, lahko degeneriran labrum ter preprečiti nadaljnje luščenje hrustančne površine in posledično obrabo sklepnega hrustanca.
Za kolčni sklep je pomembno, da je normalno razvit. Acetabulum (sklepna ponvica) mora biti dovolj globok in pravilno postavljen, da so tlaki v kolku med obremenitvami minimalni. Preglobok acetabulum in neokrogla oblika glavice stegnenice lahko mehansko ovirata znotraj sklepno gibanje v kolku. Anomalije v razvoju glavice in vratu stegnenice ali acetabuluma (sklepna ponvica) predstavljajo tveganje za nastanek poškodbe in zgodnje obrabe kolka. Razvojna displazija kolka (RDK) sodi med najpogostejše nepravilnosti v razvoju gibal.
Displazija kolka obsega različne nepravilnosti v anatomskem odnosu med glavico in vratom stegnenice ter sklepno ponvico (acetabulumom), ki segajo od nestabilnosti sklepa, nepopolnega izpaha (subluksacije) in izpaha (luksacije) do zaostankov v zakostenevanju oz. nepravilno oblikovane sklepne ponvice (acetabularne displazije).
Pojavnost prirojenih nestabilnih kolkov je 2,5%, 8 od 10 primerov preide skozi razvoj v normalno stanje brez zdravljenja. Pri ženskah je displazija kolka trikrat pogostejša kot pri moških in je najpogostejši vzrok artritisa kolka pri ženskah, mlajših od 40 let. Razvojna displazija kolka je vzrok za 10% popolnih endoprotez kolčnega sklepa. Prirojena displazija kolka ima dednostni vpliv nagnjenosti k nepravilnem razvoju sklepne ponvice ali ohlapnosti sklepne ovojnice. Polovica bolnikov z displazijo kolka ima slabo razvit tudi drugi kolčni sklep. Bolniki z nezdravljeno displazijo kolka imajo pomembno večje tveganje za nastanek zgodnje obrabe sklepa.
Zgodnji simptom displazije kolka je občutek utrujenosti po obremenitvah, npr. po daljših sprehodih. Sprva so težave občasne in blage, kasneje se pojavi vse hujša bolečina v dimljah in posledično šepanje. Bolečina v mirovanju je lahko že znak obrabe sklepa.
Značilna za zgodnjo simptomatiko je specifična bolečina, ki se pojavi le pri določenih kotih, kasneje postane simptomatski celoten repertoar gibalnih vzorcev kolčnega sklepa. Za displastičen kolk je značilna abnormalna oz. povečana gibljivost v primerjavi z zdravim kolkom običajno v zunanji rotaciji s pridruženo zmanjšano gibljivostjo v fleksiji in notranji rotaciji. Pri določenih pacientih lahko med gibanjem prihaja do zdrsa glavice stegnenice iz sklepa.
Displazija kolčnega sklepa je pogostejša na levi strani, običajno je na prizadeti strani noga nekoliko daljša, kar lahko povzroči tudi abnormalne vzorce hoje in teka.
Zgodnje prepoznanje in čim prejšnje zdravljenje razvojne displazije kolka sta bistvenega pomena za dobro prognozo rehabilitacije.
Pri odločanju o načinu zdravljenja se upoštevajo klinične, anatomske in biomehanske razmere v kolčnem sklepu, za ocenjevanje slednjih se je kot pomemben parameter v klinični praksi uveljavil Wibergov kot lateralnega pokritja kolčne glavice. Na osnovi Wibergovega kota se predlaga metodo za ocenjevanje parametrov kolčne displazije iz standardnih antero-posteriornih rentgenskih (RTG) posnetkov.
Zgodnje prepoznanje in čim prejšnje zdravljenje razvojne displazije kolka sta bistvenega pomena za dobro prognozo rehabilitacije.
Konservativna vadba je potrebna za krepitev stabilizatorske mišice kolčnega sklepa ter okrepitev ključne mišice v vseh smereh gibanja kolčnega sklepa.
V poznih fazah displazije kolka igra fizikalna terapija s kineziološko vadbo ključno vlogo pri preprečevanju mišične atrofije in hitrejšem okrevanju po izvedbi operativnega zdravljenja.
Sindrom piriformis (sindrom hruškaste mišice) se kaže kot ostra bolečina v področju kolka in ledvenega dela hrbta, bolečina lahko seva tudi navzdol po nogi.
Piriformis sindrom je najpogostejša nevropatija ishiadičnega živca, ki se klasificira kot utesnitvena oz. tunelska nevropatija, za katero je značilna neskladnost med premerom živčnih vlaken ter velikostjo živčnega kanala, ki poteka med mišicami in kostmi. Do bolečin pride zaradi utesnitve kostno mišičnega kanala po katerem poteka ishiadični živec, ki jo povzroči povečana napetost mišice piriformis.
Vzrok za prekomerno stiskanje mišice piriformis je predvsem šibkost kolčnih stabilizatorjev in zunanjih rotatorjev kolka, katerih vlogo začne prevzemati mišica piriformis. Pogost vzrok za nastanek piriformis sindroma je prekomerno dolgotrajno sedenje, hiper lordoza ledvene hrbtenice, abnormalno povečana mišica piriformis, brazgotinjenje po travmi, prirojene anatomske nepravilnosti živčevja, intenziteta športnih aktivnosti, patologija sklepov hrbtenice in kolkov ter poškodbe vezivnega tkiva v medenični regiji.
Piriformis sindrom je pogost pri tekačih, kolesarjih, dvigovalcih uteži, fitneserjih itn., ki raztezanju primikalk kolka in specifični krepitvi odmikalk ne posvečajo dovolj časa. Vzrok za pojav piriformis sindroma je pogosto premajhna gibljivost sklepov med križnico in medenico, kar privede do kompenzatornih sprememb pri hoji in teku ter posledično do povečane obremenitve kolka.
Simptomi piriformis sindroma so podobni simptomatiki, ki jo povzročajo številne degenerativne spremembe hrbtenice npr. diskus hernija, degenerativne spremembe ledvenih vretenc in fasetnih sklepov, lumbarna spondiloza, itn.
Pri piriformis sindromu se pojavlja močna bolečina v predelu ledij ter križne hrbtenice, bolečina lahko seva navzdol po nogi in je običajno najmočnejša v zadnjici. Za piriformis sindrom je značilno, da lahko s palpacijo začutimo rahlo zakrčenost mišice. Značilna je manjša moč v abdukciji in zunanji rotaciji kolčnega sklepa. Značilni simptomi so še občutek drevenenja noge po zadnji strani, bolečina ob daljšem sedenju, bolečina v hrbtu in zadnjici pri vstajanju iz sedečega položaja. Simptomatika se običajno poslabša med sedenjem in daljšo prehojeno razdaljo.
Postavljanje klinične diagnoze je zahtevno, saj gre za simptomatiko, ki je značilna za številne patologije v ledvenem ter križnično črevničnem predelu. Za potrditev piriformis sindroma se uporablja diferencialna diagnoza z izločanjem preostalih patoloških stanj. Ultrazvočni pregled mišice piriformis je zanesljiva diagnostična metoda saj obstaja močna korelacija med morfološko spremembo piriformisa ter piriformis sindromom.
Zdravljenje piriformis sindroma se izvaja konservativno s prilagojeno fizikalno terapijo in kineziološko vadbo, ki odpravljata predvsem vzroke nastanka piriformis sindroma. V programu konservativnega zdravljenja vključujemo vaje za izboljšanje mobilnosti kolčnega sklepa ter tehnike za sproščanje miofascialnega tkiva.
Pri zdravljenju piriformis sindroma je učinkovita masaža globokih tkiv, prečna terapija ter blažja aplikacija terapij z udarnimi valovi. Pomembno je, da odpravimo potencialna mišična neravnovesja ter ocenimo in izboljšamo biomehaniko osnovnih gibalnih vzorcev.
Metode kirurškega zdravljenja se uporabijo v redkih primerih, pogosta indikacija za operativno zdravljenje je sindrom piriformis, ki je posledica intervertebralne kile.
Burzitis kolka je vnetje burze oz. sluznika, manjših žepkov, ki so locirani med kito in kostjo. Burze zmanjšujejo trenje med kitami, mišicami in preostalimi sklepnimi strukturami ter izboljšujejo sklepno mehaniko, gibanje posledično teče bolj gladko.
Burzitis kolka imenujemo tudi trohanterni burzitis, kolčna burza se nahaja na zunanji strani kolčnega sklepa, med velikim trohantromom ter iliotibialnim traktom.
Kolčni burzitis je pogostejši s starostjo in zaradi večjega kota med stegnenico ter navpično linijo pogosteje prizadene žensko populacijo vzrok nastanka burzitisa v kolku ni znan, dejavnik tveganja predstavljajo kronične fizične preobremenitve npr. tek in travmatske poškodbe kolčnega sklepa.
Akutna oblika burzitisa v kolku se običajno pojavi po visokem naporu ali po specifičnih obremenitvah. Kolčna burza se lahko vname tudi zaradi mišičnih neravnovesij, togih mišičnih skupin in/ali vezi, nepravilne biomehanike hoje in/ali slabše stabilnosti medenice in trupa. Kronični burzitis kolka, ki traja več mesecev se običajno navezuje na predhodne, ponavljajoče se travmatske poškodbe kolka.
Vnetje kolčne burze izzove močno bolečino, ki se navidezno pojavi od nikoder in se sprva pojavlja le med tekom, hojo po stopnicah navzgor ali pri aktivnostih, ki vključujejo intenzivno gibanje v kolku. Bolečina se iz kolčnega sklepa lahko širi po nogi navzdol vse do nivoja kolena. Bolečinska simptomatika se običajno pojavi postopno in lahko postane kronična. S stopnjevanjem simptomov, se zmanjša gibljivost kolka, bolečina pa postane prisotna tudi pri hoji po ravni podlagi, pri dolgotrajnem sedenju in kronično v mirovanju.
Zanesljiva diagnoza se postavi s kliničnimi in palpacijskimi testi, ki jih opravita ortoped in/ali fizioterapevt. Rentgensko (RTG) slikanje se uporablja za izključitev zlomov kosti, magnetno resonančna (MR) diagnostika pri sumu na burzitis kolka ni potrebna, razen kadar gre za spremne atipične simptome in negotovost glede diagnoze.
Zdravljenje vključuje terapijo z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili in sistematično individualno fizikalno terapijo. Izogibati se je potrebno aktivnostim, ki pretirano obremenjujejo kolk (tek in hitre spremembe smeri), udarcem in pritiskom na zunanjo stran kolka.
Priporoča se konservativno zdravljenje, ki vključuje specialne vaje za odpravljanje asimetričnih kolčnih mišic ter vaje za krepitev stabilizatorskih mišic kolka in terapevtske tehnike kot so frikcijska masaža, laserska terapija in magnetna terapija.
V redkih primerih se uporablja tudi steroidne injekcije in operativno zdravljenje pri naprednih oblikah burzitisa kolčnega sklepa. V kolikor burzitisa v kolku ne zdravimo, ta dolgoročno povzroči nalaganje kalcija v mehkih tkivih in tako trajno prizadetost sklepa. S primerno konservativno fizikalno terapijo se večini pacientov simptomatika izboljša v obdobju 6 do 12 tednov.
Vstavitev totalne endoproteze kolčnega sklepa je ena izmed najpogostejših operacij sodobne ortopedije z visoko stopnjo uspešnosti posega. Kolčni sklep je obdan s sklepno ovojnico, ki proizvaja sklepno tekočino in s svojim mazilnim učinkom zmanjšuje trenje ter preprečuje obrabo sklepnih površin. Anatomske spremembe v kateremkoli delu kolka, ki jih povzroči poškodba, vnetje ali obraba površin, vplivajo na mehaniko celotnega kolka, ki je s tem funkcionalno prizadet.
Endoproteza kolka je umeten kolčni sklep iz kovinskih materialov, ki ga kirurg z operativnim posegom vstavi na mesto pravega kolčnega sklepa v primeru napredne obrabe hrustanca in/ali artritisa kolčnega sklepa. Okvaro kolčnega sklepa, ki se jo zdravi z endoprotezo kolka največkrat povzroči obraba sklepnega hrustanca, ki je najpogostejši vzrok za pojav bolečin v kolku po 50. letu starosti. Zgodnjo obrabo hrustanca lahko povzročijo tudi različna vnetja (revmatični artritis, putika, luskavica), nekatere razvojne motnje (prirojeni izpah kolka, Perthesova bolezen, zdrs glavice stegnenice) ali pa travmatske poškodbe, ki jih kolčni sklep utrpi v dolgih letih neprekinjenega delovanja.
Simptomatika je v zgodnjih fazah obrabe hrustanca kolka blaga, zajema le bolečino v sklepu, ki se sprva pojavlja ob začetku hoje ali po daljši hoji, spremlja jo lahko motnja cikla hoje (šepanje). V napredni fazi obolenja sklepnega hrustanca je bolečina prisotna tudi v mirovanju, spremlja jo pogosto omejena gibljivost kolčnega sklepa. Slabša mehanika kolčnega sklepa, ki jo povzroči obraba hrustančnih površin vodi v zmanjšano sposobnost hoje in oteženo obvladovanje nujnih življenjskih opravil, predvsem pa povzroča bolečine, ki so občasno visoke intenzitete. Totalna endoproteza kolčnega sklepa se priporoča, kadar obraba hrustanca že v mirovanju povzroča hude bolečine, ki jih je potrebno blažiti z analgetiki in gibalne omejitve pri osnovnih opravilih.
Bolečino, ki je posledica obrabe hrustanca se v prvi fazi zdravi s konservativnimi tehnikami specialne vadbe in fizikalne terapije. Bolečine, ki so posledica obrabe hrustanca kolka se v začetnih fazah pojavljajo le ob specifičnih gibih in pri večjih obremenitvah zato s specialno vadbo najprej okrepimo mišično tkivo in s tem zmanjšamo obremenjenost hrustančnih ploskev sklepa, hkrati povečamo toleranco na bolečino ter podaljšamo čas do operativne vstavitve endoproteze kolčnega sklepa. Menjava kolčnega sklepa se generalno priporoča čim kasneje, saj je življenjska doba umetnega kolka omejena v povprečju na 20-25 let.
Pred operativno vstavitvijo totalne endoproteze kolčnega sklepa se priporoča izvedba konservativne priprave na kirurški poseg in sicer naj pacient pred operacijo izvaja 3 mesečni režim specialne vadbe za izboljšanje proprioceptivnih mehanizmov kolka, vaje za krepitev stegenskih in kolčnih mišic v pretežno izometričnem režimu v kotih, ki ne vzdražijo simptomatike ter režim za izboljšanje splošne fizične kondicije.
Pred operativno rehabilitacijo naj se izvaja celostno, saj izboljšanje splošne fizične kondicije ter lokalnih mišičnih kapacitet pospešuje mehanizme regeneracije mehkih tkiv. V obdobju med šestimi in devetimi meseci po operativni vstavitvi totalne endoproteze kolčnega sklepa lahko večina bolnikov prične z običajno telesno aktivnostjo. Postoperativna rehabilitacija po totalni endoprotezi kolčnega sklepa se dokončno zaključi v obdobju med devetimi in dvanajstimi meseci, izvaja naj se v progresivnem režimu specialne vadbe s fizikalno terapijo v prvih post operativnih mesecih ter nadaljuje s strokovno vodeno individualno vadbo v drugi fazi rehabilitacije.
Izvedba konservativne priprave na kirurški poseg.
Pred operativno rehabilitacijo naj se izvaja celostno, saj izboljšanje splošne fizične kondicije ter lokalnih mišičnih kapacitet pospešuje mehanizme regeneracije mehkih tkiv.
Postoperativna rehabilitacija po totalni endoprotezi kolčnega sklepa se dokončno zaključi v obdobju med devetimi in dvanajstimi meseci, izvaja naj se v progresivnem režimu specialne vadbe s fizikalno terapijo v prvih post operativnih mesecih ter nadaljuje s strokovno vodeno individualno vadbo v drugi fazi rehabilitacije.
Acetabularni labrum je hrustančni obroč, ki obkroža jamico kolčnega sklepa, s tem povečuje sklepno površino jamice (acetabulum) ter izboljšuje stabilnost celotnega sklepa. Hrustančni labrum v kolku deluje kot gumijasto tesnilo, ki čvrsto drži glavo stegnenice v acetabulumu kolka in zagotavlja negativni tlak, s čimer se zmanjšajo sile med glavico in ponvico kolčnega sklepa, kar upočasni obrabljanje hrustanca.
Poškodbe labruma kolka so redko izolirane, v večini primerov gre za pridruženo posledico druge kolčne patologije npr. zagozditvenega sindroma kolka (FAI), razvojne displazije kolka ali degenerativnega obolenja, ki so vse v večji meri posledica prirojenih anatomskih anomalij sklepnih površin acetabuluma in glave stegnenice.
Vzrok za poškodbo kolčnega labruma je lahko tudi travma npr. padec ali nalet v kolk, kronična preobremenitev kolka z velikimi količinami zunanje rotacije ter hiperekstenzije kolka, kot je to pogosto pri določenih športih (balet, nogomet) in utesnitev kite psoasa. Obstaja visoka korelacija med poškodbo labruma kolka in zgodnjim pojavom artroze kolka. Poškodbe sprednjega, lateralnega sprednjega, zgornjega ali lateralnega zgornjega in sprednjega medialnega predela labruma so v primerjavi s poškodbami ostalih površin labruma najpogostejše.
Številne poškodbe kolčnega labruma ostanejo prisotne brez izrazitih simptomov in lahko povzročajo predvsem postopne degenerativne spremembe hrustančnih površin na mestu poškodbe labruma, ki se simptomatsko izrazijo skozi daljše obdobje.
Akutna simptomatika poškodbe labruma kolka zajema bolečino v predelu dimelj, na sprednji strani kolka in globoko v sklepu, ki postane intenzivnejša po daljši hoji in generalno po statičnih držah sede in stoje. 55% posameznikov z bolečinami v dimljah in sprednjem predelu kolka trpi s poškodbo kolčnega labruma. Akutni znaki okvare labruma kolka zajemajo tudi zatikanje sklepa in klikajoče zvoke ob izvajanju gibov v kolku, nestabilnost sklepa, občasno je prisoten občutek kot, da se je ”nekaj ujelo” v sklepu, značilna je tudi zmanjšana mobilnost in okornost sklepa, ob večjih raztrganinah se pojavijo gibalne omejitve.
Poškodovani labrum kolka nima kapacitet samoceljenja, zato se korekcijo hrustančnega tkiva lahko izvede le s kirurškim zdravljenjem. Večina manjših poškodb kolčnega labruma brez intenzivne simptomatike se zdravi konservativno s fizikalno terapijo in s specialno vadbo za stabilizatorske mišice kolka ter ohranjanje mišičnih simetrij in lokalne vzdržljivosti kolčnih mišic.
Ob manjših poškodbah kolčnega labruma se je s primernim managementom življenjskega sloga in konservativno obravnavo mogoče tudi popolnoma izogniti operativnem zdravljenju oz. podaljšati čas do njegove izvedbe. Zmanjšanje telesne teže in izboljšanje gibalnih vzorcev nosita pomembno vlogo pri konservativnem zdravljenju poleg že naštetega.
Operativno zdravljenje poškodbe kolčnega labruma se izvede z minimalno invazivno artroskopijo sklepa kadar konservativne obravnave ne izboljšajo akutne simptomatike oz. gre za večje poškodbe površin kolčnega labruma. Z artroskopskim posegom se iz sklepa odstrani poškodovane predele labruma ter zbrusi potencialne osteofite oz. kostne izrastke, ki omejujejo gibanje v sklepu, ob večji raztrganini se poškodovani predel s sidri ponovno fiksira na svojo prvotno mesto.
Kadar je kolčni labrum prekomerno poškodovan, se predlaga njegova totalna odstranitev. Pred operativnim zdravljenjem poškodbe labruma z artroskopijo kolka se priporoča 3 mesečni pred operativni program specialne vadbe z katerim okrepite živčno mišične povezave, izboljšate regeneracijske kapacitete kolčnih mišic, ter zgradite ”zalogo” mišične mase, ki bo pospešila post operativno rehabilitacijo. Popolno okrevanje po artroskopskem posegu na kolku je odvisno od pridruženih poškodb ter funkcionalnega stanja kolčnih mišičnih skupin, običajno se zaključi do šestega post operativnega meseca v kolikor sta bili fizikalna terapija in vadba izvajani progresivno in sistematično.
Ob manjših poškodbah kolčnega labruma se je s primernim managementom življenjskega sloga in konservativno obravnavo mogoče tudi popolnoma izogniti operativnem zdravljenju oz. podaljšati čas do njegove izvedbe.
Z artroskopskim posegom se iz sklepa odstrani poškodovane predele labruma ter zbrusi potencialne osteofite oz. kostne izrastke, ki omejujejo gibanje v sklepu, ob večji raztrganini se poškodovani predel s sidri ponovno fiksira na svojo prvotno mesto. Kadar je kolčni labrum prekomerno poškodovan, se predlaga njegova totalna odstranitev.
Pred operativnim zdravljenjem poškodbe labruma z artroskopijo kolka se priporoča 3 mesečni pred operativni program specialne vadbe z katerim okrepite živčno mišične povezave, izboljšate regeneracijske kapacitete kolčnih mišic, ter zgradite ”zalogo” mišične mase, ki bo pospešila post operativno rehabilitacijo.
Izpahe kolka delimo na travmatske izpahe, ki so posledica nesreč, udarcev ali padcev ter na spontane izpahe otroškega kolka oz. kolčno displazijo, ki je ena najpogostejših nenormalnosti v razvoju gibal, stanje je podrobno opisano na naši strani pod opisom poškodbe displazija kolka.
Najpogostejši vzrok travmatskega izpaha kolčnega sklepa so prometne nasreče. Izpah se zgodi, ko koleno silovito udari v armaturno ploščo ob trku z zunanjim objektom. Sila trka potisne kolk nazaj, kar povzroči premik glave stegnenice posteriorno izven sklepne ponvice acetabuluma. Travmatski izpah kolka je pogost tudi pri padcih na stopnišču in pri padcih z višine. Travmatski izpah kolka pogosto spremljajo poškodbe kostnine medenice in stegnenice, poškodbe glave ali zgornjih okončin, običajno pride tudi do poškodbe sklepnih površin kolčnega sklepa. Najpogostejši zlom ob izpahu kolka se pojavi, ko glava stegnenice udari posteriorno v rob acetabuluma – posteriorna dislokacija kolka z acetabularno frakturo.
Ob travmatskem izpahu kolčnega sklepa so pogosto pridružene druge poškodbe skeleta in sklepnih struktur kolka, zato je nemudoma po poškodbi potrebno izvesti kliničen pregled telesa pri zdravniku in rentgensko (RTG) slikanje kolčnega sklepa ter ostalih poškodovanih predelov telesa. V kolikor gre za izoliran izpah kolčnega sklepa se opravi repozicija glave stegnenice v naravno lego pod anestezijo, v kolikor gre za pridružene deformacije sklepnih površin je potrebno dodatno odstraniti proste fragmente kostnine ali hrustančne ploskve.
Ob travmatskem izpahu kolka lahko pride do večjih komplikacij npr. do poškodbe živčnih vlaken, kar se zgodi pri 10% primerov, do poškodbe ožilja, ki pa lahko povzroči osteonekrozo (propad kosti pod sklepnim hrustancem zaradi motnje v prekrvavitvi) ali do poškodbe hrustančne ploskve. Popolna rehabilitacija travmatskega izpaha kolka običajno traja med 2 in 3 mesece, v kolikor so prisotni zlomi dolgih kosti se rehabilitacija podaljša. Pomembno je, da v rehabilitaciji z vajami vzpostavimo dobro ravnotežje kolčnega sklepa ter primeren gibalni nadzor nad osnovnimi funkcionalnimi gibi v kolčnem sklepu, okrepiti je potrebno mišice, ki po poškodbi kolka pogosto atrofirajo ter preprečiti nastanek med mišičnih asimetrij.
V kolikor gre za izoliran izpah kolčnega sklepa se opravi repozicija glave stegnenice v naravno lego pod anestezijo.
V kolikor gre za pridružene deformacije sklepnih površin je potrebno dodatno odstraniti proste fragmente kostnine ali hrustančne ploskve.
Popolna rehabilitacija travmatskega izpaha kolka običajno traja med 2 in 3 mesece, v kolikor so prisotni zlomi dolgih kosti se rehabilitacija podaljša.
Pomembno je, da v rehabilitaciji z vajami vzpostavimo dobro ravnotežje kolčnega sklepa ter primeren gibalni nadzor nad osnovnimi funkcionalnimi gibi v kolčnem sklepu, okrepiti je potrebno mišice, ki po poškodbi kolka pogosto atrofirajo in preprečiti nastanek med mišičnih asimetrij.
Obraba kolka opredeljuje obrabo hrustanca, ki se nahaja znotraj sklepa in obdaja/ščiti kosti. Gre za bolezensko stanje, ki najpogosteje nastane zaradi degenerativnih sprememb, ki se odvijajo v telesu zaradi starosti.
Nastane tudi kot posledica travmatske poškodbe (kot je zlom), kjer se poškoduje hrustanec, genetske predispozicije in debelosti (večja obremenitev na sklep).
Kadar pride do napredovanja obrabe se občuti kot ostra bolečina, zmanjšan obseg gibljivosti, zmanjšana mobilnost, zmajša se mišična moč in pojavi se občutek otrdelosti v sklepu.
Kolčni sklep je eden največjih sklepov v telesu in povezuje medenico z veliko stegensko kostjo. Sklep je anatomsko sestavljen tako, da omogoča velik obseg gibljivosti in istočasno zagotavlja stabilnost pri gibanju in prenosu obremenitev.
Statično stabilnost v kolčnem sklepu dodatno vzpostavljajo ligamenti, ki ga obdajajo in dinamično stabilnost vzpostavljajo mišice, ki izvajajo gibanje.
Ali ste vedeli, da sklepni hrustanec ni prekrvavljen? Kar pomeni, da se tudi ne obnavlja na način, kakor preostala tkiva vendar se obnavlja s pomočjo sklepne tekočine.
Sklepna tekočina oskrbuje hrustanec s prehranskimi snovmi, omogoča lažje sklepno gibanje in zmanjšue trenje, ki nastaja v njem.
Začetek zdravljena se prične z diagnostičnim pregledom, kjer fizioterapevt diagnostik pridobi informacije o anamnezi, času trajanja težav in stopnji obrabe kolka.
Najprej se opravi začetni pogovor (poglobljena anamneza), kjer se povpraša o zgodovini vaših težav, času trajanja bolečin, morebitne genetske predispozicije in prisotnosti ostalih bolezni.
Izvede se klinični pregled, kjer fizioterapevt diagnostik opravi inspekcijo in palpacijo (temperatura, barva, potnost kože, ali je prisotna oteklina, vnetje, upad mišične mase).
Izvedejo se pasivne meritve gibljivosti, kjer diagnostik izvede gib, kakor aktivne meritve gibljivosti, kjer gib izvede pacient.
Izvedejo se testi za merjenje mišične moči, ki prikažejo podatke o mišični zmogljivosti in vzdržljivosti ter sorazmerje v delovanju mišičja.
Celostno zdravljenje v kliniki za fizioterapijo Medicofit, Ljubljana, je sestavljeno iz različnih faz, ki so med seboj tesno povezane – prične se z diagnostičnim pregledom, akutno fizioterapijo in nadaljuje v postakutno kineziologijo in postkineziološki program.
Izvaja se aktivna fizioterapija, kjer je vsak pacient aktivno vključen v svoj proces celostnega zdravljenja in se le ta sprotno prilagaja glede na pacientov napredek.
