Kolk

Sindrom pokanja v kolku se kaže kot občutno in slišno pokanje v predelu kolka med izvajanjem gibanja. V večini primerov je pokanje v kolku nenevarno, značilno je, da ga bolečinska simptomatika ne spremlja. Običajno slišimo tesne premike kit ali vlaken iliotibialnega trakta prek kostnih izboklin in kostnih odrastkov. Občutek pokanja je moteč in zoprn, pogosto se pojavi po dolgotrajnih prisiljenih držah in izgine ob segretih mehkih tkivih pri gibanju. Pokanje v kolku, ki je posledica trenja mehkih struktur je bolj značilno za aktivno populacijo, zmanjšujemo ga s fizikalno terapijo, odpravljanjem mišičnih asimetrij in s sproščanjem skrajšanih mišic.

Pokanje v kolku najpogosteje povzroča tesno prehajanje iliotibialnega trakta preko velikega trohantra stegnenice (femur). Ko stojite pokončno z iztegnjeno nogo linija iliotibialnega trakta poteka za velikim trohantrom stegnenice, ko upognete kolčni in kolenski sklep iliotibialni trakt zdrsi preko velikega trohantra stegnenice v njegov sprednji predel. Pokanje pogosto povzroči tudi kita mišice iliopsoas, ki poteka preko kolčnega sklepa oziroma kita mišice rectus femoris, ki izvaja upogibanje kolčnega sklepa in drsi preko velikega trohantra femurja ob iztegovanju kolka.

Pokanje v kolku je v redkih primerih lahko tudi posledica poškodbe hrustanca oz. njegovih prostih fragmentov, ki se gibljejo v znotraj sklepnem prostoru in motijo njegovo naravno mehaniko. V tem primeru pokanje pogosto spremljajo bolečine in zatikanje sklepa. Pokanje v kolku je lahko tudi posledica poškodbe kostnine in prostih kostnih fragmentov, ki se gibljejo v znotraj sklepnem prostoru in motijo njegovo naravno mehaniko. Vzrok pokanja v kolku je lahko tudi poškodba acetabularnega labruma, ki jo spremljajo bolečine, otekanje, omejena gibljivost kolčnega sklepa in zatikanje kolčnega sklepa.

​Ob pojavu bolečin in zatikanja kolčnega sklepa pri pokanju svetujemo izvedbo diagnostičnega magnetno resonančnega (MR) slikanja in izogibanje aktivnostim, ki vzdražijo simptomatiko. Fizikalna terapija in kineziološka vadba naj bosta prvi rešitvi pri managementu sindroma pokanja v kolku tudi v primeru, ko gre za blažje bolečine. Zdravljenje poškodb, ki ob pokanju kolka povzročajo večje omejitve kolčnega sklepa opisujemo v nadaljevanju ostalih poškodb.

Za kolčni sklep je pomembno, da je normalno razvit. Acetabulum (sklepna ponvica) mora biti dovolj globok in pravilno postavljen, da so tlaki v kolku med obremenitvami minimalni. Preglobok acetabulum in neokrogla oblika glavice stegnenice lahko mehansko ovirata znotraj sklepno gibanje v kolku. Anomalije v razvoju glavice in vratu stegnenice ali acetabuluma (sklepna ponvica) predstavljajo tveganje za nastanek poškodbe in zgodnje obrabe kolka. Razvojna displazija kolka (RDK) sodi med najpogostejše nepravilnosti v razvoju gibal.

Displazija kolka obsega različne nepravilnosti v anatomskem odnosu med glavico in vratom stegnenice ter sklepno ponvico (acetabulumom), ki segajo od nestabilnosti sklepa, nepopolnega izpaha (subluksacije) in izpaha (luksacije) do zaostankov v zakostenevanju oz. nepravilno oblikovane sklepne ponvice (acetabularne displazije).

Pojavnost prirojenih nestabilnih kolkov je 2,5%, 8 od 10 primerov preide skozi razvoj v normalno stanje brez zdravljenja. Pri ženskah je displazija kolka trikrat pogostejša kot pri moških in je najpogostejši vzrok artritisa kolka pri ženskah, mlajših od 40 let. Razvojna displazija kolka je vzrok za 10% popolnih endoprotez kolčnega sklepa. Prirojena displazija kolka ima dednostni vpliv nagnjenosti k nepravilnem razvoju sklepne ponvice ali ohlapnosti sklepne ovojnice. Polovica bolnikov z displazijo kolka ima slabo razvit tudi drugi kolčni sklep. Bolniki z nezdravljeno displazijo kolka imajo pomembno večje tveganje za nastanek zgodnje obrabe sklepa.

Zgodnji simptom displazije kolka je občutek utrujenosti po obremenitvah, npr. po daljših sprehodih. Sprva so težave občasne in blage, kasneje se pojavi vse hujša bolečina v dimljah in posledično šepanje. Bolečina v mirovanju je lahko že znak obrabe sklepa.

Značilna za zgodnjo simptomatiko je specifična bolečina, ki se pojavi le pri določenih kotih, kasneje postane simptomatski celoten repertoar gibalnih vzorcev kolčnega sklepa. Za displastičen kolk je značilna abnormalna oz. povečana gibljivost v primerjavi z zdravim kolkom običajno v zunanji rotaciji s pridruženo zmanjšano gibljivostjo v fleksiji in notranji rotaciji. Pri določenih pacientih lahko med gibanjem prihaja do zdrsa glavice stegnenice iz sklepa.

Displazija kolčnega sklepa je pogostejša na levi strani, običajno je na prizadeti strani noga nekoliko daljša, kar lahko povzroči tudi abnormalne vzorce hoje in teka.

Zgodnje prepoznanje in čim prejšnje zdravljenje razvojne displazije kolka sta bistvenega pomena za dobro prognozo rehabilitacije.

Pri odločanju o načinu zdravljenja se upoštevajo klinične, anatomske in biomehanske razmere v kolčnem sklepu, za ocenjevanje slednjih se je kot pomemben parameter v klinični praksi uveljavil Wibergov kot lateralnega pokritja kolčne glavice. Na osnovi Wibergovega kota se predlaga metodo za ocenjevanje parametrov kolčne displazije iz standardnih antero-posteriornih rentgenskih (RTG) posnetkov. 

Zgodnje prepoznanje in čim prejšnje zdravljenje razvojne displazije kolka sta bistvenega pomena za dobro prognozo rehabilitacije. ​

​Konservativna vadba je potrebna za krepitev stabilizatorske mišice kolčnega sklepa ter okrepitev ključne mišice v vseh smereh gibanja kolčnega sklepa.

​V poznih fazah displazije kolka igra fizikalna terapija s kineziološko vadbo ključno vlogo pri preprečevanju mišične atrofije in hitrejšem okrevanju po izvedbi operativnega zdravljenja.

Burzitis kolka je vnetje burze oz. sluznika, manjših žepkov, ki so locirani med kito in kostjo. Burze zmanjšujejo trenje med kitami, mišicami in preostalimi sklepnimi strukturami ter izboljšujejo sklepno mehaniko, gibanje posledično teče bolj gladko.

Burzitis kolka imenujemo tudi trohanterni burzitis, kolčna burza se nahaja na zunanji strani kolčnega sklepa, med velikim trohantromom ter iliotibialnim traktom.

​Kolčni burzitis je pogostejši s starostjo in zaradi večjega kota med stegnenico ter navpično linijo pogosteje prizadene žensko populacijo vzrok nastanka burzitisa v kolku ni znan, dejavnik tveganja predstavljajo kronične fizične preobremenitve npr. tek in travmatske poškodbe kolčnega sklepa.

Akutna oblika burzitisa v kolku se običajno pojavi po visokem naporu ali po specifičnih obremenitvah. Kolčna burza se lahko vname tudi zaradi mišičnih neravnovesij, togih mišičnih skupin in/ali vezi, nepravilne biomehanike hoje in/ali slabše stabilnosti medenice in trupa. Kronični burzitis kolka, ki traja več mesecev se običajno navezuje na predhodne, ponavljajoče se travmatske poškodbe kolka.

Vnetje kolčne burze izzove močno bolečino, ki se navidezno pojavi od nikoder in se sprva pojavlja le med tekom, hojo po stopnicah navzgor ali pri aktivnostih, ki vključujejo intenzivno gibanje v kolku. Bolečina se iz kolčnega sklepa lahko širi po nogi navzdol vse do nivoja kolena. Bolečinska simptomatika se običajno pojavi postopno in lahko postane kronična. S stopnjevanjem simptomov, se zmanjša gibljivost kolka, bolečina pa postane prisotna tudi pri hoji po ravni podlagi, pri dolgotrajnem sedenju in kronično v mirovanju.

Zanesljiva diagnoza se postavi s kliničnimi in palpacijskimi testi, ki jih opravita ortoped in/ali fizioterapevt. Rentgensko (RTG) slikanje se uporablja za izključitev zlomov kosti, magnetno resonančna (MR) diagnostika pri sumu na burzitis kolka ni potrebna, razen kadar gre za spremne atipične simptome in negotovost glede diagnoze.

Zdravljenje vključuje terapijo z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili in sistematično individualno fizikalno terapijo. Izogibati se je potrebno aktivnostim, ki pretirano obremenjujejo kolk (tek in hitre spremembe smeri), udarcem in pritiskom na zunanjo stran kolka.

Priporoča se konservativno zdravljenje, ki vključuje specialne vaje za odpravljanje asimetričnih kolčnih mišic ter vaje za krepitev stabilizatorskih mišic kolka in terapevtske tehnike kot so frikcijska masaža, laserska terapija in magnetna terapija.

V redkih primerih se uporablja tudi steroidne injekcije in operativno zdravljenje pri naprednih oblikah burzitisa kolčnega sklepa. V kolikor burzitisa v kolku ne zdravimo, ta dolgoročno povzroči nalaganje kalcija v mehkih tkivih in tako trajno prizadetost sklepa. S primerno konservativno fizikalno terapijo se večini pacientov simptomatika izboljša v obdobju 6 do 12 tednov.

Acetabularni labrum je hrustančni obroč, ki obkroža jamico kolčnega sklepa, s tem povečuje sklepno površino jamice (acetabulum) ter izboljšuje stabilnost celotnega sklepa. Hrustančni labrum v kolku deluje kot gumijasto tesnilo, ki čvrsto drži glavo stegnenice v acetabulumu kolka in zagotavlja negativni tlak, s čimer se zmanjšajo sile med glavico in ponvico kolčnega sklepa, kar upočasni obrabljanje hrustanca. 

Poškodbe labruma kolka so redko izolirane, v večini primerov gre za pridruženo posledico druge kolčne patologije npr. zagozditvenega sindroma kolka (FAI), razvojne displazije kolka ali degenerativnega obolenja, ki so vse v večji meri posledica prirojenih anatomskih anomalij sklepnih površin acetabuluma in glave stegnenice.

Vzrok za poškodbo kolčnega labruma je lahko tudi travma npr. padec ali nalet v kolk, kronična preobremenitev kolka z velikimi količinami zunanje rotacije ter hiperekstenzije kolka, kot je to pogosto pri določenih športih (balet, nogomet) in utesnitev kite psoasa. Obstaja visoka korelacija med poškodbo labruma kolka in zgodnjim pojavom artroze kolka. Poškodbe sprednjega, lateralnega sprednjega, zgornjega ali lateralnega zgornjega in sprednjega medialnega predela labruma so v primerjavi s poškodbami ostalih površin labruma najpogostejše.

Številne poškodbe kolčnega labruma ostanejo prisotne brez izrazitih simptomov in lahko povzročajo predvsem postopne degenerativne spremembe hrustančnih površin na mestu poškodbe labruma, ki se simptomatsko izrazijo skozi daljše obdobje.

Akutna simptomatika poškodbe labruma kolka zajema bolečino v predelu dimelj, na sprednji strani kolka in globoko v sklepu, ki postane intenzivnejša po daljši hoji in generalno po statičnih držah sede in stoje. 55% posameznikov z bolečinami v dimljah in sprednjem predelu kolka trpi s poškodbo kolčnega labruma. Akutni znaki okvare labruma kolka zajemajo tudi zatikanje sklepa in klikajoče zvoke ob izvajanju gibov v kolku, nestabilnost sklepa, občasno je prisoten občutek kot, da se je ”nekaj ujelo” v sklepu, značilna je tudi zmanjšana mobilnost in okornost sklepa, ob večjih raztrganinah se pojavijo gibalne omejitve.

Poškodovani labrum kolka nima kapacitet samoceljenja, zato se korekcijo hrustančnega tkiva lahko izvede le s kirurškim zdravljenjem. Večina manjših poškodb kolčnega labruma brez intenzivne simptomatike se zdravi konservativno s fizikalno terapijo in s specialno vadbo za stabilizatorske mišice kolka ter ohranjanje mišičnih simetrij in lokalne vzdržljivosti kolčnih mišic.

Ob manjših poškodbah kolčnega labruma se je s primernim managementom življenjskega sloga in konservativno obravnavo mogoče tudi popolnoma izogniti operativnem zdravljenju oz. podaljšati čas do njegove izvedbe. Zmanjšanje telesne teže in izboljšanje gibalnih vzorcev nosita pomembno vlogo pri konservativnem zdravljenju poleg že naštetega.

Operativno zdravljenje poškodbe kolčnega labruma se izvede z minimalno invazivno artroskopijo sklepa kadar konservativne obravnave ne izboljšajo akutne simptomatike oz. gre za večje poškodbe površin kolčnega labruma. Z artroskopskim posegom se iz sklepa odstrani poškodovane predele labruma ter zbrusi potencialne osteofite oz. kostne izrastke, ki omejujejo gibanje v sklepu, ob večji raztrganini se poškodovani predel s sidri ponovno fiksira na svojo prvotno mesto.

Kadar je kolčni labrum prekomerno poškodovan, se predlaga njegova totalna odstranitev. Pred operativnim zdravljenjem poškodbe labruma z artroskopijo kolka se priporoča 3 mesečni pred operativni program specialne vadbe z katerim okrepite živčno mišične povezave, izboljšate regeneracijske kapacitete kolčnih mišic, ter zgradite ”zalogo” mišične mase, ki bo pospešila post operativno rehabilitacijo. Popolno okrevanje po artroskopskem posegu na kolku je odvisno od pridruženih poškodb ter funkcionalnega stanja kolčnih mišičnih skupin, običajno se zaključi do šestega post operativnega meseca v kolikor sta bili fizikalna terapija in vadba izvajani progresivno in sistematično.

Ob manjših poškodbah kolčnega labruma se je s primernim managementom življenjskega sloga in konservativno obravnavo mogoče tudi popolnoma izogniti operativnem zdravljenju oz. podaljšati čas do njegove izvedbe.

Z artroskopskim posegom se iz sklepa odstrani poškodovane predele labruma ter zbrusi potencialne osteofite oz. kostne izrastke, ki omejujejo gibanje v sklepu, ob večji raztrganini se poškodovani predel s sidri ponovno fiksira na svojo prvotno mesto. Kadar je kolčni labrum prekomerno poškodovan, se predlaga njegova totalna odstranitev.

​Pred operativnim zdravljenjem poškodbe labruma z artroskopijo kolka se priporoča 3 mesečni pred operativni program specialne vadbe z katerim okrepite živčno mišične povezave, izboljšate regeneracijske kapacitete kolčnih mišic, ter zgradite ”zalogo” mišične mase, ki bo pospešila post operativno rehabilitacijo.

Obraba kolka opredeljuje obrabo hrustanca, ki se nahaja znotraj sklepa in obdaja/ščiti kosti. Gre za bolezensko stanje, ki najpogosteje nastane zaradi degenerativnih sprememb, ki se odvijajo v telesu zaradi starosti.

Nastane tudi kot posledica travmatske poškodbe (kot je zlom), kjer se poškoduje hrustanec, genetske predispozicije in debelosti (večja obremenitev na sklep).

Kadar pride do napredovanja obrabe se občuti kot ostra bolečina, zmanjšan obseg gibljivosti, zmanjšana mobilnost, zmajša se mišična moč in pojavi se občutek otrdelosti v sklepu.

Kolčni sklep je eden največjih sklepov v telesu in povezuje medenico z veliko stegensko kostjo. Sklep je anatomsko sestavljen tako, da omogoča velik obseg gibljivosti in istočasno zagotavlja stabilnost pri gibanju in prenosu obremenitev.

Statično stabilnost v kolčnem sklepu dodatno vzpostavljajo ligamenti, ki ga obdajajo in dinamično stabilnost vzpostavljajo mišice, ki izvajajo gibanje.

Ali ste vedeli, da sklepni hrustanec ni prekrvavljen? Kar pomeni, da se tudi ne obnavlja na način, kakor preostala tkiva vendar se obnavlja s pomočjo sklepne tekočine.

Sklepna tekočina oskrbuje hrustanec s prehranskimi snovmi, omogoča lažje sklepno gibanje in zmanjšue trenje, ki nastaja v njem.

Začetek zdravljena se prične z diagnostičnim pregledom, kjer fizioterapevt diagnostik pridobi informacije o anamnezi, času trajanja težav in stopnji obrabe kolka.

Najprej se opravi začetni pogovor (poglobljena anamneza), kjer se povpraša o zgodovini vaših težav, času trajanja bolečin, morebitne genetske predispozicije in prisotnosti ostalih bolezni.

Izvede se klinični pregled, kjer fizioterapevt diagnostik opravi inspekcijo in palpacijo (temperatura, barva, potnost kože, ali je prisotna oteklina, vnetje, upad mišične mase).

Izvedejo se pasivne meritve gibljivosti, kjer diagnostik izvede gib, kakor aktivne meritve gibljivosti, kjer gib izvede pacient.

Izvedejo se testi za merjenje mišične moči, ki prikažejo podatke o mišični zmogljivosti in vzdržljivosti ter sorazmerje v delovanju mišičja. 

Celostno zdravljenje v kliniki za fizioterapijo Medicofit, Ljubljana, je sestavljeno iz različnih faz, ki so med seboj tesno povezane – prične se z diagnostičnim pregledom, akutno fizioterapijo in nadaljuje v postakutno kineziologijo in postkineziološki program.

Izvaja se aktivna fizioterapija, kjer je vsak pacient aktivno vključen v svoj proces celostnega zdravljenja in se le ta sprotno prilagaja glede na pacientov napredek.