Za vse športnike in tiste, ki živite aktiven življenjski slog je pomembno, da se zavedate različnih simptomov, ki signalizirajo poškodbo kolena. Še pomembnejše je, da veste, kaj storiti glede na pojav simptomov in kakšno zdravljenje je za vas optimalno. Ne pozabite, da je manjša bolečina, ki se pojavi prvič lahko znak za pričetek večje poškodbe.
Predstavljamo vam kratek pregled 7 poškodb kolena, ki so pogoste med športniki.
- Zlom pogačice (Patellar Fracture)
- Izpah kolena (Knee Dislocation)
- Skakalno koleno (Jumpers knee)
- Poškodbe vezi (Knee ligament injuries)
- Poškodbe meniskusov (Meniscal Injury)
- Sindrom iliotibialnega trakta (Iliotibial Band Syndrome)
- Burzitis (Bursitis)
V nadaljevanju si bomo bolj pobližje pogledali vsako od zgoraj naštetih poškodb.
Zlomi pogačice so hujše poškodbe kolena, ki lahko povzročijo globoko okvaro mehanike sklepa. To se zgodi, ko padete neposredno na koleno (neposredna travma npr. udarec s hokejsko palico) ali zaradi nenadne prekomerne obremenitve. Če je količina stresa večja od tiste, ki jo pogačica lahko prenese, sila povzroči zlom.
Simptomi zloma pogačice
Simptomi vključujejo:
- Nenaden pojav ostre, intenzivne bolečine v sprednjem delu kolena
- Oteklina
- Otipljiva deformacija na kolenski kapici
- Nezmožnost dvigovanja stopala.
- Očitna deformacija (v hudih primerih)
Diagnoza in zdravljenje zloma pogačice
Diagnozo postavimo tako, da ugotovimo, kako je prišlo do poškodbe, s kliničnim pregledom in radiološkimi preiskavami. Zdravljenje lahko vključuje ponovno poravnavo pogačice, kirurško rekonstrukcijo in uporabo zaščitnih pomožnih pripomočkov (opornice za kolena, mavec ali bergle). Športniki se rehabilitirajo s postopnim kondicioniranjem kolenskega sklepa z varnimi in pravilno progresiranimi vajami.
Športniki z zlomom pogačice običajno popolnoma okrevajo s pravilnim zdravljenjem. S športom lahko nadaljujejo v nekaj mesecih pod natančnim vodstvom specialista fizioterapevta in kineziologa. Če je zlom pogačice slabo rehabilitiran se pogosto razvije v druga sekundarna patološka stanja, kot so posttravmatski artritis, hondromalacija ali sindrom patelofemoralne bolečine (PFBS) in skakalno koleno.
Dislokacije kolena lahko razdelimo na visokohitrostne in nizkohitrostne vzroke nastanka. Visokohitrosti izpahi kolena so običajno posledica agresivne sile, kot so npr. prometne nesreče in naleti v koleno med šprintanjem. V športnih situacijah se sicer pogosto pojavljajo izpahi kolena z nizko hitrostjo.
Pri športnikih pride do izpaha kolena, ko je stopalo položeno na tla ob hitri spremembi smeri ali zvijanju kolena ali ob padcih. To je običajno v športih, kot so nogomet, kolesarjenje, smučanje, gimnastika in skok v daljino.
Simptomi izpaha kolena
Simptomi vključujejo:
- Hitra, akutna oteklina
- Huda bolečina in občutljivost
- Hipermobilna pogačica
- Očitna deformacija kolena
- Izguba občutljivosti ali pulza pod kolenom
Diagnoza in zdravljenje izpaha kolena
Zdravnik po sumu na izpah kolena najprej pregleda distalni srčni utrip, zlasti na stopalu, saj je poškodba žil pogosta pridružena travma pri izpahu kolena. Izvede se rentgenski pregled za oceno obsega poškodbe kosti.
Zdravljenje običajno vključuje repozicioniranje pogačice (premik pogačice nazaj v žleb), operacijo (rekonstrukcija sklepne kapsule) in imobilizacijo sklepa. Izpah kolena se kategorizira kot hujšo poškodbo.
Za popolno sanacijo izpahnjenega kolena je ključna strokovno vodena rehabilitacija. Izpahnjeno koleno redko pridobi enako sposobnost prenašanja obremenitve kot pred poškodbo, vendar je to možno z dobro progresirano specialno vadbo v drugi fazi rehabilitacije.
Kolenske burze so vrečke, napolnjene s tekočino, ki se nahajajo v bližini kolenskega sklepa. Pri pravilnem delovanju pomagajo sklepnim površinam pri nemotenem drsneju in preprečujejo, da bi kostne strukture poškodovale mišice in vezi.
Burzitis v kolenu se pojavi, ko se ena ali več burz razdraži, vname ali poškoduje. Dolgotrajni pritisk, travmatični udarci in ponavljajoči se gibi (npr. tek) lahko povzročijo dražeče trenje, ki povzroči burzitis. Značilno za burzitis je, da se poslabša, če je bil sklep predolgo zadržan v enem položaju.
Simptomi burzitisa
Glavni simptomi vključujejo:
- Začetna ostra ali zbadajoča bolečina, ki ji sledi topa, bolečina
- Oteklina in pordelost na sprednjem delu kolena
- Toplota okoli sklepa
- Bolečina pri klečenju
- Povečano nelagodje po daljšem mirujočem stanju sklepu
- Težave pri iztegovanju ali upogibanju kolena
Diagnoza in zdravljenje burzitisa
Burzitis lahko včasih zamenjamo z nekaterimi drugimi težavami s kolenom, kot so artritis, stresni zlomi in tendonitis.
Za pravilno diagnozo stanja bo fizioterapevt ali zdravnik ortoped opravil temeljito oceno s kliničnimi testi in diferencialno diagnostiko, ki vključuje MRI, rentgen in ultrazvok.
V večini primerov burzitis kolena izgine ob pravilno izvedeni konzervativni rehabilitaciji s fizioterapijo. V nekaterih primerih je lahko hujši in zahteva zdravniško oskrbo, intervencija pa je namenjena predvsem lajšanju simptomov.
Patelarna tendinopatija, imenovana tudi skakalno koleno ali “skakalčevo koleno”, je degenerativna poškodba zaradi prekomerne obremenitve, za katero je značilna bolečina na sprednji strani kolena.
Športniki dobijo tovrstno poškodbo v športih, kjer so pogosti skoki ali pristanki (npr. odbojka, košarka, skok v daljino, tudi nogomet, smučarski skokik in borilni športi). Pojavi se predvsem, ko svoje telo nenadoma izpostavite hitremu povečanju trenažne obremenitve ali pa trenirate na trdih površinah, kot je beton, pri nogometu tudi umetna trava.
Prekomeren mehaničen stres na patelarni ligament povzroči drobne raztrganine v kolagenskih vlaknih in posledično vnetno in bolečo reakcijo na dodatno obremenjevanje.
Skakalno koleno se običajno pojavi postopoma.
Športniki z blagimi do zmernimi simptomi skakalnega kolena pogosto še naprej trenirajo in tekmujejo, kar je mnogokrat usodna napak z vidika uspešnega zdravljenja. Ob prvem pojavu znakov skakalnega kolena je pomembno, da se degenerirana vlakna dobro zacelijo, saj s tem preprečimo ponovne težave. Ob nadaljevanju treningov se vlakna pogosto poškodujejo to stopnje, ko je popolna zacelitev močno omejena in lahko traja od več mesecev do nekaj let.
Značilno za skakalno koleno je, da se ob daljši prisotnosti stanja, simptomi pojavijo vedno hitreje, čas celjenja pa je vedno daljši.
Pogosto za skakalno koleno, je da ne odgovoren pristop v zgonji rehabilitaciji in ob prvem pojavu simptomov povzorči trajno poslabšanje in disfunkcijo.
Simptomi skakalnega kolena
Ssem spadajo:
- Bolečino in občutljivost pod kolenom
- Bolečino, ki se poslabša pri skakanju, pristajanju, teku ali dolgotrajnem sedenju, tudi pri hoji po stopnicah navzdol
- Slabost, togost in šibkost v kolenu
Diagnoza in zdravljenje skakalnega kolena
Za diagnosticiranje je potreben obisk strokovnjaka fizioterapije, ko bo s kliničnimi in motoričnimi testi ocenil ali ovrgel prisotnost tendinopatije. Obisk standarne diagnostike v tem primeru ni vedno zanesljiva metoda in pogosto močno podaljša čas do potrditve prave diagnoze.
Pri patelarni tendinopatiji so značilni bolečinski simptomi na sprednj strani kolena, tik pod kolensko kapsulo – pogačico. Zelo značilen je hiter pojav simptomov po izvedenih motoričnih testih za provokacijo patelarne bolečine.
Skakalno koleno je morda tisto stanje, ki ima od vseh obravnavanih v okviru sodobne zdravstvene stroke največkrat napačno diagnostiko, napačno izvedeno zdravljenje ali predolgo čakalno okno do prave diagnoze. Skakalno koleno je stanje, kjer ima akutno zdravljenje najmanjši učinek na dolgoročno uspešnost, ključna je aplikacija vaj za odpravljanje dejavnikov tveganja, ki so povzročili zagon skakalnega kolena.
Ligamenti so ožiljene vezivne strukture, ki obdajajo sklepe, jim zagotavljajo podporo in strukturo ter nadzor gibanje samega. Poškodbe vezi, se pogosto zgodijo zaradi travmatske športne poškodbe, zaradi katere kolenski sklep postane močno oslabljen in nestabilen. Poškodbe vezi prav tako močno omejujejo gibanje kolena.
Koleno je stabilizirano s 4 glavnimi ligamenti, ki povezujejo stegnenico in golenico:
- Sprednja križna vez (ACL) – vez v središču kolena, ki nadzoruje rotacijo in premikanje golenice naprej.
- Zadnja križna vez (PCL) – vez v središču kolena, ki nadzoruje gibanje golenice nazaj.
- Lateralni kolateralni ligament (LCL) – Ligament, ki je odgovoren za zunanjo stabilnost kolena.
- Medialni kolateralni ligament (MCL) – Ligament, ki je odgovoren za notranjo stabilnost kolena.
Ko je katerikoli od štirih ligamentov poškodovan, je koleno tipično nestabilno v smeri, v kateri ga poškodovani ligament stabilizira.
Obstajajo štirje klinični testi za oceno poškodb ligamentov kolena in sicer: Anterior Dawer Test (za ACL), Posterior Dawer Test (za PCL), Valgus Stress Test (za MCL) in Varus Stress Test (za LCL).
Vrste poškodb kolenskih vezi
- Poškodba ACL – Ruptura, delna ruptura ali nateg vezi zaradi zvina kolena, močnega čelnega potega sklepa naprej, zaradi nenadnega ustavljanja ali spremembe smeri, zaradi nepravilne mehanike skoka in pristanka. ACL poškodba je pogosta v športih, kot so smučanje, košarka, nogomet, odbojka, rokomet in borilni športi.
- Poškodba PCL – je najmočnejša vez v kolenu, ki se lahko raztegne ali raztrga z ostrim, silovitim udarcem v sprednjo stran goleni, pogosto med sprednjim naletom pri nogometu.
- Poškodba LCL – LCL se lahko poškoduje pri aktivnostih, ki vključujejo zvijanje, upogibanje ali hitro spremembo smeri. Ta poškodba je pogosta pri športih kjer prihaja do močnih varusnih obremenitev kolena ali naletov v notranjo stran kolena, npr. pri nogometu.
- Poškodba MCL – pogosto imenovana zvin MCL, je posledica neposrednega udarca v zunanjo stran kolena, nap rimer pri igranju nogometa ali hokeja.
Poškodbe kolenskih vezi imajo naslednje tipične simptome:
- Glasen pok ali škljoc v času poškodbe
- Nenadne in hude bolečine, ki vam preprečujejo, da bi nadaljevali z aktivnostjo po poškodbi
- Črno-modra obarvanost okoli kolena
- Nestabilnost kolena
- Oteklina v prvih 24 urah po poškodbi
- Občutek ohlapnosti v sklepu
- Nezmožnost obremenitve prizadetega sklepa zaradi bolečine
Diagnoza in zdravljenje kolenskih vezi
Za diagnosticiranje poškodbe ligamentov zdravnik začne s fizičnim pregledom in aplikacijo kliničnih testov. Pregledali bodo koleno glede otekline in občutljivosti. Postopek je lahko neprijeten, ker vključuje različne gibe kolen za oceno obsega gibanja in zunanjega pritiska na koleno, izvede se tudi slikovana in rentegnska diagnostika.
Obseg poškodovanosti ligamentov je razvrščen po sistemu ocenjevanja, stopnja I (blaga), stopnja II (zmerna) in stopnja III (huda).
Trajanje zravljenja je odvisno od tipa in resnosti poškodbe, predvsem od obsega poškodovanosti ligamentarnega aparata.
Večina raztrganin kolateralnih ligamentov (LCL in MCL) običajno ne zahteva operacije, dobro izvedena rehabilitacijo s fizioterapijo in kineziologijo je dovolj. V primerih, ko so križne vezi (ACL ali PCL) strgane in raztegnjene preko meja kapacitet, je rekonstrukcija vezi pogosto priporočljiva oblika zdravljenja.
Po rekonstrukciji kolenskih vezi rehabilitacija s fizioterapijo in kineziologijo do popolnega okrevanja običajno traja 6 – 9 mesecev.
Naročite se na rehabilitacijo kolena
Sindrom iliotibialnega trakta
Iliotibialni trakt ali iliotibialni trak (ITB) je debel pas fascije, ki poteka vzdolž zunanje dolžine vašega stegna do vrha golenice. Sestavljen je iz gostega vlaknastega vezivnega tkiva, ki sega od kolčnega sklepa in se narašča na lateralni strani vašega kolena .
ITB in z njim povezane mišice delujejo tako, da iztegnejo, abducirajo in bočno zasukajo vaš bok.
Sindrom iliotibialnega traku velja za netravmatsko poškodbo zaradi prekomerne obremenitve, ki je povezana z osnovno šibkostjo mišic abduktorja kolka. Preobremenitev je posledica ponavljajočega se upogibanja in iztegovanja kolena, ki povzroča bolečino na zunanji strani kolena, običajno pri kolesarjih in tekačih. Povezan je tudi z drugimi dejavnostmi, kot so hokej, plavanje, pohodništvo, košarka in nogomet.
Simptomi sindroma iliotibialnega trakta vključujejo
- Bolečina in/ali občutljivost pri palpaciji zunanjega dela kolena
- Dolgotrajna bolečina po vadbi
- Občutek klikanja na zunanji strani kolena
- Toplota in pordelost okoli zunanje strani kolena
Diagnoza in zdravljenje iliotibialnega trakta
Diagnoza se postavi na podlagi zdravstvene anamneze, ki podrobno opisuje vaše zdravstvene težave in trenutne simptome. To bo vključevalo tudi fizični pregled in temeljito oceno obsega gibanja in moči vaših kolen, kar naredi strokovnjak fizioterapije.
Z uporabo določenih kliničnih testov lahko fizioterapevt razlikuje med sindromom iliotibialnega trakta in drugimi možnimi vzroki za bolečino v kolenu (npr. osteoartritis, raztrganina meniskusa).
Za uspešno zdravljenje je treba za nekaj časa omejiti provokativno aktivnost npr. tek, da zmanjšamo draženje bolečine, preprečimo nadaljnje poškodbe in omogočimo, da se koleno popolnoma zaceli. V akutni fazi se izvaja instrumentalna fizioterapija v nadaljevanju pa se s kineziološkimi vajami odpravi dejavnike tveganja, ki so povzročili nastanek poškodbe iliotibialnega trakta oz. sindroma ITB.
Večina pacientov si opomore od sindroma iliotibialnega traka v obdboju 12 tednov, vendar običajno traja več mesecev, da se vrnejo v polno tekmovalno aktivnost brez bolečin.
Meniskus je hrustančna blazinica v obliki polmeseca v kolenu, ki deluje kot blažilec vertikalnih sil. Raztrganine meniskusa veljajo za zelo pogosto poškodbo kolena in so posledica nenadnega zasuka ali znatne travme, zlasti v športnih okoliščinah.
Poškodba meniskusa se lahko pojavi samostojno ali v kombinaciji s pridruženimi poškodbami vezi. Poškodbe meniskusov so lahko od lažjih do obsežnih, odvisno od obsega poškodovanosti tkiva.
Simptomi poškodovanega meniskusa vključujejo
- Lokalizirana bolečina na medialni ali lateralni strani kolena
- Občutki zaklepanja in klikanja kolena
- Zakasnelo občasno otekanje kolena
Diagnoza in zdravljenje meniskusa
Raztrgan meniskus se diagnosticira na podlagi temeljite anamneze in klinične pregleda. Za potrditev diagnoze je potrebno opraviti slikovne preiskave, kot so MRI, rentgen ali tudi artroskopski pregled.
Takojšnje zdravljenje poškodb meniskusa vključuje R.I.C.E.R. metoda (počitek, led, kompresija, dvig, in napotitev k strokovnjaku rehabilitacije).
Pomembno je, da se ta protokol upošteva le v 48-72 urah predvsem za zmanjšanje bolečine in kot managament akutnega post travmatskega stanja do obiska zdravniške oskrbe.
Do obiska zdravniške oskrbe uporabimo tudi protokol No HARM – brez segrevanja, brez alkohola, brez teka ali aktivnosti in brez masaže. S tem pomagamo zmanjšati otekanje in krvavitev poškodovanega kolena
S fizikalno terapijo oz. fizioterapijo je mogoče okrepiti mišice okoli kolen in nog ter tako zgraditi stabilnost in podporo kolenskim sklepom. Pacient bo morda moral nositi opornico za koleno, ki je posebej zasnovana za podporo poškodbi meniskusa. Indikacija za operativni poseg je mehanični simptom v obliki zatikanja kolena, ki med rehabilitacijo ne izgine in omejuje normalno funkcijo kolena.
Rehabilitacija meniskusa je možna s operativnim ali konservativnim pristopom fizioterapije. Odvisno od obsega poškodbe meniskusa. Športniki se po poškodbi meniskusa in uspešno izvedeni rehabilitaciji lahko vrnejo in tekmujejo v svojih športih. Ključen del rehabilitacije poškodbe meniksusov športnikov je izgradnja močne preventivne baze za preprečitev ponovnih poškodb meniskusa, ki lahko rezultatirajo v degeneracji hrustančnih površin.
Poškodbe kolena - zaključek
S tem znanjem upamo, da boste postali uspešni pri preprečevanju in odpravljanju simptomov poškodb kolenskega sklepa. Predvsem ob poškodbi ne čakajte in obiščite strokovnjaka, ki bo podal pravilno diagnozo. Ne čakajte, da se poškodba kolena poslabša in ne dovolite, da vam bolečina omeji športno zmogljivost.
Naročite se na rehabilitacijo kolena
