Napredne metode zdravljenja sklepnih poškodb so v zadnjih letih naredile pomemben premik k manj invazivnim posegom. Med najpogosteje izvedenimi naprednimi operativnimi posegi je artroskopija ena najpogosteje uporabljenih.
Artroskopija je diagnostično-terapevtski kirurški postopek, pri katerem kirurg s pomočjo majhnih rezov, kamere in finih instrumentov neposredno dostopa do notranjosti sklepa. Zaradi natančnosti in manjšega poškodovanja tkiv artroskopija v primerjavi z operacijami odprtega tipa skrajša čas okrevanja in pospeši proces rehabilitacije, kar omogoča hitrejšo vrnitev k vsakodnevnim aktivnostim.
K artroskopiji zdravniki običajno napotijo posameznike z okvarami meniskusa, poškodbami hrustanca, utesnitvenimi sindromi, ponavljajočimi se izpahi ali vnetnimi spremembami v sklepu, pri katerih konzervativno zdravljenje ne prinese zadostnega izboljšanja stanja.
Postopek daje kirurgu možnost, da v eni operaciji postavi natančno diagnozo in izvede potrebne posege, kar zmanjša potrebo po novi, obsežnejši operaciji in omogoča učinkovitejšo obnovo sklepne funkcije. Uspešno povrnitev polne gibalne funckije po artroskopskem posegu omogoča ciljno vodena rehabilitacija, ki je usmerjena v povrnitev ustrezne gibljivosti in stabilnost sklepa ter izboljšanje mišične moči in obremenilne kapacitete.
V nadaljevanju članka bomo podrobneje predstavili kaj je artroskopija, na katerih sklepih se najpogosteje izvaja, kateri postopki se uporabljajo za postavitev diagnoze ter kako potekata artroskopski poseg in rehabilitacija po posegu.
Kaj je artroskopija in v katerih primerih se izvaja?
Artroskopija predstavlja minimalno invazivno kirurško tehniko, pri kateri kirurg skozi drobne kožne reze v sklep ustavi kamero (artroskop) in specializirane instrumente za diagnostiko ter zdravljenje različnih znotrajsklepnih sprememb.
Uporaba omenjenih instrumentov daje možnost za neposreden vpogled v sklepne strukture, kot so hrustanec, meniskusi, ligamenti, sinovijo in hkrati omogoča natančno izvedbo terapevtskih posegov brez obsežnega odprtega reza.
Postopek se izvaja predvsem pri poškodbah ali degenerativnih spremembah, ki povzročajo bolečine, utesnitve ali izgubo funkcije in pri katerih konzervativno zdravljenje ni več učinkovito. Odločitev za artroskopski poseg je pogosta, kadar so prisotne lezije meniskusa, poškodbe labruma, utesnitveni sindromi, sinovitisi, poškodbe hrustanca ali ponavljajoče se nestabilnosti sklepa.
Ker artroskopija omogoča hitro diagnostiko in hkratno korekcijo patoloških sprememb, se uporablja kot metoda izbora pri posameznikih, ki potrebujejo učinkovito, natančno in čim manj obremenjujočo operativno obravnavo.
Na katerih sklepih se najpogosteje izvaja artroskopira?
Artroskopija se najpogosteje izvaja na kolenu za namen zdravljenja poškodb meniskusa, hrustanca, križnih vezi in sinovitisa. Zelo pogosta je tudi na ramenskem sklepu, saj omogoča učinkovito obravnavo poškodovanega labruma, utesnitvenega sindroma in nestabilnosti.
V zadnjih letih se vse pogosteje uporablja tudi na kolku, kjer se z artroskopijo zdravijo femuroacetabularna utesnitev (FAI), raztrganine labruma in zgodnje hrustančne spremembe. Prav tako je rutinska metoda pri posegih na gležnju, zapestju in komolcu, kjer je potrebna natančna obravnava mehanskih utesnitev, degenerativnih sprememb, sinovitisa ali poškodovanih vezi.
Artroskopija se vse pogosteje izvaja na različnih sklepih spodnjega ali zgornjega uda, saj zdravnikom omogoča natančen vpogled v strukturno integriteto sklepa z manjšimi poškodbami mehkih tkiv, posameznikom pa krajše okrevanje in boljšo funkcionalno obnovo.
Predoperativna diagnostika in priprava na poseg
Pred artroskopskim posegom je ključnega pomena natančna diagnostična ocena, ki omogoča jasno razumevanje obsega poškodbe ter izbiro najprimernejše metode zdravljenja.
Predoperativna diagnostika običajno vključuje kombinacijo kliničnega pregleda, slikovnih preiskav (RTG, UZ, MR) ter specialnih testov, ki ocenijo sklepno stabilnost in stanje mehkih tkiv. S celostnim diagnostičnim pregledom se lahko loči med različnimi vrstami poškodb, izključi sistemske bolezni in natančno načrtuje potek artroskopske operacije.
Priprava na poseg zajema tudi oceno splošnega zdravstvenega stanja, kamor spadajo laboratorijske preiskave, EKG ter po potrebi dodatni pregledi, še posebej pri osebah z več kroničnimi boleznimi. Oseba prejme jasna navodila glede uporabe zdravil, prehrane in telesne aktivnosti pred operacijo, priporoča se tudi predoperativna vadba za ohranjanje mišične moči in gibljivosti.
Znanstvene študije kažejo, da dobro izvedena predoperativna priprava zmanjša pojavnost pooperativnih zapletov za več kot 30 % ter skrajša čas rehabilitacije v povprečju za 1 do 3 tedne, kar pomembno vpliva na končni funkcionalni izid!
Artroskopski poseg poteka v več jasno opredeljenih korakih, pri čemer kirurg skozi drobne kožne reze uvede kamero (artroskop) in specializirane inštrumente, s katerimi lahko natančno pregleda in zdravi poškodbe znotraj sklepa. Prvi del posega vključuje uvedbo tekočine v sklep, kar omogoči boljšo vidljivost, nato pa sledi sistematičen pregled sklepnih struktur – hrustanca, vezi, meniskov ali drugih mehkih tkiv, odvisno od obravnavanega sklepa.
Ko je obseg poškodbe potrjen, kirurg izvede terapevtske manevre, kot so glajenje aliodstranitev poškodovanega hrustanca, rekonstrukcija vezi ali šivanje meniskusa. Zaradi visoke natančnosti instrumentov je poškodba okoliških tkiv minimalna, kar omogoča hitrejše celjenje in manj bolečin pri posegu.
Na koncu posega se reze zapre z enim do dvema šivoma. Po zaključeni operaciji se na operirano področje namesti kompresijski povoj, čezenj pa hladilna obloga, s čimer se poskrbi za lajšanje bolečin in obvladovanje obsega otekline. V večini primerov artroskopskih operacij je pomembno je, da se oseba čim prej mobilizira v skladu z navodili zdravstvenega osebja, saj zgodnje, varno gibanje zmanjšuje tveganje za togost sklepa in pospeši rehabilitacijo.
Rehabilitacija po artroskopiji
Rehabilitacija po artroskopiji poteka postopno in temelji na natančno določenih kriterijih, ki upoštevajo vrsto operacije, obravnavani sklep ter celotno zdravstveno stanje posameznika. Namen zgodnjega obdobja okrevanja je zagotoviti optimalne pogoje za celjenje tkiv in preprečiti zaplete, kot so prekomerna oteklina, pretirano omejen obseg gibanja ali nastanek neželenih adhezij. Prvi dnevi po posegu so zato namenjeni predvsem zaščiti operiranega področja, nadzoru bolečine ter ohranjanju funkcije.
V prvi fazi rehabilitacije, ki običajno traja od nekaj dni do dveh tednov po artroskopiji, v Medicofit kliniki – fizioterapija v Ljubljani, uvajamo nežno pasivno ali asistirano razgibavanje operiranega sklepa, pri čemer natančno sledimo omejitvam, ki jih določi kirurg. Izvajamo tehnike za zmanjšanje otekline, vzdržujemo gibljivost ter skrbimo za zgodnjo mobilizacijo z aktivnimi vajami, kar pomembno zmanjšuje tveganje za atrofijo mišic in trombotične zaplete.
Strukturiran program celostne rehabilitacije po artroskopskem posegu je nujen za povrnitev polne gibalne funkcije. Za dolgoročno uspešnost zdravljenja se priporoča izvedba rehabilitacije pod nadzorom specialista fizioterapije.
Druga faza rehabilitacije običajno zajema obdobje med drugim in šestim tednom, ko imajo mehka tkiva že osnovno natezno toleranco in je možen nadzorovan prehod v aktivno gibanje. V tem obdobju postopno vzpostavljamo aktivni obseg gibanja in uvajamo osnovne funkcionalne naloge.
Terapevtske vaje so usmerjene v začetno krepitev mišičja,obnovitev nevromuskularnega nadzora, propriocepcije in temeljnih vzorcev gibanja, ki so zaradi bolečin ali predoperativnih omejitev pogosto moteni. Pri vsakem napredovanju upoštevamo objektivne kriterije, kot sta kakovost izvedbe in odsotnost vnetnih odzivov.
Tretja faza rehabilitacijese začne, ko je sklep stabilen, bolečina pod nadzorom in obseg gibanja primeren za večje obremenitve. V tem obdobju postopno povečamo intenzivnost in kompleksnost vaj, uvajamo začetne ekscentrične vaje in vaje v zaprti kinetični verigi. V tej fazi smo ciljno usmerjeni na ponovno vzpostavitev normalnega vzorca hoje, dvigovanja ali drugih specifičnih aktivnosti.
Po izvedenih ramenskih in kolčnih artroskopijah je poudarek na kontroli in stabilizaciji trupa, pri kolenskih artroskopijah pa na obnavljanju simetrične obremenitve in dinamične stabilnosti. Napredek ni časovno pogojen, temveč temelji na doseženih merilih, ki potrjujejo pripravljenost za naslednjo fazo.
Zaključna fazarehabilitacije je namenjena pripravi na vrnitev k zahtevnejšim obremenitvam, bodisi rekreativnim, športnim ali delovnim. To vključuje napredno kineziološko vadbo za koordinacijo, moč, agilnost in vzdržljivost, pri čemer je cilj, da zmanjšamo tveganje za ponovne poškodbe ter vzpostavimoučinkovite gibalne vzorce. V tej fazi izvedemo specifično testiranje, s katerim objektivno ocenimo pripravljenost na polno obremenitev.
Tako znanstvena literatura, kot tudi klinična praksa dokazujeta, da kriterijsko vodeno vračanje pomembno zmanjša možnost ponovitev težav v primerjavi s časovno omejenimi protokoli.
Možni zapleti in pričakovani dolgoročni izidi
Čeprav gre za minimalno invaziven poseg, se lahko po izvedeni artroskopiji pojavijo zapleti, kot so lokalne okužbe, oteklina, začasne omejitve gibanja, v redkih primerih pa tudi poškodbe živcev. Ustrezna medicinska obravnava in nadzorovan rehabilitacijski program znatno zmanjšujeta tveganje za sekundarne komplikacije.
Ob izvedbi celostne in strokovne fizioterapevtske rehabilitacije po artroskopskem posegu več kot 85 % oseb doseže zadovoljivo funkcionalno gibljivost, zmanjšanje bolečine in se lahko vrne k svobodnemu izvajanju vsakodnevnih aktivnosti v treh do šestih mesecih po posegu.
Naročite se na fizioterapevtsko zdravljenje
Viri in literatura
Barlow, T. in Plant, C. E. (2015). Why we still perform arthroscopy in knee osteoarthritis: a multi-methods study. BMC Musculoskeletal Disorders, 16(1), 85. https://doi.org/10.1186/s12891-015-0537-y
Carr, A. J., Price, A. J., Glyn-Jones, S. in Rees, J. L. (2015). Advances in arthroscopy—indications and therapeutic applications. Nature Reviews Rheumatology, 11(2), 77–85. https://doi.org/10.1038/nrrheum.2014.174
Friberger Pajalic, K., Turkiewicz, A. in Englund, M. (2018). Update on the risks of complications after knee arthroscopy. BMC Musculoskeletal Disorders, 19(1), 179. https://doi.org/10.1186/s12891-018-2102-y
Miclaus, R., Necula, R. D., Samota, I. in Roman, N. (2019). Physical Rehabilitation before and after Arthroscopy. Bulletin of the Transilvania University of Brasov. Series VI: Medical Sciences, 15–22. https://doi.org/10.31926/but.ms.2019.61.12.2.2
