Dolgotrajne mišične bolečine, občutek zategnjenosti in omejena gibljivost so pogost razlog za zmanjšano delovno in gibalno učinkovitost, še posebej kadar se težave pojavljajo brez jasne poškodbe – pogosto gre za miofascialni bolečinski sindrom.
Miofascialni bolečinski sindrom je kronično mišično-skeletno stanje, za katero so značilne lokalno boleče točke v mišicah (miofascialne prožilne točke), ki povzročajo bolečino na mestu pritiska ali v oddaljenih predelih telesa.
Do nastanka sindroma najpogosteje pride zaradi dolgotrajnih statičnih obremenitev, ponavljajočih se gibov, nepravilne telesne drže ali mišičnih neravnovesij. Pomembno vlogo imajo tudi psihofizični stres, pomanjkanje regeneracije ter predhodne poškodbe, ki vodijo v vztrajen mišični spazem in zmanjšano prekrvavljenost prizadetega tkiva.
Učinkovito obvladovanje miofascialnega bolečinskega sindroma zahteva ciljno usmerjeno obravnavo, ki presega zgolj lajšanje simptomov. Strokovno vodena fizioterapija omogoča sproščanje miofascialne napetosti, normalizacijo mišične funkcije ter odpravljanje vzrokov, ki vodijo v ponavljajoče se preobremenitve.
Ta članek bo pojasnil kako je s pravočasno in ustrezno obravnavo mogoče pomembno zmanjšati bolečino, izboljšati gibljivost ter dolgoročno povrniti kakovost gibanja in vsakodnevnega delovanja!
Najpogostejši vzrok miofascialnega bolečinskega sindroma je dolgotrajna preobremenitev mišic, ki nastane zaradi ponavljajočih se gibov ali vztrajanja v statičnih položajih. Takšne obremenitve vodijo v lokalno mišično utrujenost, zmanjšano prekrvavljenost in nastanek prožilnih točk.
Pomembno vlogo imajo tudi nepravilna telesna drža, mišična neravnovesja ter spremenjeni gibalni vzorci, zlasti v vratno-ramenskem in ledvenem predelu. K razvoju sindroma prispevajo še nezadostna regeneracija, nenadne spremembe intenzivnosti obremenitev ter predhodne poškodbe.
Dejavniki tveganja
Povečano tveganje imajo posamezniki, ki sopri delu ali vsakodnevnih dejavnostih dolgotrajno izpostavljeni statičnim obremenitvam, kot so sedeče delo, delo za računalnikom ali ponavljajoči se ročni gibi. Med ogrožene sodijo tudi osebe z nizko stopnjo telesne aktivnosti ali neustrezno telesno pripravljenostjo.
Dejavniki tveganja vključujejo tudi kronični stres, motnje spanja ter dolgotrajno izpostavljenost mrazu ali vibracijam. Pogosteje se miofascialni bolečinski sindrom pojavlja pri posameznikih s preteklimi mišično-skeletnimi poškodbami, saj spremenjeni gibalni vzorci povečujejo mišično napetost in obremenitev.
Razumevanje vzrokov in dejavnikov tveganja je ključno za pravočasno prepoznavanje značilnih simptomov, s katerimi se miofascialni bolečinski sindrom najpogosteje izrazi!
Značilni simptomi
Bolečina v mišicah je najpogostejši in najbolj izrazit simptom miofascialnega bolečinskega sindroma. Običajno je lokalizirana v predelu prožilnih točk, lahko pa se širi tudi v oddaljene predele, kar povzroča občutek neprijetne razpršene bolečine.
Poleg bolečine se pogosto pojavljata mišična togost in omejena gibljivost, ki omejujeta vsakodnevne aktivnosti ali športne gibe. Osebe pogosto opisujejo občutek napetosti, utrujenosti mišic ali preskakovanja mišičnih vlaken ob gibanju.
Pri nekaterih posameznikih so prisotni tudi spremljajoči simptomi, kot so občutljivost na pritisk, lokalni mišični krči ali spremembe v mišičnem tonusu. Ti znaki pogosto vodijo v spremembe drže in kompenzacijske gibalne vzorce, kar lahko dodatno poslabša stanje.
Diagnoza miofascialnega bolečinskega sindroma temelji na kliničnem pregledu, ki vključuje palpacijo bolečih prožilnih točk, oceno mišične funkcije in anamnezo simptomov. Slikovne metode se običajno uporabljajo le za izključitev drugih mišično-skeletnih ali nevroloških vzrokov bolečine.
Primarno zdravljenje je konzervativno. Kirurški posegi so izjemno redki in se izvajajo le ob prisotnosti sočasnih patologij, ki jih konzervativna obravnava ne rešuje.
Fizioterapevtsko obravnavo v Medicofit kliniki usmerjamo v zmanjšanje miofascialne napetosti in bolečine ter vzpostavitev pravilnih gibalnih vzorcev. Prožilne točke ciljano obravnavamo s specialnimi manualnimi tehnikami, medtem ko normalizacijo mišične funkcije dosežemo z napredno terapevtsko vadbo, ki vključuje krepitvene in raztezne vaje, kakor tudi vaje za izboljšanje mobilnosti prizadetih področij.
Protibolečinske in biostimulativne instrumentalne metode, kot sta TECAR terapija ali terapija z udarnimi valovi, se uporabljajo le kot podpora, medtem ko je dolgoročni uspeh odvisen od aktivnega, ciljno usmerjenega pristopa in rednega izvajanja predpisanih vaj.
Prognoza in trajanje rehabilitacije
Pri miofascialnem bolečinskem sindromu je prognoza zelo dobra, še posebej ob zgodnji diagnozi in ustrezni fizioterapevtski obravnavi. Zgodnje ukrepanje zmanjša tveganje za kronične težave in ponavljajoče se simptome, kar omogoča hitrejšo obnovo funkcionalnosti mišic in gibalnih vzorcev.
Rehabilitacija običajno traja več tednov, odvisno od resnosti simptomov in prisotnosti sočasnih mišično-skeletnih obremenitev. Ciljno usmerjena strokovna obravnava omogoča relativno hitro zmanjšanje bolečine in postopno vrnitev k vsakodnevnim aktivnostim.
Dosledna izvedba individualiziranega programa terapevtske vadbe pomembno zmanjšuje tveganje za ponovitve težav.
Naročite se na fizioterapevtsko zdravljenje
Viri in literatura
Galasso, A., Urits, I., An, D., Nguyen, D., Borchart, M., Yazdi, C., Manchikanti, L., Kaye, R. J., Kaye, A. D., Mancuso, K. F. in Viswanath, O. (2020). A Comprehensive Review of the Treatment and Management of Myofascial Pain Syndrome. Current Pain and Headache Reports, 24(8), 43. https://doi.org/10.1007/s11916-020-00877-5
Segura-Pérez, M., Hernández-Criado, M. T., Calvo-Lobo, C., Vega-Piris, L., Fernández-Martín, R. in Rodríguez-Sanz, D. (2017). A Multimodal Approach for Myofascial Pain Syndrome: A Prospective Study. Journal of Manipulative and Physiological Therapeutics, 40(6), 397–403. https://doi.org/10.1016/j.jmpt.2017.06.001
Urits, I., Charipova, K., Gress, K., Schaaf, A. L., Gupta, S., Kiernan, H. C., Choi, P. E., Jung, J. W., Cornett, E., Kaye, A. D. in Viswanath, O. (2020). Treatment and management of myofascial pain syndrome. Best Practice & Research Clinical Anaesthesiology, 34(3), 427–448. https://doi.org/10.1016/j.bpa.2020.08.003