Bolečina v tetivah je ena najpogostejših težav tako pri športno aktivnih posameznikih kot pri ljudeh, ki so izpostavljeni dolgotrajnim ponavljajočim se obremenitvam pri delu ali v vsakdanjem življenju, pri čemer se pogosto razvije tendinopatija.
Tendinopatija je degenerativno-funkcionalna motnja tetive, ki je posledica nesorazmerja med obremenitvijo in sposobnostjo tetive za prilagajanje, kar vodi v mikropoškodbe in postopno slabšanje mehanskih lastnosti tetivnega tkiva. Značilni simptomi tendinopatije so lokaliziranabolečina, zmanjšana zmogljivost in strukturne spremembe tkiva, brez nujno prisotnega akutnega vnetja.
K nastanku prispevajo tako nenadne spremembe v intenzivnosti telesne aktivnosti kot tudi dolgotrajna ponavljajoča se gibanja, neustrezna biomehanika, starostne spremembe in sistemski dejavniki.
Sodobno zdravljenje tendinopatije ne temelji več zgolj na lajšanju bolečine, temveč na postopni obnovi funkcije tetive in izboljšanju njene obremenilne kapacitete. Uspešno obvladovanje težav zahteva natančno načrtovan rehabilitacijski pristop, pri katerem se obremenitve prilagajajo stanju tkiva in posameznikovim funkcijskim zmožnostim, s ciljem dolgoročne povrnitve gibljivosti, moči in zmogljivosti.
Ta članek ponuja pregled vzrokov, značilnih simptomov in sodobnih načinov zdravljenja tendinopatije ter poudarja pomen ciljno usmerjene rehabilitacije pri preprečevanju ponovitev in doseganju trajnega funkcionalnega okrevanja!
Tendinopatija označuje skupino kroničnih okvar tetiv, pri katerih pride do bolečine, zmanjšane funkcije in strukturnih sprememb tkiva, brez značilnih znakov akutnega vnetja. Gre predvsem za degenerativen proces, pri katerem se poruši ravnovesje med obremenitvijo tetive in njeno sposobnostjo prilagajanja ter obnove, kar vodi v mikropoškodbe kolagenskih vlaken in postopno slabšanje mehanskih lastnosti tetive.
Do nastanka tendinopatije najpogosteje pride zaradi ponavljajočih se ali prekomernih obremenitev, zlasti kadar se intenzivnost, pogostost ali vrsta aktivnosti povečajo prehitro. Pomembno vlogo imajo tudi biomehanske nepravilnosti, mišična neravnovesja, neustrezna tehnika gibanja, starostne spremembe tkiva ter sistemski dejavniki, kot so presnovne bolezni ali slaba prekrvavitev.
Kombinacija omenjenih dejavnikov vodi v upočasnjeno regeneracijo tetive in postopno kopičenje mikropoškodb, ki se klinično izražajo kot bolečina in funkcijska omejitev.
Najpogostejše vrste tendinopatij
V klinični praksi se tendinopatije najpogosteje pojavljajo na tetivah, ki so izpostavljene velikim mehanskim obremenitvam in ponavljajočim se gibom. Med najpogostejšimi je Ahilova tetiva, kjer se tendinopatija pogosto razvije pri tekačih in rekreativnih športnikih zaradi ponavljajočih se obremenitev in omejene prekrvavitve tetive. Stanje je strokovno poimenovano ahilarna tendinopatija.
Pogosta je tudi patelarna tendinopatija ali skakalno koleno, značilna za športe z veliko poskoki in hitrimi spremembami smeri. Med pogostejše sodijo še tendinopatije glutealnih tetiv v predelu kolka, ki se pogosto kažejo z bolečino na zunanji strani kolka in pomembno vplivajo na hojo ter ležanje na prizadeti strani.
V zgornjem delu telesa se pogosto srečujemo s tendinopatijami rotatorne manšete, zlasti tetive supraspinatusa, kjer so težave povezane s ponavljajočimi se gibi nad glavo, slabo stabilnostjo lopatice in ostalimi degenerativni spremembami. Zelo razširjena je tudi lateralna epikondialgija komolca ali teniški komolec, ki se pojavlja tako pri športnikih kot pri osebah z enostranskimi ponavljajočimi se obremenitvami pri vsakdanjem delu.
Dejavniki tveganja in mehanizmi preobremenitve tetiv
Tendinopatija se najpogosteje razvije kot posledica neravnovesja med obremenitvijo tetive in njeno sposobnostjo prilagajanja. Ključni mehanizem predstavlja ponavljajoča se ali prehitra stopnjevana mehanska obremenitev, pri kateri tetiva nima dovolj časa za regeneracijo. To vodi v mikropoškodbe kolagenskih vlaken, moteno strukturo tetive in postopno zmanjšanje njene obremenilne kapacitete, brez izrazitih znakov klasičnega vnetja.
Med izrazitejše dejavnike tveganja za razvoj tendinopatije sodijo:
nenadne spremembe v obsegu ali intenzivnosti aktivnosti,
neustrezna tehnika gibanja,
slaba mišična kontrola in
stabilnost sosednih sklepov.
K razvoju tendinopatij prispevajo tudi biomehanski dejavniki, kot so omejena gibljivost, mišična neravnovesja, nepravilna poravnava sklepov in neustrezna obutev.
Poleg lokalnih dejavnikov imajo pomembno vlogo tudi sistemski dejavniki, kot so starost, presnovne bolezni, hormonske spremembe in zmanjšana prekrvavitev tetiv, ki dodatno omejujejo sposobnost tkiva za prilagoditev in celjenje,
Tendinitis, tendinoza, tenosinovitis – kako se stanja med seboj razlikujejo?
Čeprav se izrazi tendinitis, tendinoza in tenosinovitis pogosto uporabljajo za opisovanje osnovnega vzroka za razvoj tendinopatije, gre za različna patološka stanja, ki se razlikujejo po mehanizmu nastanka in dogajanju v tkivu.
Tendinitis označuje akutno vnetno stanje tetive, ki je običajno posledica nenadne preobremenitve ali mikrotravme. Zanj so značilni znaki vnetja, kot so bolečina, povišana lokalna toplota, oteklina in včasih rdečina, stanje pa se praviloma dobro odziva na kratkotrajno razbremenitev in usmerjeno rehabilitacijo.
Tendinoza predstavlja kronično degenerativno spremembo tetive brez prisotnosti klasičnega vnetja. Zanjo so značilne strukturne spremembe kolagenskih vlaken, zmanjšana mehanska odpornost in slabša sposobnost celjenja. Pogosto se razvije kot posledica dolgotrajne preobremenitve ali neustrezno zdravljenega tendinitisa.
Tenosinovitis pa pomeni vnetje tetivne ovojnice, kar je pogostejše pri tetivah, ki potekajo skozi ozke anatomske kanale, na primer v predelu zapestja ali gležnja. Klinično se lahko kaže z bolečino, oteklino in občutkom pokanja ali drsenja pri gibanju, zdravljenje pa je usmerjeno v zmanjšanje draženja ovojnice in postopno obnovo normalnega drsenja tetive.
Diagnoza in zdravljenje
Diagnoza
Diagnoza tendinopatije temelji na natančni klinični oceni, ki vključuje anamnezo, funkcionalni pregled in provokacijske teste za prizadeto tetivo. Strokovnjak ob tem presoja vzorec bolečine, obremenitve, ki simptome izzovejo, ter morebitne dejavnike tveganja, kot so ponavljajoči se gibi ali nenadne spremembe intenzivnosti aktivnosti.
Slikovne preiskave imajo dopolnilno vlogo. Diagnostični ultrazvok omogoča oceno strukture tetive, zadebelitev, nehomogenosti in morebitne degenerativne spremembe, magnetna resonanca pa se uporablja predvsem pri dolgotrajnih ali nejasnih primerih ter ob sumu na delne rupture.
Pri večini tendinopatij ne gre za klasično vnetno stanje, zato je razumevanje degenerativne narave bolezni ključno za izbiro ustreznega zdravljenja.
Zdravljenje
Primarna oblika zdravljenja je konzervativna in temelji na postopnem obremenjevanju tetive. V okviru fizioterapevtskega zdravljenja obravnavamo tendinopatije s ciljno usmerjenimi terapevtskimi vajami, ki vključujejo ekscentrično vadbo, kasneje pa tudi pliometične elemente, odvisno od lokacije in stopnje prizadetosti tetive.
Z režimom progresivne vadbe spodbujamo preoblikovanje kolagenskih vlaken, izboljšujemo obremenilno kapaciteto tetive in zmanjšujemo bolečino. Pomemben del obravnave je tudi učenje pravilnega obremenjevanja, prilagoditev vadbenih ali delovnih navad ter korekcija biomehanskih dejavnikov, kot so mišična neravnovesja ali nepravilni gibalni vzorci.
Instrumentalne terapije, kot so udarni valovi, TECAR terapija ali druge protibolečinske metode se lahko uporabljajo kot podporni ukrep za obvladovanje simptomov, vendar ne nadomeščajo aktivne rehabilitacije.
Pri kroničnih oblikah tendinopatije se lahko v zdravljenje vključijo tudi druge metode, kot so injekcije (npr. PRP), ortopedski pripomočki ali redkeje operativni posegi, vendar šele po izčrpanju konzervativnih možnosti.
Sodobni rehabilitacijski pristop obravnavanja tendinopatij temelji na dolgoročni, individualno prilagojeni fizioterapiji, katere cilj ni le odprava bolečine, temveč predvsem povrnitev funkcionalne zmogljivosti tetive in zmanjšanje tveganja za ponovitev težav.
Vloga fizioterapije pri dolgoročnem okrevanju tetiv
Dolgoročno okrevanje tetiv temelji na strukturirani rehabilitaciji, ki spodbuja postopno prilagajanje tetivnega tkiva na obremenitev in hkrati obravnava dejavnike, ki so prispevali k nastanku tendinopatije.
V kliniki Medicofit obravnavamo tendinopatije z individualno prilagojenimi programi progresivne vadbe, pri katerih postopno povečujemo obremenitev tetive, izboljšujemo mišično moč, gibljivost in nadzor gibanja ter pacienta vodimo k varni vrnitvi k vsakodnevnim ali športnim aktivnostim.
Pomemben del obravnave je tudi edukacija o pravilnem doziranju obremenitev in preventivnih ukrepih, med katerimi je najpomembnejša strukturirana vadba.
Znanstvene študije kažejo, da strukturiran rehabilitacijski program pri tendinopatijah vodi do klinično pomembnega izboljšanja bolečine in funkcije pri približno 70-90 % oseb v obdobju 3 do 6 mesecev. To potrjuje ključen pomen strokovno vodene fizioterapije pri trajnem okrevanju tetiv!
Naročite se na fizioterapevtsko zdravljenje
Viri in literatura
Federer, A. E., Steele, J. R., Dekker, T. J., Liles, J. L. in Adams, S. B. (2017). Tendonitis and Tendinopathy: What Are They and How Do They Evolve? Foot and Ankle Clinics, 22(4), 665–676. https://doi.org/10.1016/j.fcl.2017.07.002
Millar, N. L., Silbernagel, K. G., Thorborg, K., Kirwan, P. D., Galatz, L. M., Abrams, G. D., Murrell, G. A. C., McInnes, I. B. in Rodeo, S. A. (2021). Tendinopathy. Nature Reviews Disease Primers, 7(1), 1. https://doi.org/10.1038/s41572-020-00234-1
Scott, A., Backman, L. J. in Speed, C. (2015). Tendinopathy: Update on Pathophysiology. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 45(11), 833–841. https://doi.org/10.2519/jospt.2015.5884
von Rickenbach, K. J., Borgstrom, H., Tenforde, A., Borg-Stein, J. in McInnis, K. C. (2021). Achilles Tendinopathy: Evaluation, Rehabilitation, and Prevention. Current Sports Medicine Reports, 20(6), 327. https://doi.org/10.1249/JSR.0000000000000855
