Nestabilno zapestje je patološko stanje za katerega je značilna izguba normalne funkcije zapestja zaradi nepravilnega položaja zapestnih kosti in/ali radioulnarnega sklepa. Za nestabilno zapestje so skozi daljši čas značilne omejitve v obsegu gibanja in mobilnosti, v kolikor se stanje ne zdravi s primerno vadbeno rehabilitacijo pacient nosi tveganje za degenerativni radiokarpalni ali interkarpalni artritis, kronične bolečine ter trajno disfunkcijo dlani.
Vzrok nestabilnega zapestja je pogosto predhodna travmatična poškodba, ki povzroči spremembe v ligamentarni strukturi zapestja in pridružene mikropoškodbe vezivnega tkiva. Kronično oslabljeni ligamenti zapestja vodijo do težav s stabilnostjo sklepa. Pogost povzročitelj nestabilnosti zapestja so tudi degenerativne lezije zapestnih sklepov, ki se pojavljajo predvsem pri starejši starostni skupini in sicer gre običajno za revmatoidni artritis ali osteoartritis. Nestabilnost zapestnega sklepa je pogostejša pri mlajši in srednji starostni populaciji saj je največkrat posledica prekomerne športne aktivnosti, padcev, udarcev in zlomov, ki so generalno bolj značilni za aktivne posameznike.
25% vseh poškodb zapestja ostane ne diagnosticiranih oz. so diagnosticirane prepozno, ko se že razvijejo simptomi nestabilnosti ali degeneracij, kar bistveno zmanjša možnosti uspešnega konservativnega zdravljenja. Zapestje je najkompleksnejši sklep človeškega telesa, nestabilnost tako lahko povzročajo poškodbe številnih ligamentov, simptomatika je posledično nespecifična.
Najpogostejši simptomi nestabilnega zapestja so občutek šibkosti v zapestju ob obremenjevanju, omejena gibljivost sklepa in močna bolečina v končnih amplitudah gibov, bolečina globoko v zapestju, pokanje in klikajoči zvoki ob premikanju zapestja ter omejena možnost izvajanja rotacij zapestja. Ločimo 4 tipe nestabilnosti zapestnega sklepa in sicer nestabilnost dorzifleksije interkaliziranega segmenta (DISI), nestabilnost volarnefleksije interkaliziranega segmenta (VISI), ulnarna translokacija (UT) in dorzalna translokacija (DT).
Ob občutku funkcionalnih anomalij v zapestnem sklepu je pomembno ažurno izvesti magnetno resonančno (MR) diagnostiko, ki nam poda natančne parametre o poškodovanosti znotraj sklepnih tkiv. Večina zapestnih poškodb je zdravljenih konservativno s fizikalno terapijo in vajami za korekcijo asimetričnih ter atrofiranih mišičnih skupin. Mobilnost sklepa se izboljšuje s specialnimi vajami kinezioterapije. V začetni fazi konservativnega zdravljenja nestabilnosti zapestnega sklepa se aplicira imobilizacija, možna je uporaba proti vnetnih zdravil s terapevtskimi tehnikami za pospeševanje celjenja.
Za nestabilnost zapestnega sklepa se ne izvaja eno specifično kirurško zdravljenje, to je odvisno predvsem od tipa zapestne nestabilnosti in stopnje poškodovanosti ligamentov oz. zapestnih kosti. Tip operativnega posega se predlaga glede na funkcionalne omejitve zapestja, tveganje za pojav artroze ter glede na potencial samoceljenja zapestnih ligamentov. V kolikor je ohranjene 80% mobilnosti in moči zapestnega sklepa se kirurško zdravljenje izvaja redko, kadar gre za pretrganje ligamentov, ki povzročijo večje omejitve se izvede kirurško fiksacijo poškodovanega segmenta. Postoperativna rehabilitacija je usmerjenja v pridobitev obsega gibljivosti ter moči zapestja, v začetni fazi so vaje predvsem izometričnega tipa, progresivno pacient prične z izvajanjem kompleksnih zapestnih gibov. Časovnica postoperativne rehabilitacije varira glede na specifike poškodbe.
– Pomembno je ažurno izvesti magnetno resonančno (MR) diagnostiko, ki nam poda natančne parametre o poškodovanosti znotraj sklepnih tkiv.
– V začetni fazi konservativnega zdravljenja nestabilnosti zapestnega sklepa se aplicira imobilizacija, možna je uporaba proti vnetnih zdravil s terapevtskimi tehnikami za pospeševanje celjenja.
– V kolikor je ohranjene 80% mobilnosti in moči zapestnega sklepa se kirurško zdravljenje izvaja redko, kadar gre za pretrganje ligamentov, ki povzročijo večje omejitve se izvede kirurško fiksacijo poškodovanega segmenta.