Zapestje je eden najpogostejših sklepov, v katerem se razvije artritis čeprav ni vrsta sklepa, ki bi prenašal natezne obremenitve celotne telesne teže, kakor so to hrbtenica, kolk, koleno in gleženj. Dolgotrajno vnetje, ki se razvije v sklepu in prične tanjšati sklepni hrustanec postane bolezen, ki jo imenujemo artritis.
Artritis zapestja je kronična progresivna bolezen, ki prizadene zapestni sklep. Najočitnejši simptom artritisa zapestja je bolečina, ki se s časom in starostjo povečuje. Boleč zapestni sklep postane otekel, postopoma se v njem lahko razvije tudi otrdelost. Stanje najpogosteje prizadane starejšo populacijo, vendar se bolezen razvije tudi pri mlajši populaciji.
Zapestni sklep opravlja posebno funkcijo v vsakodnevnem življenju, saj je nepogrešljiv del pri izvajanju vseh ročnih aktivnosti(uporaba računalnika, vožnja, kuhanje itd.) zaradi česar je pogosto izpostavljen travmatični poškodbi in razvoju artritisa.
Kljub temu, da za artritis ne obstaja univerzalnega zdravila, ga je mogoče s pravilno in strokovno vodeno fizioterapijo uspešno obvladovati!
Zapestje je kompleksen sklep, ki povezuje kosti dlani s kostmi podlakti – 8 manjših dlančnih kosti in 2 podlaktni kosti (lat. radius in ulna).
Dlančne kosti so razvrščene v dve vrsti in v vsaki vrsti so anatomsko razvrščene štiri kosti. Vseh 8 kosti je med seboj povezanih in omogočajo elegantno gibanje v zapestju. Kosti med seboj drsijo, so zaščitene s sklepnim hrustancem in dodatno povezane z ligamenti.
Sklepni hrustanec ni prekrvavljen, kar pomeni, da nima regenerativnih sposobnosti(samoobnavljanja), kadar postane poškodovan oziroma obrabljen.
Vrste artritisa
Poznamo več vrst artritisa, ki se razvijejo v zapestnem sklepu:
Najpogostejša vrsta artritisa je osteoartritis, ki je degenerativne narave, kar pomeni, da se razvije s starostjo in obrabo sklepnega hrustanca.
Druga vrsta je posttravmatski artritis, ki se razvije zaradi travmatske poškodbe(zlom kosti, raztrganina ligamenta).
Tretja vrsta artritisa je revmatoidni artritis, ki nastane kot posledica avtoimunske bolezni(telo samo napada sklep).
Anatomsko se artritis v zapestju najpogosteje razvije »distalno radioulnarno« (na stičišču pri zapestju med obema kostema v podlakti), med dlančnimi kostmi in na stičišču med kostmi zapestja in kostema podlakti.
Osteoartritis
Osteoartritis je najpogostejša vrsta artritisa, ki se razvije v zapestnem sklepu. Nastane zaradi naravnega procesa staranja in obrabe sklepnega hrustanca.
Dejavniki tveganja za nastanek osteoartritisa so staranje, spol, prevelika telesna teža in sama anatomska zgradba zapestnega sklepa. Osteoartritis se najpogosteje razvije pri mlajši populaciji kot sekundarna posledica travmatske poškodbe, ki se je pripetila na sklepu (zlom kosti, ruptura ligamenta).
Postravmatski artritis
Posttravmatski artritis se razvije, kot odgovor na travmatsko poškodbo, ki se je pripetila na zapestnem sklepu. Poškodba direktno poškoduje sklepni hrustanec ali povzroči premik anatomskih struktur (ustvari se drugačen prenos sil v zapestju, kar vodi do preobremenjevanja in posledično do obrabe).
Najpogosteje gre za zlom zapestne kosti, zlom distalnega dela radiusa/podlaktne kosti ali pretrganje ligamenta. Značilnost posttravmatskega artritisa je, da se lahko razvije tudi nekaj let po poškodbi!
Revmatoidni artritis
Glavna naloga imunskega sistema je zaščititi telo pred napadalci in morebitnimi grožnjami, ki napadajo telo in ga oslabijo. Avtoimunska bolezen pomeni, da telesni imunski sistem napada lastno tkivo, ker ga prepozna kot grožnjo(prizadene sklepni hrustanec, kolagenska vlakna v ligamentih, zmanjša kostno gostoto).
Revmatoidni artritis je avtoimuna kronična bolezen, ki prizadene večino sklepov na telesu. Temeljna značilnost revmatoidnega artritisa je simetričnost, kar pomeni, da prizadene oba zapestna sklepa naenkrat.
Vzrok nastanka revmatoidnega artritisa je trenutno še nepoznan, nastal naj bi zaradi več različnih dejavnikov(med njimi tudi genetski).
Dejavniki tveganja
Najpogostejši dejavniki tveganja za nastanek artritisa v zapestju so poškodbe zapestja, nestabilnost v zapestju, starost, spol, prevelika telesna teža, ponavljajoči gibi in revmatoidni artritis.
Poškodba zapestja
Travmatska poškodba zapestja povzroči posttravmatski artritis, ki se najpogosteje pojavi, kadar zlom zapestne kosti direktno vpliva na obliko sklepnega hrustanca.
Na začetku pojava bolezni se telo s svojimi obnovitvenimi sistemi uspešno sooča z ustrezno stopnjo regeneracije hrustanca v sklepu. Napredek bolezni presega sposobnost telesa za samoobnavljanje, kar vodi do razgradnje tkiva v sklepu, tanjša se hrustanec, preoblikuje se kost (erozija kosti) in pojavijo se kostne zatrdline.
Nestabilnost v zapestju
Najpogostejši vzrok nastanka nestabilnosti v zapestju je poškodba zapestnih kosti ali zapestnih ligamentov.
Ob nastanku poškodbe so anatomske strukture prizadete in njihova normalna funkcija je okrnjena, kar vodi do nestabilnosti in posledično obrabe sklepnega hrustanca.
Starost
Artritis zapestja se tipično razvija skupaj s starostjo, najpogosteje med 50 in 60 letom starosti. Degenerativne spremembe, ki vodijo v artritis zapestja se z leti stopnjujejo in zmanjšujejo gibljivost ter funkcionalnost sklepa.
Spol
Ženske so bolj dovzetne za razvoj artritisa v zapestju kakormoški(po nekaterih študijah celo do 3,5-krat bolj).
Najpogosteje se razvoj artritisa pri ženskah začne v obdobju pomenopavzi. Hormonske spremembe v tem obdobju lahko vplivajo na kakovost hrustanca ter pospešijo nastanek degenerativnih sprememb v zapestju.
Ponavljajoči se gibi
Vsakodnevna gibanja v zapestju, ki so ponavljajoča in obremenjujoča predstavljajo dejavnik tveganja za razvoj artritisa v zapestju.
Poklici, kot so frizer, pek, kuhar in gradbinec so najbolj dovzetni za razvoj artritisa v zapestju.
Najočitnejša simptoma artritisa zapestja sta ostra bolečina in otrdelost, ki je največja zjutraj in se zmanjša ob aktivnosti. Dodatno se pojavijo sklepna oteklina, zmanjšana funkcijska zmožnost, zmanjšan obseg sklepne gibljivosti in občutek šibkosti, ki se širi v roko. Stopnja intenzitete prisotnih simptomov artritisa v zapestju variira od posameznika do posameznika.
Stalno prisotni simptomi niso izraženi pri vseh posameznikih z artritisom in se prvotno pojavljajo, le kot odziv na vsakdanjo aktivnost. Progresivno stopnjevanje simptomov artritisa zapestja aktivno otežuje izvajanje vsakodnevnih aktivnosti, saj jih posameznik s časom in napredkom bolezni težko izvaja.
Večina izraženih simptomov postane kroničnih, kar pomeni, da so dolgotrajni (več mesecev in let) in v večini primerov stalni.
Diagnostika
Začetek vsakega fizioterapevtskega zdravljenja je diagnostična terapija, kjer specialist fizioterapevt opravi celoten fizični pregled telesa.
Diagnostični pregled je sestavljen iz več delov, pri čemer fizioterapevt pridobi informacije o zgodovini bolezni, izvede inspekcijo, palpacijo, preveri obseg gibljivosti, sklepno nestabilnost, območja bolečine in specifične teste.
Pregled zgodovine bolezni
Specialistični pregled se prične s pregledom zgodovine bolezni, kjer se osredotoči na sam pojav bolezni in njen potek. Najpogostejši simptom artritisa v zapestju je ostra bolečina, ki je prisotna v celotnem sklepu. Vrsta bolečine se razlikuje na podlagi tipa artritisa, ki ga posameznik ima.
Bolečina, ki jo posameznik občuti zaradi osteoartritisa se poveča med aktivnostjo in zmanjša med počitkom. Pri bolečini, ki jo posameznik občuti zaradi revmatoidnega artritisa je pridružen občutek zatrdelosti v sklepih, ki je najbolj izrazit zjutraj in se čez dan izboljša.
Fizični pregled
Fizični pregled telesa vključuje inspekcijo, palpacijo, meritve obsega gibljivosti in specialne teste.
Fizioterapevt med inspekcijo najpogosteje odkrije otekle in deformirane sklepe. Kadar ni prišlo do travmatske poškodbe zapestja in se pojavijo oteklina, rdečina ter povišana temperatura v sklepu so to znaki, ki nakazujejo na vnetje(vnetni artritis) ali infekcijo(septični artritis).
Naslednji korak je palpacija(uporaba gibov in pritiskov na obolelo tkivo) zapestja, kjer se pridobi informacije o občutljivosti obolelega predela, območju bolečine in nestabilnosti. Palpacija se najlažje izvede z rahlo upognjenim zapestjem.
Meritve obsega gibljivosti zajemajo pregled aktivnega obsega(posameznik izvede gib sam) in pregled pasivnega obsega v smeri fleksije(upogib),ekstenzije(izteg),radialne deviacije(obračanje zapestja proti palčevi strani), ulnarne deviacije(obračanje zapestja proti mezinčevi strani).
Z izvajanjem specifičnih ortopedskih testov, kot so Tinel znak, karpalni kompresijski test, Finkelstein test in Phalen test, se izključi možnost prisotnosti drugih bolezni v zapestju.
Diagnostični pregled zapestja se zaključi takrat, ko je opravljen tudi podroben pregled sosednjih sklepov – komolca in sklepov na prstih. Dodatno se opravi pregled celotnega telesa.
Dodatne preiskave
Po navadi se za potrditev diagnoze artritisa opravi rentgensko diagnostično slikanje, ki podrobno prikaže lokacijo in stopnjo artritisa, morebiten zlom kosti, erozijo kosti in zoožan sklepni prostor(čeprav ni direktne povezave med njima!).
Potrebno se je zavedati, da posameznik ne občuti simptomov bolečine vendar lahko kljub vsemu rentgen slikanje nakazuje na strukturne spremembe! Krvna preiskava določi tip artritisa(revmatoidni ali vnetni artritis), ki se je pojavil (osteoartritis se ne prikaže v krvni preiskavi).
Zdravljenje artritisa zapestja
Na podlagi diagnostičnega pregleda se zastavi fizioterapevtski program obravnave zapestja, ki se osredotoča na simptome bolezni (bolečina, oteklina, otrdelost, zmanjšan obseg gibljivosti, zmanjšana mišična moč) in je usmerjen k preprečevanju poslabšanja bolezenskega stanja.
Fizioterapevtski program, kadar gre za kronične bolečine in je bolezen prisotna že dlje časa, se zastavi s posebnimi pristopom, ki je celostno usmerjenk prilagoditvi življenjskega sloga.
Fizioterapevtsko zdravljenje
Akutna faza fizioterapevtskega zdravljenja se osredotoča na kontrolo simptomatike in aktivacijo telesnih procesov za samoobnavljanje in regeneracijo tkiva.
Uspešno se dosega zastavljene cilje z uporabo najsodobnejše tehnologije, ki se je izkazala kot dokazano učinkovita:
Elektroterapija HiTOP vpliva na živčne dražljaje v obolelem tkivu in posledično zmanjšuje občutek bolečine.
Fizioterapevtska rehabilitacija vključuje manualno terapijo(fizioterapevt s posebnimi pritiski in gibi izvaja sproščanje tkiva, pravilno drsenje med kostmi) in mobilizacijo mehkega tkiva.
Ob izboljšanju simptomatike, se prične z aktivnejšim izvajanjem specialne terapevtske vadbe, ki je glavno zdravilo proti artritisu v zapestju in njegovemu napredovanju!
Terapevtska vadba je osredotočena na področno krepitev mišične zmogljivosti in vzdržljivosti, odpravlja kompenzacijske gibe (ki nastanejo zaradi bolečine) in vzpostavlja pravilne gibalne vzorce. Pri zdravljenju artritisa je ključnega pomena pravilno premikanje v sklepu in splošna aktivnost celotnega telesa.
Kineziološka faza zdravljenja
Naslednja fizioterapevtska faza je izvajanje specialne kineziološke vadbe, ki je usmerjena v:
zmanjšanje okorelosti sklepov in povečanje gibljivosti(vadba za povečanje gibljivosti),
izboljšanje ravnotežja(proprioceptivna in ravnotežna vadba),
vzdrževanje pravilne telesne mase(prevelika teža negativno vpliva na artritis).
ŠTUDIJA PRIMERA
Osnovni podatki o pacientu: 62-letna ljubiteljska vrtnarka je obiskala kliniko Medicofit zaradi dolgotrajne bolečine in togosti v desnem zapestju, ki se je stopnjevala ob delu na vrtu in večjih obremenitvah
Začetno stanje: Pacientka je opisala tope bolečine v zapestju, ki so bile najmočnejše zjutraj in izrazite po daljši obremenitvi. Prisotna je bila oteklina in zmanjšana gibljivost v smeri dorzalne kot tudi volarne fleksije. Klinični pregled je pokazal občutljivost ob palpaciji dorzalne strani zapestja in zmanjšano moč stiska. Predhodno opravljena slikovna diagnostika je potrdila artritične spremembe v radiokarpalnem sklepu.
Cilji zdravljenja: Zmanjšanje bolečine, izboljšanje gibljivosti zapestja, krepitev mišic podlakti ter ohranjanje funkcionalnosti pri vsakodnevnih opravilih.
Potek zdravljenja: Uvodna faza zdravljenja je vključevala TECAR terapijo in manualne tehnike za sprostitev mehkih tkiv, mobilizacijo zapestnega sklepa ter usmerjen vadbeni program z vajami za ohranjanje gibljivosti in krepitev moči prijema. V poznejši fazi zdravljenja se je terapevtska vadba progresivno stopnjevala. Pacientki so bili podani tudi ergonomski napotki za razbremenitev sklepa.
Končno stanje: Po osmih tednih je pacientka poročala o občutnem zmanjšanju bolečine, večji gibljivosti in izboljšani moči prijema, kar ji je omogočilo vrnitev k opravljanju vsakodnevnih aktivnosti brez večjih omejitev.
Terapevtska vadba ugodno vpliva na srčno-žilno sposobnost, izboljša vaše razpoloženje in izboljša kvaliteto spanca, ki je zaradi bolečine premnogokrat okrnjena!
Operativno zdravljenje
Posameznik je ustrezen kandidat za operacijo, kadar se simptomi artritisa ne izboljšajo s pomočjo konzervativne oblike zdravljenja (fizioterapija in zdravila).
Tri najpogostejše oblike operativnega zdravljenja so:
Fuzija zapestja, ki je operativni poseg, pri katerem se stabilizira dlačne kosti s kostema podlakti. Poseg fuzije zapestja bo omejil gibljivost v samem sklepu (kar posameznika omejuje pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti) vendar bo zmanjšal bolečino.
Karpektomija proksimalne vrste je poseg, pri katerem odstranijo tri dlančne kosti, kar posledično zmanjša artritično bolečino. Obseg gibljivosti je ohranjen, vendar ta poseg ni primeren za vse oblike artritisa.
Zamenjava sklepa je vrsta operacije, kjer odstrani del poškodovane kosti in jo zamenjajo s plastično/kovinskim vsadkom. Ni pogosta vrsta operacije, kakor sta zamenjava kolka ali zamenjava kolena.
Pogosta vprašanja
Ali se lahko prepreči nastanek artritisa v zapestju?
Trenutno še ne poznamo načina, kako preprečiti nastanek artritisa v zapestju, saj na njegov nastanek vpliva več dejavnikov (starost, spol, genetika, telesna teža, travmatska poškodba).
Vzdrževanje zdrave telesne teže, redna telovadba, izogibanje ponavljajočim in obremenjujočim gibanjem v zapestju in pravilno zdravljenje po poškodbi zapestja so vodila, ki pozitivno vplivajo na razvoj artritisa.
Ali obstaja zdravilo za artritis zapestja?
Trenutno ne obstaja zdravila za artritis zapestja. Fizioterapevtske metode in tehnike vplivajo na kontrolo simptomov (bolečina, oteklina, otrdelost, zmanjšan obseg gibljivosti) in zaustavljajo napredek/poslabšanje bolezni.
Ali artritis zapestja zahteva operacijo?
V večini primerov ni potrebna operacija zaradi artritisa zapestja, saj je dovolj učinkovito že konzervativno zdravljenje. Zgolj v zelo napredujočih fazah artritisa se priporoča operacija.
Naročite se na zdravljenje artritisa zapestja
Viri in literatura
Akhondi H, Panginikkod S. Wrist Arthritis. [Updated 2022 Jul 4]. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2022 Jan-. Available from: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK531497/
Bullock J, Rizvi S, A, A, Saleh A, M, Ahmed S, S, Do D, P, Ansari R, A, Ahmed J: Rheumatoid Arthritis: A Brief Overview of the Treatment. Med Princ Pract 2018;27:501-507. doi: 10.1159/000493390
Combe B. (2009). Progression in early rheumatoid arthritis. Best practice & research. Clinical rheumatology, 23(1), 59–69. https://doi.org/10.1016/j.berh.2008.11.006
Kyburz, D., & Finckh, A. (2013). The importance of early treatment for the prognosis of rheumatoid arthritis. Swiss medical weekly, 143, w13865. https://doi.org/10.4414/smw.2013.13865
Laulan, E. Marteau, G. Bacle, Wrist osteoarthritis, Orthopaedics & Traumatology: Surgery & Research, Volume 101, Issue 1, Supplement, 2015, Pages S1-S9, ISSN 1877-0568, Available from: https://doi.org/10.1016/j.otsr.2014.06.025
Laulan, G. Bacle, C. de Bodman, N. Najihi, J. Richou, E. Simon, Y. Saint-Cast, L. Obert, A. Saraux, P. Bellemère, T. Dréano, M. Le Bourg, D. Le Nen, The arthritic wrist. II – The degenerative wrist: Indications for different surgical treatments, Orthopaedics & Traumatology: Surgery & Research, Volume 97, Issue 4, Supplement, 2011, Pages S37-S41, ISSN 1877-0568, https://doi.org/10.1016/j.otsr.2011.03.007.
