Vsak starš ve, da se otroci nenehno gibajo, kar pomeni, da so lahko njihove igre polne nepredvidljivosti in kdaj tudi neizogibnih poškodb. Zato se z zvinom gležnja sreča veliko otrok, saj so v tem obdobju zelo fizično aktivni, tako v šoli, med igro ali pri športnih dejavnostih.
Mehanizem zvina je enak kot pri odraslih, ko pride do prekomernega raztega ali natrganja vezi, ki stabilizirajo gleženj.
Ključno je, da poškodbo čim prej prepoznamo in obravnavamo, saj lahko nepravilno zdravljenje vodi do trajnih težav s sklepom. Za otroke pa je vendarle značilno hitrejše okrevanje, zato je ob primerni fizioterapevtski obravnavi skrb odveč!
V članku bomo razkrili vzroke nastanka, dejavnike tveganja, simptome ter pravilno diagnozo in zdravljenje ob pojavu zvina gležnja pri otrocih ter kako lahko otrok spet uživa pri svojih najljubših aktivnostih!
Vzroki za nastanek in dejavniki tveganja
Vzrokov za nastanek je več, mednje so uvrščeni predvsem nenadne spremembe smeri (pri igri ali pri športih), spolzka podlaga (npr. mokra tla ali trava), padci, neprimerna obutev (ki ne stabilizira gležnja) in utrujenost (zmanjša se koncentracija med dejavnostjo, mišice so tudi utrujene in onemogočajo primerno zaščito sklepa).
Med dejavnike tveganja, ki povečajo dovzetnost za zvin gležnja pri otrocih so:
Starost (najpogosteje pri deklicah, med 10-14 let)
spol (malo večje tveganje imajo deklice),
šport (nogomet, košarka, odbojka itd.),
sestava telesa (večje tveganje pri tistih s povišanim ITM)
predhodne poškodbe,
mišična moč (neravnovesje med mišično močjo kolčnih in mišic okrog gležnja),
ravnotežje (oslabljeno predstavlja večje tveganje).
Simptomi zvina gležnja
Simptomi zvina gležnja so odvisni od resnosti poškodbe, najpogosteje otroci navajajo naslednje:
Bolečino (okrog gležnja),
oteklino,
hematom (modrica),
zmanjšano gibljivost,
težave pri aktivnostih in hoji,
nestabilnost (v hujših primerih lahko privede do trajne).
Diagnoza se ne razlikuje od te pri odraslih, začne se z anamnezo, kjer specialist natančno izve vse o poškodbi in njenem nastanku. Sledi klinični pregled z izvedbo ortopedskih testov za potrditev diagnoze.
Pomembna je tudi določitev stopnje zvina (3 stopnje), saj bo to narekovalo potek rehabilitacije. Za izključitev hujših poškodb se izvede slikovna diagnostika z RTG, ob sumu na poškodbo drugih mehkih tkiv pa MRI. Fizioterapevt nato naredi individualni načrt zdravljenja.
Fizioterapevtsko zdravljenje zvina gležnja pri otroku
Zdravljenje se v akutni fazi začne s protokolom PRICE (zaščita, počitek, hlajenje, kompresija in elevacija), ki se nadaljuje s protibolečinsko in protivnetno terapijo s pomočjo Summus Tecar terapije in Sixtus ultrazvočne krioterapije. Začne se tudi vadba za pridobivanje polnih obsegov gibov in osnovne mišične moči. Kot dopolnilna terapija se v prvi fazi priporoča opornica.
Celostna rehabilitacija se v Kliniki Medicofit nadaljuje s težjimi progresivnimi vajami za sklepno stabilizacijo in moč ter pridobivanje mišičnih simetrij, kjer je pomembno vključiti elemente igre, da se vadba zdi otroku smiselna.
Najpomembnejše je postopno vračanje k aktivnosti. Za dobro rehabilitacijo po zvinu ne sme v rehabilitaciji manjkati vadba ravnotežja in postopno uvajanje pliometričnih gibanj.
Za trajno vzdrževanje rezultatov se daje poudarek na dolgoročno vzdrževanje funkcionalnosti sklepov in preventivne moči, ki vplivajo na zmanjšanje tveganja za ponovne poškodbe.
Prognoza in pričakovanja
Prognoza je navadno zelo dobra, vendar je odvisna od stopnje zvina, kjer navadno rehabilitacija pri prvi stopnji traja do 2 tedna, pri drugi 2-4 tedne, pri tretji pa tudi 8 tednov ali več.
V Kliniki Medicofit vam strokovnjaki nudijo primerno ukrepanje ob zvinu gležnja, kjer z dodatno potrpežljivostjo večina otrok okreva brez dolgoročnih posledic!
Naročite se na zdravljenje zvina gležnja
Viri in literatura
Brison, R. J., Day, A. G., Pelland, L., Pickett, W., Johnson, A. P., Aiken, A., Pichora, D. R. in Brouwer, B. (2016). Effect of early supervised physiotherapy on recovery from acute ankle sprain: randomised controlled trial. BMJ (Clinical Research Ed.), 355, i5650. https://doi.org/10.1136/bmj.i5650
Delahunt, E. in Remus, A. (2019). Risk Factors for Lateral Ankle Sprains and Chronic Ankle Instability. Journal of Athletic Training, 54(6), 611–616. https://doi.org/10.4085/1062-6050-44-18
Mandarakas, M., Pourkazemi, F., Sman, A., Burns, J. in Hiller, C. E. (2014). Systematic review of chronic ankle instability in children. Journal of Foot and Ankle Research, 7(1), 21. https://doi.org/10.1186/1757-1146-7-21
Rougereau, G., Noailles, T., Khoury, G. E., Bauer, T., Langlais, T. in Hardy, A. (2022). Is lateral ankle sprain of the child and adolescent a myth or a reality? A systematic review of the literature. Foot and Ankle Surgery, 28(3), 294–299. https://doi.org/10.1016/j.fas.2021.04.010
