Zlom gležnja – simptomi in rehabilitacija

Zlom gležnja je izredno boleča izkušnja, vendar redko življenjsko ogrožujoča. Onemogoča osnovno funkcionalnost vsakodnevnega življenja, kot sta hoja in tek.

Poznamo več oblik zlomov gležnja, od “preposte” razpoke v kosti do kompleksnih zlomov, ki so nujno potrebni operativnega posega. Poškodovanci poročajo o ostri bolečini, takojšnji oteklini in pomodrelosti kože, občutljivosti na dotik, zmanjšanem obsegu gibljivosti in nezmožnosti obremenjevanja noge.

Ali ste vedeli, da je zlom gležnja najpogostejši zlom v spodnjem udu? Predstavlja kar 22,6% vseh zlomov na telesu.

Zlom gležnja je poškodba, ki najpogosteje prizadane moške športnike zaradi visoko intenzivne travmatske poškodbe.

Fizioterapevtsko zdravljenje po zlomu kosti se določi na podlagi vrste zloma in morebitnega operacijskega posega. Ključnega pomena je fizioterapevt v predoperativni in postoperativni rehabilitacijski fazi zloma.

Dolgoročni cilji fizioterapevtskega zdravljenja so izvajanje specialnih vaj, ki vplivajo na pravilno celjenje kosti, povečanje obsega gibljivosti, izboljšanje mišične moči, zmanjšanje bolečine in otekline, vzpostaviti pravilno biomehaniko hoje in telesne drže.

Gleženj je kompleksen sklep, ki je sestavljen iz treh kosti. Golenica (lat. tibia) in mečnica (lat. fibula) se anatomsko nahajata nad sklepom in skočnica (lat. talus), ki se anatomsko nahaja pod sklepom.

Golenica je močna in velika kost, ki prenaša kar 90% telesne teže na stopalo. Mečnica je manjša kost ob golenici, ki prenaša preostalih 10% telesne teže in predstavlja funkcijsko mesto za narastišča mnogih mišic.

Golenica in mečnica anatomsko, vsaka na svoji strani, prekrijeta skočnico in tako nastane gleženj (na vsaki strani občutimo dve anatomsko prominentni kostni izboklini – zunanji in notranji gleženj (lateralni in medialni malleolus)).

Kadar govorimo o zlomu gležnja, se diagnostično opredeljuje kot zlom kosti golenice ali mečnice, redko kot zlom skočnice.

Posameznik ob zlomu občuti močno in ostro bolečino, takojšnjo pomodritev in oteklino, vidno deformacijo (nepravilno lego), občutljivost na dotik in nezmožnost obremenjevanja stopala.

Kot že omenjeno je gleženj sklep, ki povezuje tri kosti in omogoča gibanje stopala. Najpogosteje pride do zloma gležnja zaradi visoko intenzivne travmatske poškodbe, kot so padci, športne poškodbe in prometna nesreča.

Nepravilno izvedeni (napačno razporejene obremenitvene sile na telo) in hitro eksplozivni gibi, kot so obračanje na nogi, hitri skoki in doskoki, eksplozivni odrivi povzročijo zlom gležnja.

Ali ste vedeli, da je gleženj najpogostejše poškodovan sklep v športu oziroma pri športnikih?

Najpogostejši mehanizem nastanka zloma gležnja so padci (54.83%), športna poškodba (20.76%), športna aktivnost (20.76%), doskoki (4.42%), travmatska poškodba (2.84%) in preostali načini (0.30%).

Ob sumu na zlom gležnja je nujno potrebno obiskati medicinsko pomoč, v nasprotnem primeru pride do dolgotrajne omejitve funkcije.

Vsaka poškodba gležnja ne povzroči zloma, vendar diagnozo potrdi zgolj diagnostično rentgensko slikanje.

Zlom gležnja je opredeljen kot zlom kosti medtem ko je zvin gležnja opredeljen kot nateg ali poškodba ligamentov, ki zagotavljajo statično stabilnost sklepa.

Košarkarji ob poškodbi gležnja v 70% doživijo zvin in samo v 15% pride do dejanskega zloma kosti.

Pravilo zdravljenja gležnja: kadar ni potrjene diagnoze o zlomu gležnja, se ga v vsakem primeru obravnava kakor, da je zlomljen.

Zlom gležnja se opredeli na odprti zlom (kadar kost predre kožo in je potreben nujen operacijski poseg), preprosti zlom (kadar kosti ostanejo na svojem mestu in operacija ni potreba) in kompleksen zlom (kadar so kosti premaknjene in je potreben operacijski poseg).

Zlome gležnja posebej delimo na:

1. Zlom zunanjega gležnja (fractura latelar malleolus) je najpogostejši zlom gležnja, kadar pride do zloma kosti mečnice. Operativni poseg je indiciran, kadar gre za kompleksnejši zlom (zlom in dodatno poškodovan oziroma pretrgan ligament) v nasprotnem primeru se gleženj zgolj stabilizira z longeto/opornico.
2. Zlom notranjega gležnja (fractura medial malleolus) je drugi najpogostejši zlom gležnja, ki se zgodi na spodnjem delu kosti golenice. Kadar pride do kompleksnejšega zloma in se kost golenice fizično premakne je potrebna operacija.
3. Bimalleolarni zlom gležnja (fractura medial in lateral malleolus) je vrsta zloma, kjer sta zlomljeni obe kosti zunanjega in notranjega gležnja (golenica in mečnica). Gre za vrsto zloma, ki povzroči nestabilnost v gležnju in ponavadi je potreben operacijski poseg. V primeru, da se zlom ne zaceli pravilno postane gleženj nestabilen, kar vodi v artritis (obrabo) gležnja.
4. Bimalleolarni ekvivalentni zlom gležnja (fractura lateral malleolus in medial ligaments) nastane, kadar pride do zloma kosti zunanjega gležnja in pretrganja ligamentov na notranji strani gležnja, kar povzroči nestabilnost. Nestabilnost gležnja zahteva nujen operacijski poseg.
5. Trimalleolarni zlom gležnja (fractura lateral malleolus, medial malleolus in posterior malleolus) je vrsta zloma, kjer se poleg zunanjega in notranjega gležnja, zlomi tudi zadnji del kosti mečnice (posteriorni malleolus).
6. Zlom zadnjega dela gležnja (fractura posterior malleolus) je zelo redek zlom, najpogosteje se zgodi ob travmatski poškodbi skupaj z zlomom zunanjega in notranjega gležnja.
7. Maisonneuvov zlom (fractura tibia in fibula) je redek zlom gležnja, ki se zgodi na notranjem delu notranjega gležnja in prizadene ligament, ki povezuje mečnico in golenico (sindesmoza). Zlom povzroči nestabilnost v gležnju, zaradi česar je potreben operacijski poseg.

Pri zlomu gležnja se poslužujemo pristopa prve pomoči zloma. Najprej je potrebno poskrbeti za varnost (svojo in poškodovančevo). Potreben je pregled okolice in morebitnih dejavnikov tveganja, ki ogrožajo varnost.

Pregled poškodbe

Naslednji korak prve pomoči zloma preverimo stanje dihanja, proste dihalne poti in cirkulacije poškodovanca (srčni utrip).

V primeru, da poškodovanec krvavi je potrebno zaustaviti krvavitev in poskrbeti za rano (odvisno od stopnje zloma in obsežnosti krvavitve). Vsako površinsko rano speremo s sterilno vodo in pokrijemo s sterilno gazo.

Potreben je pregled preostalih morebitnih poškodb glave, vratu ali hrbta – ključno pravilo je, da ob morebitni poškodbi NE PREMIKAMO POŠKODOVANCA.

Prevoz do bolnice in stabilizacija gležnja

Naslednji korak je klic reševalne službe (ali lasten prevoz do bolnišnice).

Pred prevozom je potrebno stabilizirati zlomljen gleženj (pred tem preverimo cirkulacijo krvi – primerjamo temperaturo in barvo kože z nepoškodovanim gležnjem, občutek na dotik – preko vprašanja poškodovancu »katerega prsta se dotikam?«, in možen obseg gibljivosti – preko poškodovančevega gibanja v prstih).

Naročite se na rehabilitacijo zloma gležnja

Pri stabilizaciji gležnja uporabljamo trdo oporo (kot je deska) in hkrati stabiliziramo koleno ter stopalo. Vsak gib povzroča dodaten pritisk na zlomljeno kost. Po stabilizaciji se ponovno preveri cirkulacija krvi, občutek na dotik in obseg gibljivosti. V primeru, da je okrnjeno smo stabilizirali pretesno in je potrebno popraviti stabilizacijo.

Priporoča se uporabo ledu na zlomljen predel (razen v primeru odprtega zloma). Led ali zmrznjen hladilni gel se zavije v brisačo – čas uporabe je 15 minut hlajenja in 15 minut pavze.

Zlom se v prvi fazi zdravljenja imobilizira z longeto ali opornico in fizioterapevt vas nauči pravilne hoje z berglami (pomembno je vedeti, katera je možna stopnja obremenjevanja noge).

Akutna fizioterapevtska rehabilitacija

Pomembno je vzdrževanje mobilnosti in mišične masi preostalega dela telesa med celjenjem zloma gležnja. Pričnemo z izvajanjem vaj za mišiče kolka in kolena – da vzdržujemo cirkulacijo krvi, aktivnost mišic in normalno funkcionalnost preostalih sklepov.

Potreben je diagnostični pregled po odstranitvi mavca pri fizioterapevtu diagnostiku, ki oceni vaš vzorec in biomehaniko hoje, obseg gibljivosti, mišično moč, mišično vzdržljivost, oteklino, bolečino in funkcionalne vzorce telesa.

Naročite se na diagnostičen pregled

Akutna fizioterapevtska rehabilitacija zajema modalitete krioterapije (hlajenja), termoterapija (toplote) in instrumentalnih naprav, kot so elektroterapija HiTOP (vpliva na zmanjšanje bolečine), TECAR terapijo (globinsko celjenje tkiva) in LASER terapijo (hitrejše celjenje brazgotine).

Kost se remodelira glede na stresne sile, pod katerimi se znajde (smer rasti kosti je v smeri sil, katere vplivajo nanjo). Fizioterapevt vam bo s specialno terapevtsko vadbo obremenjeval gleženj v ustrezni smeri, ki bo spodbujalo celjenje in pravilno zacelilo zlom.

Vloga kineziologije pri zlomu gležnja

Fizioterapija ni edini faktor, ki daje rezultate. Ključnega pomena pri vsaki fizioterapevtski rehabilitaciji zloma gležnja je tudi kineziološki program (specialna terapevtska vadba), ki je zasnovana individualno glede na vaše omejitve in sposobnosti.

Tesno sodelovanje fizioterapevtov in kineziologov pri izvajanju prilagojenega vadbenega programa, ki je ciljno usmerjen v izboljšanje gibljivosti gležnja, okrepitve mišic, vadbo za kolk in koleno z namenom izboljšanja vzorca hoje, ravnotežne in proprioceptivne vaje ter vaje za izboljšano mobilnost.

Po odstranitvi longete ali opornice se pričnejo izvajati vaje za povečanje gibljivosti v gležnju. V začetni fazi fizioterapevt priporome z aktivno-asistiranimi vajami, ki postopno postanejo aktivne.

Ob ustrezni gibljivosti gležnja se prične z aktivnimi vajami za fleksibilnost. Neaktivnost in mirovanje sta povzročili zakrčenost mišicja okoli gležnja, zato je potrebno izvajati vaje za fleksibilnost.

Kadar dosežemo polno gibljivost in ustrezno fleksibilnost mišičja se prično izvajati vaje za krepitev mišic (vaje proti uporu). Med imobilizacijo in počitkom je mišična masa hitro upadla, zato je glavni cilj pridobiti in okrepiti mišice okoli gležnja.

Ravnotežna in proprioceptivna vadba sta ključnega pomena pri rehabilitaciji gležnja, namreč po zlomu pride do zmanjšanega občutka za ravnotežje med hojo. Zmanjšano ravnotežje pogosto vodi do padcev in nestabilnosti.

Vzpostavitev pravilne biomehanike in vzorec hoje je dolgoročni cilj fizioterapevtskega zdravljenja, saj gleženj vpliva na celotno telesno držo. Pravilno obremenjevanje gležnja vzpostavlja pravilne funkcionalno gibalne vzorce telesa (manj možnosti za pojav sekundarnih težav na telesu).

Zaključna faza zdravljenja

Zaključna faza zdravljenja za vrhunske športnike, ki trenirajo visoko intenzivne športe predstavlja izvajanje pliometrične vadbe (skoki, doskoki, hitro odzivni tek), da se pripravi gleženj do stopnje pripravljenosti za vrnitev v šport.

Gleženj mora biti sposoben prenašati vsakodnevne natezne obremenitve, zato se pred vrnitvijo v vsakodnevno obremenjevanje opravijo specialni kineziološki testi, ki omogočajo vpogled v stopnjo pripravljenosti telesa po poškodbi in rehabilitaciji.

Vsak zlom gležnja je poseben in se celi na svoj način, zato je nujno potreben diagnostični pregled, ki omogoči pridobitev ključnih podatkov o samem sklepu in celotnem telesu.

Fizioterapevt diagnostik na podlagi diagnostičnega poročila zastavi individualni fizioterapevtski program, ki se prilega točno vašim značilnostim, omejitvam in sposobnostim.

Povprečno traja zdravljenje zloma gležnja od 6 do 8 tednov, vendar se fizioterapevtsko zdravljenje ne konča ob odpravi simptomov in zaceljenem zlomu.

Naročite se na zdravljenje zloma gležnja

Po zaključeni fizioterapevtski rehabilitaciji se priporoča izvajanje preventivnega vadbenega programa, ki preprečuje nastanek novih poškodb in ohranja vaše telo v optimalni pripravljenosti na vsakdanje obremenitve.

1. Wire J, Hermena S, Slane VH. Ankle Fractures. [Updated 2022 Aug 15]. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2022 Jan-. Available from: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK542324/
2. Lin, C. W., Donkers, N. A., Refshauge, K. M., Beckenkamp, P. R., Khera, K., & Moseley, A. M. (2012). Rehabilitation for ankle fractures in adults. The Cochrane database of systematic reviews, 11, CD005595. https://doi.org/10.1002/14651858.CD005595.pub3
3. Lin, C. W., Moseley, A. M., & Refshauge, K. M. (2009). Effects of rehabilitation after ankle fracture: a Cochrane systematic review. European journal of physical and rehabilitation medicine, 45(3), 431–441.
4. Beckenkamp, P.R., Lin, C.C., Herbert, R.D. et al.EXACT: EXercise or Advice after ankle fraCTure. Design of a randomised controlled trial. BMC Musculoskelet Disord 12, 148 (2011). https://doi.org/10.1186/1471-2474-12-148
5. Habets, B., van Cingel, R.E.H., Backx, F.J.G. et al.Alfredson versus Silbernagel exercise therapy in chronic midportion Achilles tendinopathy: study protocol for a randomized controlled trial. BMC Musculoskelet Disord 18, 296 (2017). https://doi.org/10.1186/s12891-017-1656-4
6. Steen L Jensen, Bjarke K Andresen, Steen Mencke & Poul T Nielsen (1998) Epidemiology of ankle fractures: A prospective population-based study of 212 cases in Aalborg, Denmark, Acta Orthopaedica Scandinavica, 69:1, 48-50, DOI: 10.3109/17453679809002356
7. Kaye JA, Jick HEpidemiology of lower limb fractures in general practice in the United KingdomInjury Prevention 2004;10:368-374.