Vsak korak, vsak skok in vsak nenaden premik lahko prinesejo s seboj tveganje za poškodbo, ki se lahko izkaže za prelomno – tako na športnem igrišču kot tudi v vsakdanjem življenju.
Ena izmed najpogostejših in najbolj zastrašujočih poškodb kolena je ruptura ACL, ki predstavlja najhujšo poškodbo sprednje križne vezi. Ta poškodba ne prizadene le vrhunskih športnikov, temveč lahko doleti prav vsakogar med nami, kar jo postavlja v središče pozornosti tako zdravstvenih strokovnjakov kot tudi širše javnosti.
Statistike kažejo, da je letna prevalenca akutne poškodbe ACL približno 1 poškodba na 3500 oseb. Povprečna starost oseb, ki utrpijo to poškodbo, je med 15. in 40. letom, kar nakazuje, da so v največji nevarnosti mlajši, aktivni posamezniki.
Ko gre za rupturo ACL, je pravočasna in ustrezna rehabilitacija ključna. Neustrezno zdravljenje lahko vodi do nestabilnosti kolena, kronične bolečine in povečane možnosti za razvoj osteoartritisa.
Mnogi posamezniki, ki niso deležni ustrezne fizioterapevtske rehabilitacije, poročajo o zmanjšani sposobnosti za vrnitev k športu ali vsakodnevnim aktivnostim.
Klinika Medicofit ponuja celostne rehabilitacijske programe za posameznike, ki se soočajo s rupturo ACL. S sodobnimi metodami in individualiziranim pristopom pomagamo pacientom povrniti funkcionalnost kolena, zmanjšati bolečino in preprečiti prihodnje poškodbe.
Mehanizmi poškodb sprednje križne vezi (ACL) so kompleksen pojav, pri čemer prevladujejo nekontaktni mehanizmi, ki predstavljajo približno 70-80% vseh primerov. Manjši delež poškodb, okoli 20%, je posledica kontaktnih mehanizmov.
Najpogostejši nekontaktni mehanizem poškodbe ACL je t. i. dinamični valgusni položaj. Do tega položaja pride pri hitrih spremembah smeri, doskokih in nenadnih ustavitvah. Takšne situacije so zelo pogoste v športih, kot so nogomet, košarka, rokomet in smučanje, kjer so hitre in nenadne spremembe gibanja del igre.
Kontaktne poškodbe ACL, čeprav manj pogoste, se običajno zgodijo zaradi neposrednega udarca ali trka s strani nasprotnika, kar povzroči nenaden in nepričakovan premik kolena.
Poleg mehanizmov so številni dejavniki, ki lahko povečajo tveganje za rupturo ACL:
Anatomija kolena: Nekateri ljudje imajo anatomske značilnosti, ki povečujejo tveganje za poškodbo ACL. Na primer, ožji medkondilarni prostor, kjer prehaja vez, lahko poveča tveganje za ujetje in poškodbo vezi.
Mišična šibkost in neravnovesje: Šibkost miišic, ki obdajajo koleno, lahko povečajo tveganje za poškodbo ACL. Zlasti šibkost v zadnji stegenski mišici in kvadricepsih lahko vodi do nestabilnosti kolena.
Tehnika in priprava: Slaba tehnika pri izvajanju športnih aktivnosti, pomanjkanje ustreznega ogrevanja in raztezanja ter nepravilno izvajanje vaj lahko povečajo tveganje za to poškodbo.
Razumevanje teh mehanizmov nam pomaga pri razvoju ustreznih preventivnih vaj in programov, ki vključujejo krepitev mišic okoli kolena, izboljšanje ravnotežja in koordinacije ter učenje pravilnih tehnik doskoka in sprememb smeri.
Glavni simptomi poškodbe sprednje križne vezi (ACL) so običajno zelo izraziti in jih je težko prezreti. Pri poškodbi ACL večina ljudi občuti nenadno, močno bolečino, ki jo pogosto spremlja slišen pok v kolenskem sklepu. Ta zvok lahko deluje zastrašujoče in jasno nakazuje na resno poškodbo.
Kmalu po poškodbi se pri večini ljudi pojavi obsežen edem oziroma oteklina kolenskega sklepa. Ta oteklina je pogosto zelo opazna in lahko močno omeji gibljivost kolena. V nekaterih primerih pa se oteklina razvije z nekoliko zamude in je lahko manj izrazita, kar lahko oteži takojšnjo prepoznavo resnosti poškodbe.
Eden izmed glavnih znakov poškodbe ACL je tudi omejena gibljivost kolenskega sklepa. Ta omejitev se kaže predvsem v skrajni ekstenziji (iztegu) in fleksiji (upogibu) kolena, ki sta pogosto neizvedljivi.
Pacineti poročajo tudi o občutkih nestabilnosti v kolenskem sklepu. Ta nestabilnost se lahko izraža kot občutek, da koleno “popušča” ali “kleca”, kar je še posebej opazno pri hoji, teku ali spremembah smeri.
Zaradi teh izrazitih simptomov je pomembno, da se ob sumu na poškodbo ACL čim prej poišče strokovno pomoč. Pravočasna diagnoza in ustrezno zdravljenje sta ključna za uspešno okrevanje in preprečevanje nadaljnjih poškodb.
Ruptura sprednje križne vezi (ACL) se lahko pojavi v različnih oblikah, vsaka s svojimi značilnostmi in zahtevami za zdravljenje. Pomembno je razumeti, kakšno vrsto rupture imate, saj to neposredno vpliva na pristop k rehabilitaciji.
Popolna ruptura ACL
Popolna (totalna) ruptura ACL pomeni, da je vez popolnoma pretrgana. Ta vrsta poškodbe je najhujša, saj povzroči popolno nestabilnost kolena. Bolniki pogosto opisujejo občutek “pokanja” ali “izpada” kolena med poškodbo. Simptomi vključujejo:
Močno otekanje in bolečino,
Popolno izgubo stabilnosti v kolenu,
Omejeno gibljivost.
Popolna ruptura ACL običajno zahteva kirurški poseg, da se ponovno vzpostavi stabilnost kolena, sledita pa ji intenzivna rehabilitacija in fizioterapija – rekonstrukcija je pomembna predvsem pri športnikih.
Subtotalna ruptura ACL
Subtotalna ruptura ACL označuje delno pretrganje vezi, kjer je večji del vezi poškodovan – nepoškodovanih le še nekaj vezivnih vlaken.
Koleno je še vedno relativno nestabilno, vendar ne toliko kot pri popolni rupturi. Simptomi lahko vključujejo:
Zmerno do hudo otekanje
Nestabilnost, zlasti med aktivnostmi, ki vključujejo obračanje ali hitro spreminjanje smeri,
Bolečino in nelagodje pri gibanju.
Zdravljenje subtotalne rupture je pogosto kombinacija konzervativnega pristopa z intenzivno fizioterapijo in včasih tudi kirurškim posegom, odvisno od stopnje nestabilnosti in pacientove stopnje aktivnosti.
Delna (parcialna) ruptura ACL
Delna ruptura ACL pomeni, da je le del vezi pretrgan ali raztegnjen. Koleno ostaja relativno stabilno, vendar lahko simptomi nastopijo med bolj intenzivnimi aktivnostmi. Značilni simptomi so:
Blaga do zmerna bolečina,
Občasna nestabilnost ali občutek “nesigurnosti” v kolenu.
Zdravljenje delne rupture ACL običajno ne zahteva operacije. Namesto tega se pogosto priporoča fizioterapija za krepitev mišic okoli kolena in izboljšanje stabilnosti.
Diagnostika rupture ACL
Diagnoza poškodbe sprednje križne vezi (ACL) se lahko že ob akutni poškodbi, torej pred pojavom otekline in zaščitnega krča zadnjih stegenskih mišic, relativno zanesljivo postavi s temeljito analizo simptomatike in mehanizma poškodbe.
Pri tem so ključni Lachmannov test in sprednji predalični test. Oba testa omogočata oceno povečane laksnosti ligamenta ACL, kar se kaže v prekomernem premiku golenice naprej glede na stegnenico.
Lachmannov test se izvaja tako, da bolnika položimo na hrbet z rahlo upognjenim kolenom (približno 20-30 stopinj). Preizkuševalec stabilizira stegnenico z eno roko, medtem ko z drugo roko premakne golenico naprej. Pozitiven test se kaže kot občutno povečan premik golenice naprej, kar kaže na poškodbo ACL.
Sprednji predalični test se izvaja pri bolniku, ki leži na hrbtu z upognjenim kolenom pod kotom 90 stopinj. Preizkuševalec prime golenico tik pod kolenom in jo poskuša premakniti naprej.
Za natančnejšo opredelitev resnosti poškodbe ACL in morebitnih pridruženih poškodb, kot so poškodbe meniskusa, hrustanca ali drugih vezi, je priporočljiva izvedba slikovne diagnostike.
Najbolj zanesljiva metoda za to je magnetnoresonančno slikanje (MRI), ki omogoča podroben pregled mehkotkivnih struktur v kolenu in tako zagotavlja natančno diagnozo ter pomaga pri načrtovanju ustreznega zdravljenja.
Zdravljenje poškodbe sprednje križne vezi (ACL) lahko poteka na dva načina: konzervativno ali operativno – z artroskopijo kolena.
V primerih, kjer gre za delne raztrganine (parcialne rupture) ali natege ACL, se skoraj vedno priporoča konzervativno zdravljenje s specializirano fizioterapijo. Ta pristop je največkrat dovolj učinkovit za popolno okrevanje.
Pri popolnih raztrganinah (kompletnih rupturah) ACL pa je mogoče izbrati med operativnim in konzervativnim zdravljenjem. Raziskave kažejo, da lahko pri nekaterih posameznikih ACL kljub slabši prekrvavljenosti popolnoma zaceli z ustrezno konzervativno obravnavo, kar pomeni, da operacija ni vedno nujna.
Dolgoročne študije so prav tako pokazale, da se lahko nekateri športniki po odlični rehabilitaciji s fizioterapijo in kineziologijo vrnejo na raven tekmovanja pred poškodbo tudi brez operacije.
V primeru izolirane poškodbe ACL je zato smiselno najprej poskusiti s kvalitetno konzervativno obravnavo, in če ta ne prinese želenih rezultatov, nato razmisliti o operativnem posegu.
Ko gre za pridružene poškodbe, kot so poškodbe meniskusov, sklepnega hrustanca ali več vezi (multiligamentarne poškodbe), pa operativno zdravljenje pogosto zagotavlja boljše dolgoročne rezultate, saj se znotraj ene artroskopije hkrati oskrbi vse poškodovane strukture.
Okvirno trajanje fizioterapevtske rehabilitacije rupture ACL je odvisno od vrste zdravljenja in obsega poškodbe:
Popolna ruptura in operativno zdravljenje: Rehabilitacija traja vsaj 9 mesecev.
Popolna ruptura in konzervativno zdravljenje: Rehabilitacija traja približno 4 do 9 mesecev.
Parcialne rupture : Zdravljenje s fizioterapijo in kineziologijo traja približno 3 do 6 mesecev.
Pomembno je, da se pri zdravljenju poškodbe ACL upošteva posameznikove potrebe in cilje, saj lahko pravilno izbrana obravnava vodi do uspešnega okrevanja in vrnitve k aktivnostim.
Naročite se na zdravljenje rupture ACL
Viri in literatura
Griffin, L. Y., Agel, J., Albohm, M. J., Arendt, E. A., Dick, R. W., Garrett, W. E., … & Wojtys, E. M. (2000). Noncontact anterior cruciate ligament injuries: risk factors and prevention strategies. Journal of the American Academy of Orthopaedic Surgeons, 8(3), 141-150. https://doi.org/10.5435/00124635-200005000-00001
Hewett, T. E., Myer, G. D., & Ford, K. R. (2006). Anterior cruciate ligament injuries in female athletes: Part 1, mechanisms and risk factors. The American Journal of Sports Medicine, 34(2), 299-311. https://doi.org/10.1177/0363546505284183
Paterno, M. V., Rauh, M. J., Schmitt, L. C., Ford, K. R., & Hewett, T. E. (2012). Incidence of second ACL injuries 2 years after primary ACL reconstruction and return to sport. The American Journal of Sports Medicine, 40(4), 805-810. https://doi.org/10.1177/0363546511434219
Webster, K. E., Feller, J. A., & Leigh, W. B. (2014). Younger patients are at increased risk for graft rupture and contralateral injury after anterior cruciate ligament reconstruction. The American Journal of Sports Medicine, 42(3), 641-647. https://doi.org/10.1177/0363546513517540
Beynnon, B. D., Johnson, R. J., Abate, J. A., Fleming, B. C., & Nichols, C. E. (2005). Treatment of anterior cruciate ligament injuries, part I. The American Journal of Sports Medicine, 33(10), 1579-1602. https://doi.org/10.1177/0363546505279913
