S hitrim tehnološkim razvojem se pojavlja vse večja potreba po specializiranih poklicih, ki zahtevajo znanja informacijske tehnologije. Poklic računalničarja in programerja dobiva mesto v podjetjih širokega spektra dejavnosti, saj smo trenutno v procesu digitalne revolucije, ki bo postavila nov standard dela.
Za poklice informacijske tehnologije je značilna skoraj neizogibna velika količina sedenja, poleg tega sodobni poklici zahtevajo prekomerne obremenitve zapestja, ki jih v tolikšni meri ne opazimo praktično skoraj pri nobenem drugem poklicu.
Sedeče obremenitve sodobnih poklicev s seboj potegnejo specifične težave, predvsem so to bolečine v križu in vratu ter poškodbe in kronične bolečine zapestja. Zapestje je v večini primerov preobremenjeno, zato ga je potrebno v izogib težavam in bolečinam v ustrezni meri okrepiti.
Poškodb in težav z zapestjem poznamo več vrst, vodilni med kroničnimi poškodbami zapestja po prevalenci je sindrom karpalnega kanala, ki se kaže kot bolečina globoko v spodnjem delu zapestja.
Sindrom karpalnega kanala je boleče stanje, ki se brez ustrezne obravnave pogosto kritično poslabša, kar na dolgi rok povsem onemogoča ročne poklicne dejavnosti in tudi nekatera vsakodnevna opravila.
Preden se dotaknemo pogostih poškodb zapestja, je za lažje razumevanje smiselna predstavitev anatomije zapestnega sklepa. Zapestni sklep omogoča fine motorične gibe in z vidika razvoja roke predstavlja eno glavnih človekovih evolucijskih prednosti.
Za zapestje je značilna visoka mera gibljivosti v praktično vseh oseh gibanja, poleg tega je zapestje skupaj s sklepi dlani struktura, nad katero imamo najboljši gibalni nadzor. Zapestje služi najbolj natančnim, tako imenovanim finim motoričnim nalogam, zato je tudi najbolje oživčeno.
Zapestje je poleg svojih anatomskih prednosti zaradi svoje kompleksnosti (veliko število kosti, ligamentov in vezi) in relativno majhne količine zaščitnih mehkih tkiv zelo dovzetno za poškodbe.
Zapestje v osnovi sestavlja 8 kosti. Če upoštevamo še vse kosti dlani pa govorimo o strukturi, ki nosi 27 kosti. Izolirani sklepi dlani so slabše gibljivi, a je dlan v povezavi z zapestjem kot celota gibljiva veliko bolj.
Na proksimalnem delu zapestja (del zapestja, ki je bližji centru telesa) ga sestavljata 2 kosti podlahti, in sicer, koželjnica ter podlahtnica, ki sta v radioulnarnem sklepu povezani tudi med seboj. Za stabilnost množice zapestnih in dlančnih kosti skrbijo pasivni stabilizatorji – ligamenti. Ligamente zapestja lahko v osnovi delimo na ovojnične in znotraj sklepne ligamente.
Ovojnične vezi stabilizirajo obe vrsti zapestnih kosti in jih povezujejo s podlahtnima kostema, podlahtnico in koželjnico, medtem ko znotraj sklepne vezi omogočajo stabilnost osmih večji zapestnih kosti med seboj.
Aktivno stabilizacijo zapestja omogoča mišični sistem. Mišice zapestja delimo na iztegovalke zapestja, ki tečejo po njegovi zgornji strani in se pripenjajo na zunanji oz. lateralni del komolca ter upogibalke zapestja, ki tečejo po njegovi spodnji strani in se pripenjajo na notranji oz. medialni del komolca.
Tetive upogibalk zapestja in prstov tečejo skozi karpalni kanal zapestja, ki je ozek prehod med zapestnimi kostmi skozenj poteka mediani živec in 9 kit mišic podlahti.
Za delitev poškodb zapestja lahko uporabimo splošen normativ, ki deli poškodbe na akutne (travmatske) in kronične (degenerativne). V sklepu zapestja med akutnimi poškodami po prevalenci prevladujejo naslednji zlomi:
Zlom koželjnice: navadno se zgodi ob padcu na iztegnjeno roko, ko je zapestje v iztegnjenem položaju. Poškodba se pogosto imenuje Collesov zlom.
Zlomi zapestnih kosti: najpogostejši so zlomi čolniča (scaphoid) in trivogelnice (triquetral), poškodbam je podvržena predvsem prva, proksimalna vrsta zapestnih kosti, zlomi preostalih zapestnih kosti so relativno redki. Zlom čolniča lahko ob neustrezni obravnavi vodi v močno oslabljeno funkcijo roke, medtem ko je pri ostalih zlomih kosti zapestja prognoza boljša in rehabilitacija manj kompleksna.
Poškodbam kosti zapestja po pojavnosti sledijo poškodbe vezi zapestja in izpah zapestja, ki se prav tako zgodi ob padcu na iztegnjeno roko, a je tu zapestje v bolj upognjenem položaju kot pri zlomu koželjnice.
Razložili bomo še kronične poškodbe zapestja (degenerativna stanja), ki nastanejo postopoma skozi preobremenitev delov zapestja. Diagnoza kroničnih poškodb zapestja je zaradi same kompleksnosti sklepa otežena.
Poznamo več različnih patoloških degenerativnih stanj zapestnega sklepa, kot so tendinopatije tetiv v zapestju, sklepni artritis, osteoartritis in nevropatije (oslabljena funkcija živca).
Po pogostosti pojavljanja vodi sindrom karpalnega kanala, ki spada v kategorijo utesnitvenih nevropatij. Stanje se kaže predvsem z bolečino in mravljinčenjem zapestja, dlani in prvih treh prstov roke.
Sindrom karpalnega kanala
Sindrom karpalnega kanala je po tipu poškodbe nevropatija. Glede na znanstveno literaturo je sindrom karpalnega kanala najbolj pogosta nevropatija, saj predstavlja kar 90% vseh nevropatij.
Začetni simptomi sindroma karpalnega kanala so bolečina, otrplost in parestezija (občutek zbadanja in mravljinčenja) prstov na roki, bolečina pa lahko seva tudi navzgor po roki. S progresijo simptomov sindroma karpalnega kanala pride tudi do občutka šibkosti dlani, zmanjšanja finega gibalnega nadzora in atrofije mišic podlahti.
Simptomi sindroma karpalnega kanala se v začetni fazi običajno pojavijo le ponoči in se čez dan izboljšajo, s progresijo poškodbe pa so simptomi prisotni tudi podnevi, predvsem med obremenjujočimi aktivnostmi zapestja, kot so risanje, tipkanje, vijačenje, uporaba miške in igranje videoiger. V poznih fazah poškodbe sindroma karpalnega kanala so simptomi prisotni neprestano.
Kako pride do sindroma karpalnega kanala?
Do sindroma karpalnega kanala pride zaradi povečanega pritiska v karpalnem kanalu, ki se pojavi kot posledica degenerativnih sprememb na kitah mišic podlahti, ki utesnijo mediani živec in povzročajo dotične nevrološke motnje.
Karpalni kanal je ozek anatomski prehod v zapestju, skozi katerega poteka mediani živec in 9 kit mišic, ki zagotavljajo gibanje zapestja, dlani in prstov. Ob vnetju kit zaradi preobremenitve se ta prostor zmanjša, kar vodi v bolečine in na dolgi rok degeneracijo živčnih vlaken.
Posledica degeneracije živčnih vlaken so v kasnejših fazah tudi hujše nevrološke motnje, kot sta otrplost prstov in izguba gibalnega nadzora dlani in prstov.
Prevalenca sindroma karpalnega kanala
Prevalencasindroma karpalnega kanala jev splošni populaciji50 primerov na 1000 oseb. Pri interpretaciji statistike pojavnosti sindroma karpalnega kanala je potrebno zavzeti kritično stališče. Študije so pojavnost preverjale na splošni populaciji, ki ni reprezentativen vzorec skupine, ki jo sindrom karpalnega kanala najpogosteje prizadane. Pri ogroženih skupinah je prevalenca sindroma karpalnega kanala neprimerno večja.
Kot pomenljiv primer lahko izpostavimo študijo, izvedeno na delavcih v predelovalni mesni industriji, kjer je bil sindrom karpalnega kanala odkrit kar pri 73,9% zaposlenih.
Najbolj ogrožena skupina za pojav sindroma karpalnega kanala je delovno aktivna populacija stara med 40 in 60 let, večje tveganje za pojav simptomov je pri ženskem spolu.
Najbolj ogrožene osebe za pojav sindroma karpalnega kanala so tiste, ki večino časa uporabljajo računalnik in posamezniki, ki upravljajo z vibracijskimi orodji. Tvegani so tudi vsi ostali podobni poklici, za katere je značilno ponavljanje gibov v zapestju.
Ob pojavu kroničnih bolečin v zapestju in simptomov tipičnih za sindrom karpalnega kanala je potrebno stanje najprej ustrezno diagnosticirati. Diagnostiko izvede specialist, potrdita jo EMG testiranje in provokacijski Phalenov test.
Če je sindrom karpalnega kanala odkrit v zgodnjih fazah patologije, se v skladu z znanstveno literaturo priporoča zdravljenje s specialnim vadbenim pristopom.
Rehabilitacija sindroma karpalnega kanala mora v akutni fazi vključevati zmanjšanje količine aktivnosti, ki sprožajo simptome, v pomoč so lahko tudi protivnetna zdravila. Z ustreznimi tehnikami fizioterapije se v akutni fazi zmanjšuje vnetje in bolečine.
Po akutni fazi se izvede učenje ergonomije zapestja med službenimi obveznostmi in vsakodnevnimi aktivnostmi (npr. pravilna postavitev tipkovnice in miške za zmanjšanje upogiba zapestja med tipkanjem) ter mobilizacija tkiva in krepitev mišic podlahti ter zapestja.
Kot najbolj pomembno sredstvo pomoči pacientu na dolgi rok se izpostavlja prav izobraževanje pacienta o dejavnikih tveganja za razvoj sindroma karpalnega kanala in ergonomske prilagoditve, saj služijo kot sredstvo obrambe pred ponovnim pojavom poškodbe.
Pacient mora redno izvajati mobilizacijske in krepilne vaje, ki temeljijo na mehanizmu izboljšanja drsenja živca in tetiv.
Terapije, ki pri zdravljenju sindroma karpalnega kanala učinkovito blažijo simptomatiko (predvsem pri managementu bolečine), so terapija z visokoenergijskim laserjem, terapevtskim ultrazvokom, udarnimi valovi in uporabo upornice
V primeru, da je sindrom karpalnega kanala napredoval v kasnejše faze poškodbe oziroma, kadar konzervativno zdravljenje ni učinkovito, se predlaga izvedba kirurškega posega na zapestju, ki ima odlično prognozo zdravljenja.
Rehabilitacijska vadba za preprečevanje težav z zapestjem
Veliko je mogoče storiti že v smislu same preventive, da do bolečinskega sindroma karpalnega kanala sploh ne pride. Poškodbe je bolj smiselno in učinkovito preprečevati kot zdraviti, oz. strokovno rečeno, preventiva je vedno boljša kot kurativa, v kolikor imate možnost izbire.
Vsak pisarniški delavec bi moral, zaradi izpostavljenosti specifičnim obremenitvam in občutljivosti obremenjenih telesnih struktur, imeti individualno oblikovan program preventivne vadbe, da se izogne sindromu karpalnega kanala.
Preventiva zahteva ergonomske adaptacije delovnega mesta (višina tipkovnice in uporaba miške) ter individualno prilagojeno vadbeno rutino za ciljno krepitev in mobilizacijo mišic zapestja ter podlahti.
Kaj morate vedeti?
Sindrom karpalnega kanala je pogosto patološko stanje zapestja, ki ga je ob prvih značilnih simptomih potrebno hitro diagnosticirati in v nadaljevanju pričeti z rehabilitacijo, saj ima konzervativno zdravljenje sindroma karpalnega kanala v začetnih fazah odlično prognozo zdravljenja.
V kolikor začetnih simptomov ne zdravite, tvegate pojav nevropatij in sicer degeneracijo medianega živca in oslabljeno funkcijo roke. Sindrom karpalnega kanala je pogost pri poklicih, za katere je značilno veliko število gibov v zapestju, izpostavimo lahko računalničarje in programerje, saj je tveganje za pojav pri njih največje.
Po diagnozi sindroma karpalnega kanala je najpomembnejša ergonomska prilagoditev delovnega mesta in, v prvi fazi rehabilitacije, izvedba specialnih terapij, s katerimi zmanjšate bolečine in vnetje. V drugi fazi rehabilitacije je ključna metoda zdravljenja individualno zasnovan program vadbe za mobilizacijo in krepitev mišic zapestja.
V kolikor imate značilno simptomatiko za sindrom karpalnega kanala, vam svetujemo obisk naših fizioterapevtov, ki bodo pričeli s konzervativnimi metodami rehabilitacije.
Naročite se na zdravljenje poškodbe zapestja
Viri in literatura
Hegmann, K. T., Merryweather, A., Thiese, M. S., … in Melhorn, J. M. (2018). Median Nerve Symptoms, Signs, and Electrodiagnostic Abnormalities Among Working Adults. The Journal of the American Academy of Orthopaedic Surgeons, 26(16):576–584.
Hong, Y. S., Hsieh, S. F., Tu, Y. K., … in Wang, J. D. (2011). The comparative eff ectiveness of tendon and nerve gliding exercises in patients with carpal tunnel syndrome: a randomized trial. American Journal of Physical Medicine & Rehabilitation, 90:435-442.
Kim, J. Y., Kim, J. I., Son, J. E., in Yun, S. K. (2004). Prevalence of carpal tunnel syndrome in meat and fish processing plants. Journal of occupational health, 46(3):230–234.
Lögters, T. in Windolf, J. (2016). Focus on wrist injuries. European Journal of Trauma and Emergency Surgery, 42(1):1-1.
Mezian, K., in Bruthans, J. (2016). Why do local corticosteroid injections work in carpal tunnel syndrome, But not in ulnar neuropathy at the elbow?. Muscle & nerve, 54(2):344.
Padua, L., Coraci, D., Erra, C., … in Hobson-Webb, L. D. (2016). Carpal tunnel syndrome: clinical features, diagnosis, and management. The Lancet. Neurology, 15(12):1273–1284.
Sanderson, M., Mohr, B., in Abraham, M. K. (2020). The emergent evaluation and treatment of hand and wrist injuries. Emergency Medicine Clinics of North America, 38(1):61-79.
van Vugt, R. M., Bijlsma, J. W., in van Vugt, A. C. (1999). Chronic wrist pain: diagnosis and management. Development and use of a new algorithm. Annals of the rheumatic diseases, 58(11):665–674.
