En sam nepreviden korak, spodrsljaj na mokri podlagi in posledično trd pristanek na tleh so dovolj za resnejšo poškodbo kolena.
Kolenski sklep je eden izmed najbolj zapletenih sklepov v človeškem telesu, saj povezuje stegnenico (femur), golenico (tibio) in pogačico (patelo) ter omogoča gibanje noge v smer upogiba in iztega. Koleno ima ključno vlogo pri hoji, teku, skakanju in vstajanju.
Stabilnost kolenu zagotavljajo vezi, mišice, meniskusi in sklepna ovojnica, ki skupaj tvorijo dinamičen sistem za prenos sil in gibanja. Ob nepazljivosti lahko pride do raztrganin vezi, poškodb meniskusa ali celo zloma kosti. Možnosti za resne zaplete je veliko več, kot si sprva mislimo.
Če poškodbe ne prepoznamo pravočasno ali je ne zdravimo ustrezno, lahko poškodba kolena pri padcu vodi v kronično bolečino, nestabilnost sklepa ali trajne težave pri hoji. Prav zato ima zgodnja in strokovna fizioterapija ključno vlogo. S pravilnim pristopom lahko preprečimo dolgoročne posledice in kolenu povrnemo njegovo popolno funkcionalnost.
V nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali, katere poškodbe kolena so pri padcu najpogostejše, kako jih prepoznati ter zakaj je pravočasna fizioterapija ključ do popolnega okrevanja!
Padci so eden izmed najpogostejših vzrokov za poškodbe kolena, pri katerih lahko pride do različnih poškodb mehkih tkiv, vezi, hrustanca ali celo kosti. Razumevanje, zakaj sploh pride do takšnih poškodb, je ključno za učinkovito preprečevanje in primerno ukrepanje.
Med najpogostejše vzroke za nastanek poškodb kolena pri padcu spadajo:
udarec (v koleno ob padcu na trdo podlago),
zasuk kolena (med padcem),
nepravilen pristanek (pri skokih ali teku) in
izguba ravnotežja (pri športnih ali vsakodnevnih aktivnostih).
Različni vzroki in dejavniki tveganja, povezani s padci, nam pomagajo bolje razumeti, zakaj pride do poškodb kolena – in kako jih lahko v prihodnje preprečimo!
Dejavniki tveganja
Nekateri posamezniki so zaradi določenih dejavnikov tveganja bolj izpostavljeni poškodbam kolena. Zelo pomembno je prepoznavanje teh dejavnikov tveganja, saj nam to lahko pomaga zmanjšati možnost poškodb in pospešiti okrevanje, če do poškodbe vseeno pride.
Dejavniki tveganja za pojav poškodbe kolena pri padcu so sledeči:
starost (pri starejših se zmanjša prožnost vezi, pojavi se mišična oslabelost in degenerativne spremembe ter slabše ravnotežje),
šibkost mišic (predvsem sprednje stegenske mišice in mišic zadnje lože),
predhodne poškodbe kolena (že obstoječe poškodbe vezi, meniskusa ali hrustanca povečajo tveganje za novo poškodbo),
slaba koordinacija in ravnotežje (lahko privede do nepravilnih pristankov ali zasukov),
neustrezna obutev (čevlji, ki so brez opore ali z drsečim podplatom povečajo tveganje za zdrs in padec) in
neprimerna priprava na telesno aktivnost (neogrete mišice in vezi so bolj dovzetne za poškodbe ob nenadnih gibih).
Prepoznavanje dejavnikov tveganja je ključno za načrtovanje preventivnih ukrepov, ki lahko zmanjšajo možnost poškodb in izboljšajo dolgoročno zdravje kolenskega sklepa!
Značilni simptomi pri najpogostejših poškodbah kolena pri padcu
Poškodba kolena se lahko odraža z različnimi simptomi, odvisno od vrste in resnosti poškodbe.
Zlom stegnenice
Poškodbe stegnenice (femurja) so zelo resne in zahtevajo takojšnjo zdravniško pomoč.
Simptomi po katerih prepoznamo potencialni zlom stegnenice so:
huda bolečina (močna bolečina na mestu zloma, ki se poveča ob gibanju),
oteklina in modrice,
možna deformacija (vidna deformacija ali nenormalen položaj noge),
občutljivost ob palpaciji in
omejena gibljivost (težko premikanje noge).
Poškodba meniskusa in vezi
Meniskus je hrustančno tkivo v kolenskem sklepu, ki deluje kot blažile udarcev. Poškodba meniskusa kot kolenskih vezi se zgodi pri rotacijskih gibih ali hitrih spremembah smeri. Gre za eno izmed najpogostejših športnih poškodb.
Med tipične simptome poškodbe meniskusa in vezi uvrščamo:
bolečino,
oteklino,
omejeno gibljivost,
občutek preskakovanja med gibanjem,
občutek nestabilnosti.
Poškodba hrustanca
Poškodba hrustanca nastane predvsem pri močnih udarcih ali padcih na koleno. Simptomi so zelo podobni poškodbi meniskusa in vezi.
Poškodba hrustanca se dodatno kaže še s sledečimi simptomi:
okorelost sklepa,
bolečina v mirovanju,
nestabilnost sklepa,
nelagodje med gibanjem.
Če po padcu opazite katerega od teh simptomov, je priporočljivo, da se obrnete na specialista.Pravočasno zdravljenje lahko prepreči hujše posledice in omogoči hitrejšo rehabilitacijo!
Poškodbe kolenazahtevajopremišljeno in skrbno načrtovano obravnavo. Pri blažjih poškodbah je zdravljenje konzervativno, pri hujših pa operativno. Fizioterapija pri obeh načinih zdravljenja igra ključno vlogo, sej ne omogoča le hitrejše okrevanje, temveč tudi zmanjša tveganje za ponovitev poškodbe in dolgoročne zaplete.
V akutni fazi je cilj zmanjšati in omiliti simptome, kot so bolečina, oteklina in omejena gibljivost. Priporoča se kratkotrajen počitek in aplikacija protivnetne terapije kot je Sixtus ultrazvočna krioterapija. Za vzpostavitev gibljivosti se priporoča izvajanje manualne terapije (v primeru mehkotkivnih poškodb). Prav tako je smiselno upoštevati metodo PEACE & LOVE, pri čemer je potrebno poudariti pomembnost primernih obremenitev.
Poškodbe meniskusa in vezi pogosto zahtevajo začasno razbremenitev z opornico ali berglami, medtem ko hujše poškodbe, kot je zlom stegnenice, navadno potrebujejo kirurško obravnavo. Zelo pomembno je tudi omejiti gibanje, ki bi lahko povzročilo dodatno škodo.
Po umiritvi simptomov, se začne z aktivnim zdravljenjem pod vodstvom fizioterapevta in kineziologa. Najpomembnejšo vlogo ima vadbena terapija, ki vključuje vaje za izboljšanje gibljivosti (raztezanje), mišično moč (krepilne vaje za mišice spodnjih udov) in stabilnost kolena (ravnotežne in koordinacijske vaje).
Pri vseh poškodbah kolena se izvaja progresivna krepitev stabilizatorjev kolena. Pri zlomih stegnenice pa smo nekoliko bolj konzervativni, saj zlomi zahtevajo posebno pozornost pri povečanju obremenitev, zato je sodelovanje s specialistom nujno.
V zaključni fazi rehabilitacije je poudarek na dolgoročnem ohranjanju funkcionalnosti kolena in preprečevanju ponovnih poškodb. Nadaljuje se z izvajanjem naučenih vaj za ravnotežje, propriocepcijo in mišično moč, hkrati pa se uvaja specifične aktivnosti primerne posamezniku in njegovemu delovnem okolju ali športu. Dolgoročno spremljanje je ključno pri vseh vrstah poškodb, še posebej pa po operacijah ali hujših zlomih.
ŠTUDIJA PRIMERA
Osnovni podatki o pacientu: 63-letna gospa je tri tedne pred obiskom diagnostične terapije na rojstnodnevni zabavi padla in si poškodovala desno koleno. Poročala je o zmernem otekanju, ki je trajalo en teden, na dan pregleda pa je kot največjo težavo izpostavila bolečine v kolenu.
Začetno stanje: Ob pregledu je še vedno bila prisotna minimalna oteklina na medialnem delu kolena, kjer je bila lokalizirana tudi bolečina. Ob večerih se je bolečina poslabšala in občasno motila spanec. Funkcionalno je bolečina povzročala predvsem hoja po stopnicah. Moč ključnih mišičnih skupin je bila zmanjšana.
Cilji zdravljenja: Odpraviti oteklino in zmanjšati bolečine v desnem kolenu ter izboljšati funkcionalno stanje.
Potek zdravljenja: Za odpravo otekline in zmanjšanje bolečin sta se v največji meri uporabljala TECAR in laserska terapija v kombinaciji z manualnimi tehnikami obravnave mehkih tkiv in kineziotaping. Ob zmanjšanju simptomov so se pričele izvajate terapevtske vaje, ki so ob nadaljnjem izboljšanju stanja prešle v kineziološko-usmerjeno vadbo.
Končno stanje: Pacientka je ob koncu zdravljenja poudarila, da se ji je povrnil občutek zdravega kolena, saj bolečine več niso bile prisotne.
Celostno, ciljno usmerjeno zdravljenje pod strokovnim vodstvom, je ključ do učinkovitega okrevanja, zmanjšanja bolečine in preprečevanja ponovnih poškodb kolena!
Prognoza in trajanje rehabilitacije
Prognoza po poškodbi kolena je odvisna od vrste in obsega same poškodbe. Pri večini primerov je dobra, še posebej ob pravilni in pravočasni diagnozi ter ustreznem zdravljenju. Ključna je individualno prilagojena fizioterapija, ki znatno zmanjša čas okrevanja in zmanjša tveganje za nadaljnje poškodbe.
Pri lažjih nategih vezi ali manjših poškodbah meniskusa lahko rehabilitacija traja od 6 do 10 tednov, medtem ko zahtevnejše poškodbe, kot so pretrgane vezi, poškodbe hrustanca ali zlom stegnenice, zahtevajo več mesecev celovite rehabilitacije. Takšna stanja pogosto zahtevajo od 3 do 6 mesecevzdravljenja.
Dosledno sledenje in upoštevanje rehabilitacijskega programa bistveno vpliva na dolgotrajno funkcionalnost kolena in uspeh zdravljenja.
V kliniki Medicofit vam s strokovno fizioterapevtsko oskrbo in individualiziranim programom rehabilitacije pomagamo premagati posledice poškodbe kolena po padcu in se samozavestno vrniti v vsakodnevne ali športne aktivnosti!
Nevitt, M. C., Tolstykh, I., Shakoor, N., Nguyen, U.-S. D. T., Segal, N. A., Lewis, C., Felson, D. T. in Investigators, for the M. O. S. (2016). Symptoms of Knee Instability as Risk Factors for Recurrent Falls. Arthritis Care & Research, 68(8), 1089–1097. https://doi.org/10.1002/acr.22811
Tiwari, N., Patil, S. in Popalbhat, R. (2022). Efficacy of Physiotherapy Rehabilitation for Proximal Femur Fracture. Cureus, 14(10), e30711. https://doi.org/10.7759/cureus.30711
von Keudell, A., Shoji, K., Nasr, M., Lucas, R., Dolan, R. in Weaver, M. J. (2016). Treatment Options for Distal Femur Fractures. Journal of Orthopaedic Trauma, 30, S25. https://doi.org/10.1097/BOT.0000000000000621
