Zlom distalnega radiusa: Kako poteka uspešno zdravljenje?

Le trenutek nepazljivosti, zdrs na bregu ali neroden padec med športno aktivnostjo lahko privede do poškodbe ali zloma vašega zapestja!

Radius, po slovensko imenovan koželjnica, je večja kost na podlahti in je nameščena na strani palca. Distalni del radiusa je opredeljen kot končni del kosti, kjer se stika z zapestnimi kostmi.

Zlom distalnega radiusa je izjemo pogost, saj lahko prizadene tako mlajše kot starejše posameznike. Resnost teh zlomov je neposredno povezana z mineralno gostoto kosti (predvsem pri starejših). Poškodba ne vpliva le na fizično stanje zapestja, temveč bistveno omeji kakovost življenja – tako osebno kot poklicno.

Kaj storimo, ko utrpimo ta zlom? Pomembno je, da ukrepamo hitro in pravilno, da se izognemo nadaljnjim poškodbam in si zagotovimo uspešno okrevanje. Zgodnji začetek fizioterapije dokazano vpliva na boljše končne rezultate zdravljenja!

Članek bo predstavil, kako to poškodbo prepoznamo, zakaj je hitra obravnava ključna za popolno okrevanje, kaj povzroči tovrsten zlom, kako ga diagnosticiramo in pravilno zdravimo.

Naročite se na specialistično fizioterapijo

Mehanizem nastanka zloma distalnega radiusa je običajno posledica padca na iztegnjeno roko. Večina teh zlomov je zaprte narave, kjer zlomljena kost ne poškoduje okoliških mehkih tkiv.

Pri mlajši populaciji je vzrok za poškodbo navadno posledica prometne nesreče, padca iz višine ali med športno aktivnostjo. Pri starejših pa je krivec nizko energetska poškodba, kot je navaden padec ali zdrs.

Zanimivost! Ali ste vedeli, da je radius najpogosteje zlomljena kost na zgornjem udu!

Dejavniki tveganja

Najpogostejši dejavniki tveganja za to poškodbo so:

• Spol (v prvih dekadah življenja so dovzetnejši moški, po 40. letu pa ženske so dovzetnejše za to poškodbo),
• starost (nad 40 let),
• rasa (belopolti pogosteje utrpijo ta zlom),
• slabo splošno zdravstveno stanje,
• okoljski dejavniki (npr. spolzka tla) in
• udejstvovanje v športih.

Pacienti pogosto navajajo različne simptome, med katerimi so najpogostejši:

• Močna bolečina,
• oteklina na podlakti ali zapestju,
• sprememba barve kože (modrice),
• omejena gibljivost,
• nezmožnost stiska pesti in
• deformacije zapestja ali podlakti.

Za uspešno diagnozo je prvo potrebna dobra anamneza, kjer pacient opiše nastanek poškodbe in njegove simptome, nato pa se naredi podroben klinični pregled. Preveri se obseg gibljivosti in moč mišic zgornjega uda ter moč stiska. Nato se opazuje in inspektira poškodovan predel in določi stopnjo zloma.

Ločimo 5 tipov zloma distalnega radiusa:

• Tip 1: stabilen zlom,
• tip 2: nestabilen zlom,
• tip 3: zlom s trnom,
• tip 4: razcepljen zlom in
• tip 5: hud zlom s poškodovanimi mehkimi tkivi.

Smiselna je tudi slikovna diagnostika (RTG), kjer se preveri kostne abnormalnosti in prisotnost kostnih delčkov v sklepu. Sledi posvet strokovnjakov in izdelava načrta zdravljenja.

Potek zdravljenja

Imamo dve možnosti zdravljenja, kjer je konzervativen način indiciran, ko je zlom stabilen in zaprt, kjer se do zacelitve kosti namesti mavec. Če pa je zlom premaknjen, ga je potrebno najprej kirurško obravnavati, nato pa se namesti mavec ali opornica.

Kadar je indiciran operativni poseg je treba upoštevati značilnosti zloma in izkušnje kirurga z načini zdravljenja. Mavec se pri tem zamenja po 2 – 3 tednih, ko usahne oteklina, kasneje pa se ga popolnoma odstrani po 6. tednih. Med tem je pomembno izvajanje vaj za sosednje sklepe, nato pa sledi skrbno načrtovan program fizioterapije za izboljšanje funkcije poškodovanega zapestja.

Akutna faza je namenjena zmanjšanju bolečine in otekline s pomočjo Wintercare Tecar terapije in Sixtus ultrazvočne krioterapije. Kot dopolnilna terapija se lahko namesti tudi kineziotaping. Indicirana je tudi manualna terapija in nežna masaža. Najprej se uvedejo vaje za pasivno, nato pa še za aktivno gibljivost.

Študije dokazujejo, da imajo zelo dobre rezultate fizioterapevtske rehabilitacije, ki vključujejo tudi vaje za drsenje tetiv. Pomembna je tudi krepitev z osnovnimi vajami za mišično – vezivno moč.

Kinezioterapija pa dovoljuje pacientu izvajanje progresivnih vaj tako za propriocepcijo, sklepno stabilizacijo in moč. Poglej krepitve zapestja in dlani ne smemo pozabiti na okoliške sklepe in njihovo krepitev ter zagotavljanje obsega giba (prsti, komolec, rama).

Začne se z izometričnimi vajami, nato koncentričnimi ter kasneje tudi s težjimi ekscentričnimi vajami. Pomembno je postopno obremenjevanje kosti npr. v opori sklece z različnimi položaji zapestja.

Kasneje je potrebno razmišljati tudi o pliometričnih in udarnih aktivnostih, s katerimi se bo pacient srečeval v vsakodnevnem življenju (padci na dlan, skoki in spremembe smeri).

Za dolgotrajno uspešnost je zelo pomembna uporaba pristopov samoupravljanja z razvojem pozitivne naravnanosti do same rehabilitacije in poškodbe. Prav tako je izrednega pomena dolgotrajno vzdrževanje funkcionalnosti prizadetega sklepa in vzdrževanje tako moči kot splošne fizične kondicije.

S pravilno kombinacijo imobilizacije in skrbno načrtovane rehabilitacije lahko večina pacientov ponovno uživa v svojih vsakodnevnih aktivnostih brez bolečin in omejitev!

Prognoza za zlom distalnega radiusa je običajno dobra, če se poškodba ustrezno zdravi in je rehabilitacija pravilno izvedena.

Trajanje rehabilitacije je pri konzerativnem zdravljenju po imobilizaciji 6 – 12 tednov, po operaciji pa lahko traja tudi nekaj mesecev, da se povrne popolna funkcionalnost.

Ključnega pomena je, da pacient sledi rehabilitacijskem programu, ki ga nudi Klinika Medicofit, kar bistveno izboljša izid in skrajša čas do popolnega okrevanja!

Distal Radial Fractures. (b. d.). Physiopedia. Pridobljeno 23. december 2024, s https://www.physio-pedia.com/Distal_Radial_Fractures

Lichtman, D. M., Bindra, R. R., Boyer, M. I., Putnam, M. D., Ring, D., Slutsky, D. J., Taras, J. S., Watters, W. C. I., Goldberg, M. J., Keith, M., Turkelson, C. M., Wies, J. L., Haralson, R. H. I., Boyer, K. M., Hitchcock, K. in Raymond, L. (2010). Treatment of Distal Radius Fractures. JAAOS – Journal of the American Academy of Orthopaedic Surgeons, 18(3), 180.

Liporace, F. A., Adams, M. R., Capo, J. T. in Koval, K. J. (2009). Distal Radius Fractures. Journal of Orthopaedic Trauma, 23(10), 739. https://doi.org/10.1097/BOT.0b013e3181ba46d3

Maciel, J. S., Taylor, N. F. in McIlveen, C. (2005). A randomised clinical trial of activity-focussed physiotherapy on patients with distal radius fractures. Archives of Orthopaedic and Trauma Surgery, 125(8), 515–520. https://doi.org/10.1007/s00402-005-0037-x

MacIntyre, N. J. in Dewan, N. (2016). Epidemiology of distal radius fractures and factors predicting risk and prognosis. Journal of Hand Therapy, 29(2), 136–145. https://doi.org/10.1016/j.jht.2016.03.003