Ruptura medialnega meniskusa

Poškodba meniskusa je eden izmed prvih znakov degeneracije kolena. Poznamo medialni (notranji) in lateralni (zunanji) meniskus, ki sta strukturi v obliki črke C.

Medialni meniskus je bolj odprt, lateralni pa zaprt. Položena sta v kolenski sklep med sklepno površino stegnenice in golenice ter prekrivata 50 – 70 % sklepne površine golenice.

Naloga meniskusov je gladka in učinkovita artrokinematika kolena. Prav tako prenašajo strižne in kompresijske sile v sklepu in povečujejo obremenilno površino in tako zmanjšujejo točkovne obremenitve sklepa. Prispevajo k stabilnosti kolenskega sklepa, predvsem pri prekomernih rotacijah.

Ali ste vedeli, da je razmerje števila primerov med medialnim in lateralnim meniskusom 4:1? V 80 % se poškoduje medialni, v le 20 % pa lateralni.

Zato je pomembno, da poškodovano koleno sanirate, da obnovite njegovo funkcijo in preprečite nastanek kroničnih težav.

Naročite se na zdravljenje rupture meniskusa

Rupture medialnega meniskusa se navadno zgodijo v športih, zaradi akutne travme, ali pa so degenerativnega vzroka zaradi staranja. Od poškodb izven športa jih je približno 30 % posledica padcev in prometnih nesreč.

Ostalih 70 % se daleč največkrat zgodi pri globokem počepu, kjer bolečino začutijo med vstajanjem.

Poškodbe meniskusa so pogosto povezane s športniki aktivnostmi. Mehanizmi poškodb meniskusa so namreč visoke strižne ali rotacijske sile v kombinaciji z neoptimalnim položajem sklepa (varus ali valgus z rotacijo ob upogibu kolena).

Ko je koleno upognjeno, rotacijska sila povzroči, da se meniskus premakne med stegnenico in golenico, kar povzroči nastanek poškodbe. Navadno so poškodbe nekontaktne, pri spremembah smeri, zaviranju in doskokih.

Dejavniki tveganja za rupturo medialnega meniskusa

Poznani dejavniki tveganja, ki povečajo možnost za nastanek rupture medialnega meniskusa so:

• Delo v čepečem ali klečečem položaju,
• spol (moški 2-3x pogosteje),
• starost (med 20.-30. letom ali nad 60 let),
• višji indeks telesne mase,
• šport (nogomet, ragbi),
• dvigovanje uteži nad 10 kg in
• neustrezna obravnava poškodbe ACL.

Če se med temi dejavniki tveganja prepoznate imate večjo dovzetnost za rupturo medialnega meniskusa. To še ne pomeni, da jo boste utrpeli, vendar morate biti ob aktivnostih še toliko bolj pozorni!

Naročite se na zdravljenje rupture meniskusa

Simptomi, ki jih navaja pacient so:

• Omejena gibljivost,
• oteklina,
• preskok,
• bolečina na medialni strani in
• atrofija kvadricepsa (kasneje).

Prepoznavanje simptomov je ključnega pomena za hitro odkrivanje in zmanjšanje tveganja za dodatne poškodbe!

Pri postavitvi diagnoze je zelo pomembna podrobna anamneza, saj v večini primerov že ta potrdi sum na rupturo medialnega meniskusa.

Smiselni je pregled predhodne zdravstvene dokumentacije, ki bi morebiti nakazovala na predhodno poškodbo ali poškodbo, ki bi vplivala na rupturo meniskusa.

Poleg tega se uporabljajo klinični testi, s katerimi potrdimo sum na rupturo meniskusa so za medialni in lateralni meniskus enaki, vendar z lokacijo izraženih simptomov določimo za katerega gre.

Najpogosteje se izvajajo naslednji testi:

• Kapsularni vzorec (omejitev pri 20 – 30 stopinjah upogiba),
• Občutljivost sklepne špranje ob palpaciji (na medialni strani),
• Apley test (bolečina pri kompresiji in rotaciji),
• Theslay test in
• McMurrayev test.

Testi z zagotovostjo potrdijo rupturo meniskusa, vendar RTG in MRI nam omogočijo še dodaten vpogled v morebitne poškodbe hrustanca in vezi.

Samo rupturo meniskusa lahko tudi razvrstimo glede na stopnjo poškodbe. Na stopnji 1 se da na MRI posnetku opaziti majhno raztrganino. Stopnja 2 pomeni večjo raztrganino brez razširitve na sklepno površino in stopnja 3, kjer opazimo prizadetost sklepne površine in popolno rupturo meniskusa.

Ali ste vedeli, da lahko poškodbo meniskusa razdelimo tudi glede na:

• Vrsto (vzdolžna, vodoravna, prečna, poševna, kombinirana, bucket-handle in avulzija narastišča sprednjega ali zadnjega roga),
• položaj (poškodovan sprednji, zadnji rog ali korpus meniskusa),
• prekrvavitev meniskusa (bela ali rdeča cona),
• vzrok (poškodba ali degeneracija) in
• obseg (popolna ali delna).

Naročite se na zdravljenje rupture meniskusa

Raziskave so dosledne pri tem, da se za paciente z rupturo medialnega meniskusa priporoča konzervativen način zdravljenja. Potek zdravljenja se razlikuje glede na to ali je bila poškodba v beli (neprekrvavljeni) ali rdeči (prekrvavljeni) coni.

Manjše rupture v rdeči coni se zacelijo spontano, svetuje se krajše mirovanje in nato fizioterapevtska rehabilitacija.

Za operativno zdravljenje se ortopedi odločijo le ko:

• So bolečine prisotne vsakodnevno,
• ob hujših poškodbah meniskusa,
• ko konzervativno zdravljenje ni bilo uspešno.

V akutni fazi se oteklino obvladuje s Sixtus ultrazvočno krioterapijo in kineziotapingom. V tej fazi se izvaja tudi protibolečinska terapija za lajšanje bolečine za učinkovito nadaljnjo rehabilitacijo.

Fizioterapevti vas naučijo specialne terapevtske vadbe ter osnovnih vaj propriocepcije in vaj za mišično tetivno moč, ki vplivajo na boljšo stabilnost kolenskega sklepa in krepitev podpornih mišic.

Zelo učinkovita metoda manualne terapije je tudi prečna frikcija, ki se je pri rupturah medialnega meniskusa izkazala za izvrstno pri pospešenem celjenju in zmanjšanju brazgotinjenja tkiva.

Izvajajo se tudi vaje za sklepno mobilizacijo za obnovitev popolnega obsega giba.

Faza kinezioterapije se osredotoča na nadgrajevanje vaj propriocepcije, kinezioloskih vaj za sklepno mobilizacijo (z gibanjem) in progresivnih vaj za mišično-vezivno moč. Pomembna je krepitev vseh mišic spodnjih udov in jedra, saj to nudi meniskusu večjo stabilnost v notranjosti kolenskega sklepa.

Kineziologi vas bodo naučili specialne vaje za preventivno moč poškodovanega področja (predvsem krepitev mišice kvadriceps) in izvajanje specialnih vaj za izboljšanje ravnotežja za ohranjanje koordinacije in za obnavljanje funkcionalne sposobnosti.

V zadnji fazi, fazi preventivnega vzdrževanja, pacienti dolgoročno vzdržujejo funkcionalnost sklepov in preventivno moč. Če so pa športniki v tej fazi skrbijo za telesno pripravo na rekreativni šport s športno kondicijsko pripravo.

V Kliniki Medicofit tako pacientom z rupturo medialnega meniskusa nudimo celostno rehabilitacijo z individualnim pristopom in osebam omogočimo temeljito poznavanje svojega telesa.

Če želite biti del profesionalne rehabilitacije pod okriljem strokovnjakov iz področja fizioterapije in kinezioterapije je Klinika Medicofit prava izbira za vas!

Prognoza po rupturi medialnega meniskusa

Prognoza po rupturi medialnega meniskusa se razlikuje glede na to ali so pacienti bili deležni konzervativne ali operativne obravnave, kako huda je bila poškodba meniskusa, ali so bili vpletene še druge kolenske strukture ter v kateri coni meniskusa je bila poškodba.

V raziskavah opisujejo, da naj bi rehabilitacija trajala 10-12 tednov, dokler bi se osebe lahko uspešno vrnile v izvajanje vsakodnevnih aktivnosti ali v šport.

Seveda se pa moramo zavedati, da je vsaka rehabilitacija različna, saj se mora prilagoditi na deficite posameznika.

Chirichella, P. S., Jow, S., Iacono, S., Wey, H. E. in Malanga, G. A. (2019). Treatment of Knee Meniscus Pathology: Rehabilitation, Surgery, and Orthobiologics. PM&R, 11(3), 292–308. https://doi.org/10.1016/j.pmrj.2018.08.384

Hussein, Mohsen (2021). Ortopedija za fizioterapevte. URN:NBN:SI:DOC-W6P9NIHD from http://www.dlib.si

Hwang, B.-Y., Kim, S.-J., Lee, S.-W., Lee, H.-E., Lee, C.-K., Hunter, D. J. in Jung, K.-A. (2012). Risk Factors for Medial Meniscus Posterior Root Tear. The American Journal of Sports Medicine, 40(7), 1606–1610. https://doi.org/10.1177/0363546512447792

Khalifa, A. A., Mohamed, R. A.-E., Abo-Zeid, A. R. in Abd-Elaal, A. M. (2020). Rehabilitation options for patients with an isolated meniscal tear, a narrative review. Sports Orthopaedics and Traumatology, 36(4), 364–369. https://doi.org/10.1016/j.orthtr.2020.08.002/

O’Donnell, K., Freedman, K. B. in Tjoumakaris, F. P. (2017). Rehabilitation Protocols After Isolated Meniscal Repair: A Systematic Review. The American Journal of Sports Medicine, 45(7), 1687–1697. https://doi.org/10.1177/0363546516667578/