Ko bolečina po operaciji ne izzveni, ampak postaja vse hujša, zbadajoča ali celo pekoča, se je smiselno pozanimati kaj je vzrok teh težav. Morda gre za poškodbo živca in pojav nevropatske bolečine.
Nevropatska bolečina je živčna bolečina, ki se pojavi ob bolezni ali poškodbi živčnega sistema. Možno jo je občutiti na različnih nivojih živčnega sistema, vključujoč periferno živčevje in hrbtenjačo.
Takšna vrsta bolečine se lahko pojavi tudi zaradi poškodbe živca med operacijo. Delimo jo na centralno in periferno nevropatsko bolečino. Za razliko od običajne (nociceptivne) bolečine, ki jo povzroči poškodba tkiv, je nevropatska bolečina posledica sprememb v samih živcih, pogosto kot zaplet kirurškega posega.
Pojavi se lahko po različnih operacijah, še posebej, kjer pride do raztezanja ali utesnitve živca (npr. ortopedske, abdominalne ali nevrokirurške operacije). Razlog za njen nastanek je lahko tudi brazgotinjenje tkiva ali vnetje.
Tovrstna bolečina pogosto vpliva na kakovost življenja, saj moti spanec, omejuje gibanje in vpliva na psihično ozadje. Ustrezno zdravljenje s strokovnim pristopom pomaga zmanjšati simptome ter izboljšati kakovost življenja.
V nadaljevanju bomo predstavili, kaj je nevropatska bolečina, zakaj se pojavi po operativnih posegih, kako se kaže ter zakaj ima fizioterapija pomembno vlogo pri njenem obvladovanju in rehabilitaciji!
Vzroki za nastanek nevropatske bolečine po operaciji so povezani z neposredno ali posredno poškodbo perifernih ali centralnih živcev med kirurškim posegom. Bolečina nastane kot posledica sprememb v delovanju živčnega sistema, pri čemer živci po poškodbi pošiljajo bolečinske signale brez prisotnega dražljaja.
Najpogostejši vzroki so torej neposredna poškodba živca med operacijo, vnetna reakcija v bližini živca (povzroča draženje), ishemija (zmanjšan krvni pretok), pooperativne brazgotine (pritisk na živec), poškodba hrbtenjače (pri nevrokirurških ali ortopedskih operacijah) ali amputacija (fantomska bolečina – oseba čuti bolečino na delu telesa, ki ga ni več).
Poznavanje teh vzrokov je ključno za pravočasno prepoznavanje in ustrezno zdravljenje nevropatske bolečine!
Dejavniki tveganja
Dejavniki tveganja za pojav nevropatske bolečine vključujejo številne okoliščine, ki povečajo verjetnost okvare živcev.
Med najpogostejše dejavnike tveganja spadajo:
starost (med 50. in 70. letom najpogosteje),
spol (ženske imajo večje tveganje za pojav nevropatske bolečine),
genetska predispozicija,
sladkorna bolezen,
mesto poškodbe (nekatera področja so bolj nagnjena k razvoju nevropatske bolečine) in
psihično stanje posameznika (lahko vpliva na doživljanje nevropatske bolečine).
Razumevanje vpliva dejavnikov tveganja omogoča zgodnje ukrepanje, kar zmanjša možnosti za dolgotrajne zaplete!
Značilni simptomi
Simptomi nevropatske bolečine po operaciji se razlikujejo od običajne po-operativne bolečine, saj predstavljajo posledico sprememb v delovanju živčnega sistema, ne pa prisotnost poškodbe.
Med najpogostejše simptome po-operativne nevropatske bolečine uvrščamo:
pekočo bolečino,
elektrizirajočo bolečino (pojavi se nenadno in kratkotrajno),
preobčutljivost na mraz ali dotik (dotik sproži močno bolečino),
mravljinčenje (na področju prizadetega živca),
zmanjšano občutljivost in
motnje spanja ali razpoloženja.
Simptomi se lahko pojavijo takoj po operaciji ali z zamikom ter vztrajajo tudi po celjenju tkiva!
Diagnoza temelji na kombinaciji skrbne anamneze (osebo se povpraša o vrsti in trajanju bolečine, času nastanka ter spremljajočih simptomih), kliničnega pregleda (opravi se inspekcija ključnih struktur ter podroben nevrološki pregled dermatomov, miotomov in refleksov) in dodatnih diagnostičnih testov, ki pomagajo potrditi, da gre zares za poškodbo živčevja.
V uporabi so preiskave kot je EMG (za potrditev poškodbe živca in oceno njegove funkcije), MR ali ultrazvok (ko obstaja sum na utesnitev ali anatomsko spremembo, ki povzroča poškodbo živca).
Natančna diagnoza je ključna za oblikovanje individualiziranega pristopa k zdravljenju!
Zdravljenje
Po-operativna poškodba živca lahko privede do nevropatske bolečine. Najpogosteje prizadeti živci so n. femoralis, n. peroneus communis, n. ulnaris in n. cutaneus femoris lateralis, je pa potencialna poškodba odvisna od operativnega posega.
V akutni fazi je cilj zmanjšati bolečino in preprečiti nadaljnje zaplete. Še vedno se pogosto uporabljajo zdravila za lajšanje bolečine (ki pa v večini primerov niso učinkovita). Uspešnost lahko prinese zgolj zgodnje celostno zdravljenje, pri katerem je pomembno multidisciplinarno sodelovanje. Za akutno obravnavo bolečine se lahko uporabljajo instrumentalne fizioterapevtske metode (Wintecare TECAR terapija, PERISO diamagnetoterapija in Summus laser) v kombinaciji s specialnimi manualnimi tehnikami.
Ob izboljšanju simptomatske slike sledi kinezioterapevtska faza, v sklopu katere se postopno uvajajo vaje za krepitev oslabljenih mišic ter vaje zaizboljšanje gibljivosti, pomembno vlogo pa ima tudi nevrodinamična in nevromodulativna terapija za sproščanje živcev.
Ključen je individualni pristop, saj se zdravljenje prilagodi glede na tip poškodbe in stopnjo funkcionalne prizadetosti.
V zadnji fazi zdravljenja je poudarek na dolgoročnem ohranjanju mišične moči in funkcionalnosti. S pravilnim fizioterapevtskih pristopom in aktivnim sodelovanjem lahko bistveno zmanjšamo tveganje za nastanek kronične bolečine in izboljšamo kakovost življenja.
ŠTUDIJA PRIMERA
Osnovni podatki o pacientu: 66-letni gospod je prišel na fizioterapevtsko zdravljenje zaradi nevropatske bolečine, ki se je pojavila takoj po operativnem posegu vstavitve endoproteze levega kolka. Gospod je poročal o simptomih, ki so značilni za ishiadično bolečino.
Začetno stanje: Vzorec hoje je bil primeren, gibljivost kolena in kolka prav tako, vendar je testiranje upogiba kolka sprožilo bolečino. Test ravnotežja je razkril delno nestabilnost. Nevrološko testiranje je potrdilo razdraženost živčnih struktur. Palpacija mehkih tkiv ledvenega dela hrbtenice, kolka in stegna je razkrila močno povišano mišično napetost, predvsem mišic levega kolka.
Cilji zdravljenja: Zmanjšati napetost mehkih tkiv, izboljšati mobilnost ishiadičnega živca ter v celoti odpraviti bolečine.
Potek zdravljenja: Uvodni postopki so se osredotočali na znižanje mišičnega tonusa kolčne muskulature in izboljšanje drsenja živca. V ta namen so se uporabljali instrumentalni postopki kot tudi specialne manualne tehnike in nevrodinamična terapija. Ob izboljšanju stanja je bila nujno potrebna še aktivacija ključnih mišičnih skupin za pospešitev regeneracije živca.
Končno stanje: Celostni pristop je omogočil skoraj popolno odpravo bolečin ter občutno izboljšanje moči hrbtnih, kolčnih in stegenskih mišic in ravnotežja. Funkcionalno stanje je nakazovalo na uspešno spodbuditev procesov regeneracije prizadetih živčnih struktur.
Z natančno diagnostiko in celostnim zdravljenjem lahko skrajšamo trajanje rehabilitacije ter izboljšamo končne izide!
Prognoza in trajanje rehabilitacije
Prognoza po poškodbi živca je odvisna od resnosti poškodbe in hitrosti začetka zdravljenja, vendar je v večini primerov dobra.
Celostni pristop in primerno zastavljen načrt zdravljenja običajno zahtevata 3 – 6 mesecev aktivne rehabilitacije za popolno okrevanje.
Ob pravočasnem zdravljenju in ustrezni rehabilitaciji lahko nevropatska bolečina postane obvladljiva, saj klinika Medicofit nudi celovit pristop za hitro okrevanje!
Naročite se na fizioterapevtsko zdravljenje
Viri in literatura
Colloca, L., Ludman, T., Bouhassira, D., Baron, R., Dickenson, A. H., Yarnitsky, D., Freeman, R., Truini, A., Attal, N., Finnerup, N. B., Eccleston, C., Kalso, E., Bennett, D. L., Dworkin, R. H. in Raja, S. N. (2017). Neuropathic pain. Nature Reviews Disease Primers, 3(1), 1–19. https://doi.org/10.1038/nrdp.2017.2
Gilron, I., Baron, R. in Jensen, T. (2015). Neuropathic Pain: Principles of Diagnosis and Treatment. Mayo Clinic Proceedings, 90(4), 532–545. https://doi.org/10.1016/j.mayocp.2015.01.018
Kannan, P., Bello, U. M. in Winser, S. J. (2023). Physiotherapy interventions for pain relief in individuals with peripheral neuropathic pain: A systematic review and meta-analyses of randomized controlled trials. Contemporary Clinical Trials, 125, 107055. https://doi.org/10.1016/j.cct.2022.107055
