Izpah kolka je resna poškodba, ki se lahko zgodi nenadoma – pogosto kot posledica nepričakovanega padca ali nerodnega zasuka, ki povzroči, da glavica stegnenice zdrsne iz kolčne ponvice.
Kolčni sklep je po svoji anatomski strukturi kroglast sklep, ki omogoča širok obseg gibanja in je zaradi svoje stabilnosti redek kraj za izpah. Za takšno poškodbo je zato običajno potrebna velika sila, kot jo povzročijo prometne nesreče, padci z višine ali težje športne poškodbe.
V odrasli populaciji so izpahi kolka razmeroma redki in predstavljajo približno 5 % vseh izpahov sklepov. Izpah kolka je lahko prirojen ali pridobljen; slednji se pojavlja predvsem v povezavi s travmatskimi dogodki.
Ali ste vedeli? Glede na smer izpaha ločimo tri vrste: centralni izpah, anteriorni (sprednji) izpah, ki predstavlja 10 % vseh primerov, in posteriorni (zadnji) izpah, ki je najpogostejši, saj se pojavlja v kar 85 % primerov.
Nepravilno ali nezadostno zdravljenje izpaha kolka lahko povzroči resne zaplete, kot so artroza, nestabilnost sklepa in celo avaskularna nekroza ali odmiranje glavice stegnenice. Posledično so lahko gibljivost, stabilnost sklepa in kakovost življenja pacienta dolgoročno prizadeti.
Pravočasno prepoznavanje in ustrezno zdravljenje izpaha kolka sta zato ključnega pomena za preprečevanje dolgoročnih težav ter obnovo polne funkcionalnosti kolčnega sklepa.
Vzroke za izpah kolka delimo na prirojene in pridobljene. Pridobljeni izpahi so najpogosteje posledica prometnih nesreč, sledijo jim padci z višine. Pri teh poškodbah kolka so pogosto prisotne tudi poškodbe mehkih tkiv in zlomi, saj izpah kolka redko nastopi kot izolirana poškodba.
Eden od pogostih vzrokov izpaha kolka je tudi dislokacija kolčne endoproteze, ki se pojavi ob nepravilnem sledenju pooperativnim navodilom. Prirojen izpah kolka pa je navadno posledica razvojne displazije kolka.
Kako najpogosteje pride do izpaha? Pri posteriornem izpahu kolka je noga običajno v iztegnjenem ali rahlo upognjenem položaju v kolenu in kolku ter pomaknjena proti telesu (adduciran položaj). Nasprotno pa pri anteriornem izpahu kolka pride do odmika noge (abdukcije) in zunanje rotacije.
Kdo ima večje tveganje za izpah kolka?
Dejavniki tveganja, ki povečujejo verjetnost za izpah kolka, vključujejo:
- Spol: Moški so bolj nagnjeni k tovrstnim poškodbam.
- Starost: Najpogosteje se pojavlja pri osebah, starih od 16 do 40 let.
- Šport: Izpah kolka je pogostejši pri športih, kot so nogomet, gimnastika in smučanje.
- Vožnja motorja: Še posebej vožnja motorja povečuje tveganje za prometne nesreče in s tem za izpah kolka.
- Mišično neravnovesje: Zmanjšana mišična podpora kolčnemu sklepu poveča tveganje za izpah.
- Velikost glavice stegnenice: Nenavadno razmerje med velikostjo glavice stegnenice in ponvice lahko vpliva na stabilnost sklepa.
- Predhodne operacije kolka: Pooperativno stanje poveča ranljivost sklepa in možnost dislokacije.
Poznavanje teh dejavnikov tveganja je ključnega pomena za preprečevanje izpaha kolka, še posebej za tiste, ki so zaradi življenjskega sloga ali preteklih posegov bolj izpostavljeni tveganju.
Pri pacientih z izpahom kolka so simptomi običajno zelo izraziti, kar omogoča hitro prepoznavo poškodbe. Najpogostejši simptomi vključujejo:
- Močna bolečina v kolku: Bolečina je intenzivna in prisotna takoj po poškodbi. Pogosto je tako huda, da pacientu onemogoča gibanje, kar je prvi znak resnejše poškodbe kolčnega sklepa.
- Vidna deformacija spodnjega uda: Zaradi izpaha se običajno spremeni videz uda. Najpogostejša značilnost je opazna skrajšava poškodovanega uda, ki je pogosto tudi nenaravno rotiran.
- Oteklina na mestu poškodbe: Poškodba kolka sproži vnetni odziv, ki povzroči otekanje tkiv okoli kolčnega sklepa. Oteklina je pogosto opazna in boleča na dotik, saj se okoli sklepa nabira tekočina.
- Nezmožnost hoje: Zaradi bolečine, deformacije in nestabilnosti sklepa pacient ne more hoditi ali obremenjevati prizadete noge. Vsak poskus gibanja povzroča dodatno bolečino in še povečuje občutek nestabilnosti.
- Zmanjšana gibljivost v predelu kolka: Gibljivost v kolčnem sklepu je močno omejena. Pacient ne more izvajati normalnih gibov v kolku, kot so upogibanje, izteg, rotacija ali odmik.
- Možni nevrološki simptomi: Pri izpahu kolka lahko pride do poškodbe živcev, zlasti ishiadičnega živca. To povzroči motnje v senzibiliteti, kjer pacient občuti mravljinčenje, otrplost ali izgubo občutka na spodnjem udu.
Ti simptomi zahtevajo hitro medicinsko obravnavo, saj izpah kolka lahko vodi do resnih zapletov, če ni pravočasno zdravljen.
Naročite se na rehabilitacijo izpaha kolka
Pacient v anamnezi opiše nastanek poškodbe, kjer pogosto omenja pok, kateremu je sledila močna bolečina. Fizioterapevt nato pregleda obstoječe izvide in opravi klinični pregled. Pri tem si pomaga s specialnimi ortopedskimi testi – Harris Hip score za ocenjevanje funkcionalnosti kolka in določi ali je potrebna operacija.
Pri diagnozi je ključna določitev stopnje poškodbe po Thompson-Epstein klasifikaciji, kjer najpogostejši – posteriorni izpah delimo na 5 stopenj (od preprostega izpaha do izpaha z zlomom glavice stegnenice). Stopnja poškodbe bo odločujoč dejavnik kako bo potekala nadaljnja rehabilitacija.
Da bi poškodbo z zagotovostjo potrdili je potrebna uporaba slikovne diagnostike, kjer se najpogosteje uporablja RTG ali CT, kjer izključimo morebitne zlome. Nato sledi izdelava individualnega načrta zdravljenja.
Zdravljenje izpaha kolka
Zdravljenje izpaha kolka je odvisno od resnosti poškodbe, prisotnosti spremljajočih poškodb ter splošnega zdravstvenega stanja pacienta. Lahko je konzervativno ali operativno, pri čemer je cilj čim hitrejša in pravilna ponovna namestitev (repozicija) glavice stegnenice v kolčno ponvico ter obnovitev normalne funkcije sklepa.
Konzervativno zdravljenje temelji na takojšnji zaprti repoziciji izpaha, ki se običajno izvaja pod splošno anestezijo ali sedacijo zaradi močne bolečine in mišičnega spazma. Med repozicijo zdravnik s pomočjo trakcijskih sil in nežne manipulacije uda vrne glavico stegnenice nazaj v kolčno ponvico.
Po uspešni repoziciji se izvedejo kontrolni slikovni pregledi (rentgen, CT ali MRI), da se preveri pravilna lega sklepa in izključi morebitne spremljajoče poškodbe, kot so zlomi ali poškodbe mehkih tkiv.
Po repoziciji sledi obdobje imobilizacije, ki lahko traja od nekaj dni do nekaj tednov, odvisno od navodil zdravnika. V tem času je pomembno zmanjšati obremenitev prizadetega uda z uporabo pripomočkov, kot so bergle ali hodulja. Pacientu se svetuje počitek in izogibanje dejavnostim, ki bi lahko povzročile ponovni izpah.
Naročite se na rehabilitacijo izpaha kolka
Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?
V primerih, ko zaprta repozicija ni uspešna ali če so prisotni spremljajoči zlomi (npr. zlomi acetabuluma ali glavice stegnenice), se ortopedi odločijo za operativno zdravljenje. Kirurški poseg lahko vključuje odprto repozicijo izpaha, fiksacijo zlomov s pomočjo vijakov in ploščic ali rekonstrukcijo poškodovanih struktur sklepa.
Pri hudih poškodbah ali pri starejših pacientih se lahko zdravniki odločijo za vstavitev kolčne endoproteze (totalna ali delna zamenjava kolčnega sklepa).
Rehabilitacija in fizioterapija po izpahu kolka
Rehabilitacija po izpahu kolka je ključnega pomena za obnovitev polne funkcije sklepa in preprečevanje zapletov, kot so togost, šibkost mišic ali ponovni izpahi. V začetni fazi se terapevti osredotočijo na lajšanje bolečine in zmanjšanje otekline z uporabo različnih fizikalnih metod. Na Kliniki Medicofit uporabljajo tehnike, kot so:
- Wintercare Tecar terapija: Spodbuja celično presnovo in pospešuje celjenje tkiv.
- Kineziotaping: Stabilizira sklep in mišice ter zmanjšuje bolečino in oteklino.
- Presoterapija: Izboljšuje limfno drenažo in zmanjšuje oteklino.
- Summus Laser terapija: Uporablja visokoenergijski laser za pospeševanje regeneracije tkiv in zmanjšanje vnetja.
Ključni del rehabilitacije je specializirana terapevtska vadba, ki vključuje:
Krepilne vaje: Osredotočene na krepitev mišic, ki stabilizirajo kolčni sklep, vključno z mišicami kolčnih odmikalk (abduktorjev), primikalk (adduktorjev), upogibalk (fleksorjev) in iztegovalk (ekstenzorjev). Močne mišice pomagajo pri stabilizaciji sklepa in preprečevanju ponovnih izpahov.
Raztezanje: Raztezne vaje ohranjajo elastičnost mišic in vezi ter preprečujejo togost, kar je ključno za obnovitev polnega obsega gibanja.
Sklepna mobilizacija: Terapevti izvajajo nežne tehnike mobilizacije, da izboljšajo gibljivost sklepa in zmanjšajo bolečino.
V naslednjih fazah rehabilitacije se program prilagaja napredku pacienta. Poudarek je na:
- Obnovi gibalne funkcije: Uvajanje kompleksnejših gibov in aktivnosti, ki posnemajo vsakodnevne dejavnosti in specifične zahteve posameznika.
- Progresivne vaje za mišično-vezivno moč: Vaje postajajo postopoma zahtevnejše, da izboljšajo vzdržljivost, moč in stabilnost sklepa. To vključuje uporabi uteži, elastičnih trakov in drugih pripomočkov.
- Učenje pravilnih gibalnih vzorcev: Terapevti učijo pacienta pravilne tehnike hoje, teka in drugih gibov, da se preprečijo nepravilni vzorci, ki bi lahko vodili do poškodb.
- Pliometrične vaje: Te vaje izboljšujejo moč in hitrost mišic ter so še posebej pomembne za športnike.
- Vračanje v šport (Return to Sport): Za športnike je ključnega pomena postopno vračanje k športnim dejavnostim. Strokovnjaki na področju kinezioterapije razvijejo individualiziran program, ki vključuje specifične športne veščine in zagotavlja, da pacient doseže splošne normative za varno vrnitev v šport.
Post-rehabilitacijska faza
Po uspešno zaključeni rehabilitaciji sledi faza dolgoročnega vzdrževanja, kjer se pacienti naučijo, kako ohranjati moč, gibljivost in funkcionalnost kolčnega sklepa. To vključuje:
- Redno izvajanje vaj: Vključitev krepilnih in razteznih vaj v vsakodnevno rutino.
- Pravilna tehnika gibanja: Uporaba pravilnih gibalnih vzorcev pri vseh dejavnostih, da se zmanjša obremenitev sklepa.
- Prilagoditve življenjskega sloga: Izogibanje dejavnostim, ki lahko prekomerno obremenjujejo kolčni sklep, ter ohranjanje zdrave telesne teže.
- Preventivni ukrepi: Redni pregledi pri strokovnjakih, uporaba ustrezne obutve in opreme pri športnih dejavnostih.
Cilj dolgoročne faze je preprečiti ponovne izpahe ter zmanjšati tveganje za razvoj degenerativnih sprememb, kot je osteoartritis.
Za dobro prognozo je potrebno čim hitrejše ukrepanje, da se zmanjša možnost zapletov kot sta osteoartroza in trajne poškodbe živcev. Potrebno je skrbno sledenje navodilom rehabilitacije in upoštevanje splošnega zdravja pacienta in njegove starosti.
Čas okrevanja je v povprečju med 3 – 6 meseci, vendar se lahko pri bolj zapletenih primerih podaljša tudi na leto dni.
Redna in dosledna rehabilitacija pod nadzorom strokovnjakov v Kliniki Medicofit je ključnega pomena za uspešno okrevanje in preprečevanje prihodnjih težav!
Clegg, T. E., Roberts, C. S., Greene, J. W. in Prather, B. A. (2010). Hip dislocations—Epidemiology, treatment, and outcomes. Injury, 41(4), 329–334. https://doi.org/10.1016/j.injury.2009.08.007
Foulk, D. M. in Mullis, B. H. (2010). Hip Dislocation: Evaluation and Management. JAAOS – Journal of the American Academy of Orthopaedic Surgeons, 18(4), 199.
Guo, L., Yang, Y., An, B., Yang, Y., Shi, L., Han, X. in Gao, S. (2017). Risk factors for dislocation after revision total hip arthroplasty: A systematic review and meta-analysis. International Journal of Surgery, 38, 123–129. https://doi.org/10.1016/j.ijsu.2016.12.122
Prylińska, M., Gajos, M., Husejko, J., Skierkowska, N., Szmelcer, B., Modlińska, A., Cięszka, K., Lipka, M., Topka, W. in Kędziora-Kornatowska, K. (2019). Physical rehabilitation after hip joint dislocation in the elderly. https://doi.org/10.5281/zenodo.2652419
