Ali ste se kdaj znašli sredi teka ali intenzivne vadbe, ko vas je nenadna ostra bolečina na zadnji strani stegna prisilila, da takoj prenehate? Če je vaš odgovor da, potem ste morda izkusili eno najpogostejših mišičnih poškodb – poškodbo zadnje lože.
Večina mišičnih poškodb (92 %) prizadene spodnje ude, med katerimi je vodilna prav poškodba zadnje lože v kar 29 %! Te poškodbe velikokrat vodijo do dolgotrajnih okvar in tveganje za ponovno poškodbo je visoko (od 12 % do 31 %).
Nateg ali pretrganje mišic zadnje lože ali tako imenovanih stegenskih mišic sta pogosti v športih, ki zahtevajo nenadna pospeševanja in razvoj čim večje hitrosti. Med te športe spadajo npr. atletika, nogomet in ragbi.
Katere mišice sestavljajo zadnjo stegensko ložo? Zadnjo ložo sestavljajo tri mišice; biceps femoris, semitendinosus in semimembranosus. Najpogosteje sta poškodovani mišici biceps femoris in semimembranosus.
Kaj se zgodi, ko te poškodbe ne obravnavamo s fizioterapijo? Pojavi se zmanjšana funkcionalnost, poveča se tveganje za ponovne poškodbe, celjenje poteka počasneje in lahko vodi v dolgotrajne težave z gibljivostjo in močjo! Ne odlašajte obravnave in si zagotovite celostno rehabilitacijo z vrhunskimi strokovnjaki in tehnologijo v Kliniki Medicofit.
V tem članku bomo bralce ozavestili zakaj so mišice zadnje lože tako občutljive na poškodbe, kako prepoznati zgodnje znake in simptome težav in kako poteka rehabilitacija za hitro okrevanje!
Vzroki za nastanek poškodbe zadnje lože
Poškodbe delimo na dva tipa mehanizma nastanka:
Šprinterski tip (70 % poškodb, zgodi se v končni fazi zamaha ali zgodnji fazi opore, poškoduje se mišično-tetivni spoj mišice biceps femoris, značilen krajši čas okrevanja) in
Raztezni tip (30 % poškodb, pripeti se med prekomernim raztegom, poškoduje tetiva mišice semimembranosus, 3 x daljši čas okrevanja).
Ali ste vedeli? Redko gre za kontaktni mehanizem! Novejše študije predlagajo nov mešan mehanizem: ekscentrična preobremenitev + prekomeren razteg!
Vzrok za nastanek je navadno položaj upogiba trupa in kolka ter izteg kolena. Navadno se ta zgodi med tekom, spremembami smeri ali med brco. Manj pogosta situacija je doskok in seganje v prostor po žogo.
Vzrok za nastanek poškodb zadnje lože je običajno povezan z nenadnim in intenzivnim naporom, preobremenitvijo ali nepravilnim gibanjem!
Kdo ima večje tveganje za poškodbo zadnje lože?
Med najpogostejše dejavnike tveganja, ki povečajo verjetnost za poškodbo spadajo:
- Predhodna poškodba (2 – 11x večje tveganje),
- starost (pri starejših pogosteje),
- anatomske značilnosti (velikost mišičnih vlaken),
- mišično neravnovesje (razmerje med zadnjo ložo in kvadricepsom),
- čas tekmovalne sezone,
- utrujenost in
- prekomeren nagib medenice.
Prepoznavanje teh dejavnikov tveganja in sprejemanje preventivnih ukrepov lahko znatno zmanjša verjetnost za poškodbe zadnje lože!
Simptomi pri poškodbi zadnje lože
Poškodba zadnje lože se običajno kaže s kombinacijo naslednjih simptomov:
- Nenadna bolečina na zadnji strani stegna, ki se lahko pojavi med aktivnostjo ali v mirovanju.
- Oteklina, ki se lahko razvije takoj ali šele nekaj dni po poškodbi.
- Hematomi (podplutbe), ki postanejo vidni po nekaj dneh.
- Omejena gibljivost, kar otežuje vsakodnevne aktivnosti ali športne dejavnosti.
- Zmanjšana moč, zaradi katere je gibanje oteženo ali boleče.
- Skrajšanje stegenskih mišic, kar se lahko občuti kot napetost ali togost.
- Odrevenelost in mravljinčenje (redka simptoma), ki nakazujeta možne poškodbe živcev.
Pri hujših poškodbah, kot je popolna pretrganina mišice, so lahko prisotni tudi vidni udarci ali deformacije mišice, ki so opazne na mestu poškodbe.
Če opazite katerega od teh simptomov, še posebej pri težjih poškodbah, je pomembno, da čim prej poiščete strokovno pomoč za natančno diagnozo in ustrezno zdravljenje.
Naročite se na zdravljenje poškodbe zadnje lože
Diagnostika in zdravljenje poškodbe zadnje lože
Začnemo z anamnezo in pogovorom s pacientom, kjer še dodatno pregledamo zdravstveno dokumentacijo. Sledi opazovanje in ogledovanje kot del kliničnega pregleda, kjer opazimo oteklino in možno asimetrijo z nasprotno nogo.
Potrebna je tudi palpacija območja, ki nam bo pomagala pri vrednotenju prisotnosti okvare v mišici. Potrebno je tudi testirati obsege gibljivosti v okoliških sklepih in ovrednotiti mišično moč. V uporabi je tudi mnogo specialnih ortopedskih testov (npr. Puranen-Orava test), s katerimi še dodatno potrdimo prisotnost poškodbe.
Prav tako je potrebna je določitev stopnje poškodbe, ki jih razdelimo na tri, glede na jakost bolečine, mišično šibkost in izgubo gibljivosti:
- stopnja (blaga poškodba – nateg),
- stopnja (srednja poškodba – delno pretrganje) in
- stopnja (huda poškodba – popolno pretrganje).
Pri izbiri slikovne diagnostike imamo več možnosti, kjer sta najpogosteje uporabljena ultrazvok in slikanje z magnetno resonanco (MRI), ki omogočata podroben prikaz mišice.
Po opravljenih vseh prej omenjenih korakih sledi strokovni posvet in priprava individualnega načrta celostnega zdravljenja poškodbe.
Naročite se na zdravljenje poškodbe zadnje lože
S pravočasno diagnozo omogočimo, da so poškodbe hitro prepoznane in primerno obravnavane!
Potek fizioterapevtskega zdravljenja
Navadno je indicirano konzervativno zdravljenje z nadzorovanim programom fizioterapije. Glavni cilj fizioterapevtske obravnave je obnoviti pacientovo funkcijo na najvišjo stopnjo in preprečiti ponovitev poškodbe (ena tretjina poškodb se ponovi v prvem letu). Le redko, pri popolnih pretrganjih, je potreben kirurški poseg.
Akutna faza je namenjena protibolečinski Wintercare Tecar terapiji, SUMMUS laserju in HiTop terapiji, lajšanju otekline z kineziotapingom in Sixtus ultrazvočno krioterapijo ter manualno terapijo. Manualna terapija se osredotoča na masažo z globokim raztezanjem plantarne fascije, mečnih mišic in zadnje lože.
Učinkovita je tudi aktivna in pasivna sklepna mobilizacija in uvaja se prve vaje propriocepcije. Sledijo osnovne vaje za mišično – vezivno moč s krepitvijo vseh mišic spodnjega uda, predvsem zadnje lože, glutealnih mišic, mišic, ki obdajajo gleženj in jedra. Začnemo izometrično, nato napredujemo v koncentrično vadbo.
V kinezioterapevtski fazi Klinika Medicofit ponuja napredne vaje tako za propriocepcijo kot za sklepno stabilizacijo. Primeri vaj so mali most, stranski koraki, izpadni koraki, mrtvi dvig, vaje za stabilnost gležnja in vaje za trebušne mišice.
Pomembni so ukrepi, ki povečajo kapaciteto mišic za obremenitev – ekscentrična vadba. Najučinkovitejša vaja velja nordijska vaja za zadnjo ložo. Med izvajanjem vaj je dovoljeno rahlo nelagodje. Ob napredovanju se pacienta nauči pogostih pliometričnih gibanj in specifičnih vaj pacientovega športa.
Velik pomen ima tudi biomehanika teka in šprinta, ki jo je ob nepravilnostih potrebno primerno korigirati. Sledi trening aerobne vzdržljivosti in tekaški drilli. Med fazami je potrebno zadoščati kriterijem za napredovanje, ki jih nenehno pregledujemo.
Preventivna faza naj se osredotoča na vzdrževanje preventivnih ukrepov in programov za ohranjanje ekscentrične jakosti mišic zadnje lože, skrbi za dolgotrajno vzdrževanje funkcionalnosti in preventivne moči.
V Kliniki Medicofit ne zdravijo le poškodb, temveč tudi gradijo trajno zdravje – vaša pot do popolnega počutja se začne tukaj!
Prognoza in čas okrevanja
Napoved okrevanja je odvisna od resnosti poškodbe, zgodnje diagnoze in kakovosti same rehabilitacije.
Pri manjši poškodbi je potrebno 2 – 3 tedne rehabilitacije do povratka v šport, pri zmerni natrganini to navadno traja nekoliko dlje, med 4 – 8 tednov. Rehabilitacija težjih primerov s popolnimi pretrganji pa je lahko zelo dolga, tudi preko 6 mesecev.
Ključ za uspešno rehabilitacijo z pozitivnimi izidi predstavlja zgodnja fizioterapevtska obravnava, doslednost pri izvajanju vaj in postopno vračanje k obremenitvam. Vse to bo bistveno izboljšalo dolgoročno prognozo.
Pravilna rehabilitacija, ki jo nudi Klinika Medicofit, je ključna za hitro okrevanje, preprečevanje ponovnih poškodb in izboljšanje splošne telesne pripravljenosti!
Ahmad, C. S., Redler, L. H., Ciccotti, M. G., Maffulli, N., Longo, U. G. in Bradley, J. (2013). Evaluation and Management of Hamstring Injuries. The American Journal of Sports Medicine, 41(12), 2933–2947. https://doi.org/10.1177/0363546513487063/
Brukner, P. (2015). Hamstring injuries: prevention and treatment—an update. British Journal of Sports Medicine, 49(19), 1241–1244. https://doi.org/10.1136/bjsports-2014-094427/
Danielsson, A., Horvath, A., Senorski, C., Alentorn-Geli, E., Garrett, W. E., Cugat, R., Samuelsson, K. in Hamrin Senorski, E. (2020). The mechanism of hamstring injuries – a systematic review. BMC Musculoskeletal Disorders, 21(1), 641. https://doi.org/10.1186/s12891-020-03658-8/
Goldman, E. F. in Jones, D. E. (2011). Interventions for preventing hamstring injuries: a systematic review. Physiotherapy, 97(2), 91–99. https://doi.org/10.1016/j.physio.2010.11.011/
Ramos, G. A., Arliani, G. G., Astur, D. C., Pochini, A. de C., Ejnisman, B. in Cohen, M. (2017). Rehabilitation of hamstring muscle injuries: a literature review☆. Revista Brasileira de Ortopedia, 52, 11–16. https://doi.org/10.1016/j.rboe.2016.12.002/
