Medicofit
Skolioza hrbtenice je tridimenzionalna deformacija hrbtenice, ki je posledica prirojene napake pri razvoju vretenc ter hrbtenjače oziroma dednih bolezni živčno-mišičnega sistema ali močne travme. Skolioza hrbtenice sicer na vpliva na kakovost življenja, je pa pomembno razvoj te odkriti čim bolj zgodaj, da se prepreči njeno napredovanje.
Skolioza je tridimenzionalna deformacija hrbtenice in telesa. Zdrava hrbtenica ima v koronalni ravnini izravnano vertikalno lego z obojestransko simetrijo. Pri hrbtenici, ki ima skoliozo se pojavi stranski odklon od normalne vertikalne osi, nastopi osna rotacija vretenc in fiziološke krivine prsne ali ledvene hrbtenice.
Najpogostejša je skolioza v torakalnem predelu hrbtenice, ki je prisotna levostransko. Pogosta oblika skolioze je tudi adolescentna skolioza, ki nastopi med 10. letom starosti in končno rastjo, povezana je z hitrim skokom v naraščanju telesne višine. Pomembno je kdaj se skolioza pojavi, nižja kot je starost otroka pri postavitvi diagnoze skolioze hrbtenice, večja je verjetnost napredovanja krivin, pri deklicah je večja verjetnost poslabšanja skolioze prav tako je večja verjetnost napredovanja v kolikor obdobje rasti še ni zaključeno.
Simptomi
Skolioza pogosto ne povzroča težav in negativnih posledic na življenjskem slogu posameznika. Kadar je skolioza nezdravljena v otroštvu oz. presega 45 stopinj krivine iz naravne vertikalne lege hrbtenice lahko povzroča hude posledice kot so pljučne in srčne okvare. Z rednim opazovanjem skolioze zgodaj v otroštvu lahko ob izvajanju prilagojenih terapij skoliozo pravočasno zaustavimo.
Pri skoliozah med 20 in 45 stopinj odklona obstaja večje tveganje za pojav bolečin v hrbtenici ter pospešeno nastajanje degenerativnih stanj, zato se priporoča redno izvajanje prilagojene vadbe za vzdrževanje primerne moči stabilizatorjev mišic in ohranjanje mišičnih ravnovesij. Pri posameznikih s skoliozo, ki nastane kot posledica travme ali nepravilnega življenjskega sloga, je izvajanje prilagojene kineziološke vadbe pomembna strategija zdravljenja stanja.
Nastane lahko zaradi prirojenih napak pri razvoju vretenc in hrbtenjače, zaradi dednih bolezni živčno-mišičnega tkiva, zaradi močne travme (prometna nesreča) ali zaradi prirojenih in kasneje nastalih napak v vezivnem tkivu.
Skolioza v večini primerov nima negativnega vpliva na kakovost življenja, ključno je, da se njen razvoj ugotovi zgodaj v otroštvu, saj s primernim pristopom lahko ustavimo napredovanje patologije, ki bi brez zdravljenja v odrasli dobi lahko povzročala simptomatske težave. Skolioza najpogosteje nastane pri otrocih do 16. leta starosti in pospešeno napreduje v obdobju rasti telesa. Povprečna prevalenca skolioze je 2-3% pri otroški populaciji.
Najpogostejša oblika skolioze hrbtenice je idiopatska skolioza, ki predstavlja 80% vseh primerov in pomeni, da ne poznamo vzroka nastanka skolioze. Pogosta je tudi funkcionalna skolioza, ki označuje abnormalne krivine, ki niso nastale kot prirojene okvare temveč kot posledica neustreznega življenjskega sloga, porušenih mišičnih ravnovesij ali enostranskih obremenitev.
Pred zdravljenjem skolioze je priporočena izvedba rentgenskega (RTG) slikanja hrbtenice za pridobitev natančnih razsežnosti in strukture skolioze. Po RTG slikanju se pri specialistu ortopedije določi vzorec oz. tip krivine, stopnjo skolioze ter stanje fizioloških krivin. Skolioza je opredeljena kot diagnoza, ko je deformacija hrbtenice v odklonu od vertikalne osi večja od 10 stopinj.
Skolioze z zamikom hrbtenice med 10 in 20 stopinj se opazuje, če skolioza doseže zamik med 20 in 45 stopinj se zdravi z konservativnim pristopom ambulantne fizioterapije ter terapevtske vadbe, ki je individualno prilagojena tipu skolioze, starosti pacienta, ter individualnim značilnostim krivin hrbtenice. Pri skoliozah večjih od 45 stopinj se izvaja kirurško zdravljenje.
